Centralna banka in denarna politika v Latinski Ameriki
 
Čeprav na prvi pogled ni videti, se latinoameriške države med seboj razlikujejo po političnem, ekonomskem, finančnem sistemu, pa tudi po deviznih sistemih. Toda če bi iskali podobnosti v gospodarskem sistemu, bi lahko to bilo v “nesamostojnosti centralnih bank”. Ta večkrat ni v cilju makroekonomske politike, pač pa drugih interesov[1]. To ni nenavadno z vidika političnih ureditev, ki so največkrat v neskladju z zahtevo po samostojnosti, ne samo centralne banke, pač pa tudi s principom ločenosti sodne, zakonodajne in izvršilne oblasti. V praksi je tako, da se okoli predsednika vse dogaja. Če parlament ne ustreza, se zaobide (dekreti z zakonodajno močjo) ali razformira (kot je to storil nekdanji perujski predsednik Fujimori), s sodno oblastjo pa tako ni večjih težav, saj služi predvsem političnemu sistemu, sodniki pa so pogosto dovolj skorumpirani, da ne bi prenesli nevtralne preiskave[2]
Koncentracija politične in ekonomske oblasti je torej okolje v katerem bi bilo absurdno zahtevati samostojnost centralne banke. Zato politike centralne banke nihče ne jemlje resno. Nato pa, zavedajoč se sistemskih pomanjkljivosti, ob zastoju gospodarskega razvoja ter izredno zaostrenih socialnih razmerah (državljanske vojne, kriminal, epidemije, ogromni zunanji dolgovi, itn...), so nove politične sile prisiljene iskati zunanjo pomoč. V zadnjih dvajsetih letih je ta bila v neoliberalizmu[3]. Liberalizem ne gre v isti koš z nesamostojnostjo vej oblasti. Še več, zahteva popolno fiskalno in monetalno disciplino. V Argentini so to razrešili – z zakonom, po katerem je pesos vezan na dolar ena proti ena. Sedaj več ni težko prepričati prebivalstvo, predvsem pa interesne skupine. Torej se centralna banka lahko posveti drugim poslom. Toda katerim? Skrbi za obrestne mere?
Druga rešitev je, kot so storili Ekvador in nekaj centralnoameriških držav – dolarizacija de jure. To je ukrep s ciljem izogniti se čerem gospodarske politike, kot prevelika odvisnost od tradicionalnih izvoznih kultur, velike fluktuacije izvoznih cen ter nihanja svetovnega finančnega trga. Male centralnoameriške države, kot Kostarika, ki zasluži 10% BNP od izvoza banan, iščejo rešitev v prenašanju monetarne politike na tuje z ukinjanjem lastne valute, kot posledica pomajkanja drugih alternativ ob dejstvu, da je samostojna in konzistentna monetarna politika znotraj države praktično nemogoča.
Tretjo pot je ubrala Brazilija, ki je relativno slabo integrirana v svetovno gospodarstvo, če to merimo z zunanjetrgovinsko menjavo (To sicer za tako velik notranji trg ni nenavadno). Zato ima njena centralna banka precej več dela. Ekonomska politika se tudi ne obotavlja, ko je potrebno devalvirati, kljub močnim pritiskom in kritikