Izenačevanje partizanov in četnikov je revizija zgodovine.

Če ne bi poznal naše balkanske zgodovine, bi dejal, da so v srbskem parlamentu skregani z zdravim razumom, ko so dodelili četnikom isti status kot partizanom. Nekateri na Balkanu še vedno kažejo, da so izgubljeni v vrvežu zgodovine, da še vedno niso pozabili, da so vojne le skrajno sredstvo, ne pa način življenja. Na Balkanu so namreč v preteklosti vojne le prepogosto bile način življenja. Toda v sedanjih časih že to več ni moč. Tisti, ki želi razreševati zadeve z nestrpnostjo, zapiranjem, vojnami in krivicami, ostane zadaj. Tako ne bo mogel živeti več dolgo niti Balkan, pa čeprav ga politična zgodovina postavlja kot negativni primer.

Če bi pa že hoteli biti humani v srbskem parlamentu, bi bilo bolje, da bi ukinili privilegije vsem, tako partizanom kot četnikom. S tem bi povzročili manj moralne in politične škode, predvsem sebi. Bilo bi lažje prebavljivo kot pa izenačiti partizane, ki so se borili proti tuji sili v navezi z domačimi izdajalci, manipulatorji in oportunisti, ki so želeli biti na obeh straneh, na zavezniški in na nemški, z osnovnim namenom, da bi zadržali oblast, pa najsi bo to v zvezi s samim hudičem.

          Zaradi agresivnih in brezkompromisnih ideologij in političnih programov je Balkan trpel odkar sta ta prostor zapustila oba imperija. Vendar ne brez globokih težav. Otomanski imperij se ni podrl samo zaradi zunanjih pritiskov. Številne vstaje, posebej tiste v Bosni in Hercegovini, so ga dolga leta izčrpavale. Notranji boj za oblast v Carigradu in moralna degradacija sta že poprej razbili pašaluke na nekakšne pod kraljevine.

          S podobnimi problemi se je ubadala tudi Habsburška monarhija. Ogrska avtonomija je sicer dala cesarstvu potrebno stabilnost, toda politične opcije so znotraj imperija nastajale kot gobe po dežju. Zato so oktobra 1918. leta tako hitro nastale nove države.

          Slabše razvito srbsko partizansko gibanje med drugo svetovno vojno, v primerjavi z Bosno, je pripisati tudi eno nacionalnem značaju, predvsem pa močnim kolaboracionističnim silam. Kmečka Srbija je dvesto let mitično vezana na svoje kneze in kralje, za njo pa ni zaostajal tudi precejšni del intelektualcev. Zato večje partizanske enote dalj časa v Srbiji niso mogle obstati. V Črni gori, ki je bila precej pod vplivom Srbije, je denimo v nekem obdobju prebivalstvo bilo razdeljeno kar na pol. Polovica za partizane in polovica za četnike. Partizanski poveljnik Milovan Đilas je tam po hitrem postopku pometel s četniki in njihovimi družinami, takoj ko je partizanska vojska ojačala.

V Bosni je bilo med drugo svetovno vojno podobno kot se je to zgodilo petdeset let kasneje: preveč neurejenih zadev med nacionalnimi skupinami, ki jih danes označujmo predvsem po njihovi verski pripadnosti, torej na Bošnjake, ki naj bi bili muslimani, Hrvate, ki naj bi bili katoliki in Srbe, ki naj bi bili pravoslavci. Toda to je preveč poenostavljeno. Namreč v mirnem času se je kaj malo »zaplankanih« pripadnikov narodov opiralo na golo religijo. Gre pravzaprav za nacionalne značilnosti, čigar del je pogosto tudi religija, in ko je prišlo do spopada med različnimi kulturami, je religija postala najbolj razpoznavni in kohezivni element in tudi najbolj razpoznavna točka v posamezni kulturi, okoli katere so se poenotili pripadniki istega naroda.

          Da cerkev ni mogla ali ni znala zaustaviti neracionalna, genocidna, samomorilska in druga kolektivna nagnjenja, je le dokaz, da ne gre za religijo in cerkev, temveč za kulturni koncept. Če bi dejansko šlo za spopad med religijami, bi pri tem na čelu vsake stali verski voditelji. Tako pa verski voditelji povečini niso imeli moči, čeprav so mnogi poteze vlekli v imenu cerkve, le da je pogosto niso vprašali.

          Religija je postala sredstvo manipulacije v cilju osebnih ali nacionalnih interesov, predvsem tistih trajnih, ki so tleli že iz prastarih obdobij. Ker so jih razlagali po svoje, največkrat pa karikirano vezali na pretekla obdobja, se je dogajalo, da je religija postala sredstvo za mobilizacijo sonarodnjakov.

          Ne samo v Bosni in Hercegovini in Srbiji, kjer je četništvo bilo najbolj razvito, tudi v Sloveniji smo imeli opravka s tem gibanjem (in ideologijo). Četništvo se med drugo svetovno vojno v Sloveniji ni identificiralo s pravoslavno cerkvijo. V Srbiji pa je ta povezava bila tesna.

          Nenavadno je, da se ponovno odpira razprava o drugi svetovni vojni na ta način, ko je popolnoma jasno, da je ta vojna polarizirala Balkan (Čeprav vemo, da so podobne zahteve Vuka Draškovića stare že več desetletij). Ali si bil za alianso ali pa za nacistične osvajalce. Tretje poti ni bilo, ker je niso dopustili ne eni ne drugi. Nenavadno je tudi, da se (pod okriljem pozabe) tudi zakonsko izenačujejo žrtve s svojimi rablji. Toda pri tem v srži ne gre za izenačevanje. Gre za to, da se poskuša spremeniti ideologija in politični koncept. Naslednji korak bi tako bil logičen, ta pa bi bil ukinitev privilegij partizanom. Ali celo razglasitev Arkana, nekdanjega voditelja nogometnih huliganov, za narodnega heroja.

Zadeve bi tako postale še bolj jasne. Gre za politične in ideološke koncepte, ki so preživeli več generacij in ki ponovno dvigajo glavo. Toda ker bi na ta način postalo jasno kam se Srbija ideološko nagiba, je težko pričakovati, da bo sedanja politična struktura storila še ta korak. Glede na to kako močni sta bili nedićevsko in mihajlovićevsko gibanje v Srbiji, je celo presenetljivo, da je dvajset let po Titovi smrti sploh bilo tako kot je bilo, da ni že prej prišlo do reakcije. Verjetno je k zamiku prispevala poslednja balkanska vojna, kjer sta leva in desna opcija v Srbiji prvo hoteli uresničiti svoj primarni srbski sen, “veliko Srbijo”. Sedaj, ko je to vprašanje (začasno!) potisnjeno v ozadje, je prišlo na vrsto tisto drugo: rojalistične težnje, ki so jih prejšnje generacije vztrajno prenašale na mlajše.

          Na nek način je vse skupaj tragikomično. Vendar je treba na Srbijo gledati v drugi luči. Spominjam se, da sem v naivnih otroških letih mnogo spraševal kako to, da v Srbiji dopuščajo spomin na kralje in kneze, medtem ko v Sloveniji in na Hrvaškem tega ni bilo opaziti. Zakaj jim ne prepovejo, saj smo v socializmu, sem si razlagal. Kot otrok sem na vse gledal naivno, toda vsekakor ne podcenjevalno. Šlo je pravzaprav za herojski mit Kosova in poskus obdržati ga, toda tako, da ne bi razdiral »bratstvo in enotnost«. Zaradi tega je bilo potrebno marsikaj zamolčati. Ena takih tabu tem je bil srbski genocid na Makedonci med obema vojnama in poskus takega genocida v Črni gori. To je po vojni bila precej kočljiva in nevarna tema in tedanji politični vrh s Titom na čelu se je zavedal, da ima v Srbiji zelo malo pravih zaveznikov.

Tukaj se je videlo, da obstajajo tleča nasprotja med narodi v federaciji. Duh Karađorđevićev v Srbiji ni zamrl tudi v času socializma ne, medtem ko smo ga drugod po državi pozabili. Zato so bile oblasti bolj prizanesljive do nekdanjih četnikov kot do nekdanjih ustašev.

          Nedvomno je, da so Ustaši takoj po pričetku druge svetovne vojne s svojimi zločini prisilili srbsko prebivalstvo na vstajo, ta pa je sprožila še večje zločine. Srbi so pod pritiskom ustaštva odhajali v partizane, ne pa v četnike. Nato je sledilo še maščevanje četnikov, tako da je sedaj zelo težko ločiti četnike od ustašev. Partizani pa so se maščevali enim in drugim.

          Podobno se je zgodilo s povojnimi poboji v Sloveniji nad temi silami in slovenskimi kolaboracionisti. To je bila premišljena reakcija zmagovalca, vendar nehumana. Toda vedeti moramo, da je to sestavni del zgodovine bojevanja. Tako so se obnašali v stari Grčiji, v srednjeveški Evropi, tako so se znesli Američani na pacifiških otokih nad Japonci v drugi svetovni vojni in tako so ravnali v Ukrajini in drugod Sovjeti, ko so denimo podili pred seboj Nemce in njihove ukrajinske kolaboracioniste. Takrat za pravico ni bilo ne časa ne želje, maščevanje je krojilo usodo poražencev. Ni moj namen braniti nehumane postopke, toda v vojnih vihrah in posebej, ko gre za obstoj, je human postopek lahko le šibkost, ki jo nasprotnik lahko izkoristi. Nekako tako kot šah. Če vidiš potezo za mat, nasprotnika matiraj takoj, kajti šah je tako zapletena igra, da je že v naslednji potezi prepozno nadoknaditi izgubljeno priložnost. Če si močnejši, moraš napadati, sicer bo po tebi.

          Ni nenavadno, da je bil Napoleon zelo dober strateg, taktik in tudi šahovski igralec. Sicer pa je šah nastal na osnovi strategije in taktike bojevanja.

          Na dogodke v drugi svetovni vojni še vedno gledamo čustveno, medtem ko v osvajanja Aleksandra, Džingiskana ali Napoleona čustev ne vmešavamo.

          V Sloveniji so podobne zahteve po izenačenju partizanov z domobranci prisotne že dalj časa. Vprašanje je načelno. Ne gre za to kdo je bil čigava žrtev, temveč kdo je vojno začel in zakaj. Težko bi našli dokaze, da slovenski domobranci niso služili interesom Hitlerjeve Nemčije in Mussolinijeve Italije. Če so pri tem imeli še pristavljen lasten lonček, tj. sledili so še lastnim ideološkim in političnim interesom, ki so temeljili na predvojnem političnem stanju v Jugoslaviji, to nič ne spremeni. To, da je v Sloveniji pod okriljem svetovne vojne divjala državljanska vojna in boj med levico, ki je poskušala prekiniti predvojni politični monopol strank, ki so vladale v zavezništvu in s pomočjo srbskega kralja, dejstva o tem, da je v tej vojni šlo predvsem za boj med silami osi in zavezniki, ni moč spremeniti.

          Vsekakor, da Srbiji izenačevanje četnikov in partizanov ne bo koristilo, posebej ne v približevanju Evropi, tako kot ni koristilo na Hrvaškem Tuđmanu, čeprav je v svojem dejanju videl predvsem sredstvo za uresničitev nacionalističnih interesov. Tuđman je bil predvsem veliki hrvaški nacionalist, ki je želel za svoj narod pravice na račun drugih.

          Mi smo z balkanskega prostora te politično-ideološke spore širili povsod po svetu. Zaradi naših zdrah se je v politični terminologiji uveljavil izraz “balkanizacija”. Srbsko – hrvaški nacionalni spor je že kmalu v začetku 20. stoletja postal očiten tudi v diaspori. Denimo v Argentini je delovala hrvaška skupina ustašev že med obema vojnama. Bila je tako agresivna, da jo je celo zatirala argentinska politika, čeprav je v določenih obdobjih, posebej med drugo svetovno vojno, simpatizirala s silami osi. Toda Argentini kot »loncu za topljenje« priseljencev ni bilo všeč, da so ustaši razbijali Jugoslavijo. Dajali so slab vzgled Argentincem. Podobno so Argentinci, a še bolj zagnano, omejevali delo levičarjev, tudi primorskih revolucionarjev, ki so ubežali pred Mussolinijem.

          Poskusov revizije zgodovine bo vedno dovolj. Zgodovina postaja sredstvo politične propagande, posebej ko nekateri dogodki postajajo del daljne preteklosti. Namreč politične elite take dogodke potegnejo iz pozabe, jih nanovo predstavijo svojemu prebivalstvu, jim dodajo nacionalistično noto. Ko se pojavijo še na nogometnih stadionih, je zadeva že končana. “Kruha in iger...” Ljudstvo je v takem trenutku že toliko prežeto s propagando in politično agitacijo, da je zlahka plen spretne politike. Posebej če še obstaja skupni sovražnik.

          Je pa nesporno eno. To povzroča polarizacijo in novo mobilizacijo ogorčenih. Zadeve, namesto da bi se prepustile času, se zaostrujejo. Druga svetovna vojna je še preblizu, da bi bila le predmet suhoparne zgodovine.

          Velik problem po razpadu ali umiku imperijev je, da ostanejo za njimi stari kulturni koncepti, ostanejo janičarji, ostane tudi stara miselnost, a šibka (nova) politična kultura. Zato niso brez razloga milijoni Italijanov in Nemcev zapustili Istro, Sudete, Poljsko, Rusijo, Vojvodino, Slovenijo, Hrvaško itn. Ko se je turški imperij umikal iz Bosne in Hercegovine, je z njimi odšla sto tisoč glava “raja”. Toda veliko jih je tudi ostalo.

          Skratka, najsi bodo migracije nasilne ali prostovoljne, vedno so posledice sporov. Vedno so posledica monopola ene ideje nad drugo, ali netolerantnosti, ki povzroča, da določene skupine prebivalstva ne morejo zaživeti. Zato so vedno subjektivne in ne objektivne. Politični pritisk ponavadi pripelje še do ekonomskega suženjstva, to pa je skrajni povzročitelj množičnih izseljevanj. Podobni procesi so dosegli v preteklosti tudi Slovenijo. Zato ni racionalno izenačevati žrtve in rablje. Najsi bo to na Štajerskem, kjer so Slovenci viseli po drevesih, kjer so jih pobijali v Celjskem starem piskru, ali Primorskem, kjer so jih tlačili dvajset let preden so se dvignili k uporu ali v Srbiji.

          So pa migracije tudi pasiven odpor proti sredini, ki svoje sinove ponižuje. Migracije so socialni ventil, alternativa pa je pogosto samo še revolucija. Ni treba v obliki oktobrske, revolucija je tudi če milijoni protestirajo na ulicah in zahtevajo, da predsednik odide, tako kot se to dogaja po latinskoameriških državah.

          Verjetno pri nas takih potreb (še) ni. Predpostavljamo, da je naš politični sistem sposoben razreševati globoke konflikte (upajmo).

          Če si zamejec pa je toliko težje, kajti gledati moraš kaj se dogaja v matični domovini, od katere pričakuješ ponavadi več kot ti daje, na drugi strani pa si na robu dogajanj v svoji državi, kjer v Rimu ponavadi ne kažejo veliko posluha kaj se dogaja ob mejah.

           Najsi na koncu poskušam biti kar najbolj pravičen in se izogniti prehitrim ocenam, vendarle ne vidim enega argumenta zaradi katerega bi sedaj, po šestdesetih letih zmage napadenih nad napadalci, ene in druge izenačevali. Saj to niso pobalinski pretepi na ulici, kjer starši ali učitelji kar oba pretepača postavijo v kot, ne glede kdo je začel. Vsekakor je za zgodovino zelo pomembno dejstvo kdo je začel in kdo se je branil. Drugo in (pogosto) manj pomenbno pa je vprašanje ali se je branil preveč nehumano in agresivno in se tudi sam pretvoril v zver.

          Pri odpiranju teh razprav se poskuša zavesti na stranpot. Bistvo vsega pa je smotrnost vojne in nasilja in zakaj neka stran sproži vojno. Zanjo prevzema tudi odgovornost. Če vojne ne moremo preprečiti, pa poskušamo s pomočjo mednarodnih konvencij kar najbolj zmanjšati nepotrebne izgube. Toda vojne humanizirati ne moremo, ker je že po sebi nehumana.

          Na koncu bom postavil še vprašanje, ki mu pravega odgovora sam ne morem dati: Zakaj pri nas na Balkanu, od vzhoda do zahoda, tako ihtavo poskušamo spreminjati drugo svetovno vojno in rehabilitirati nekaj, kar je že popolnoma jasno? To ne delajo nikjer drugje v Evropi, še na Japonskem ne.

© Marko Sjekloča

Primorski dnevnik

December 2004.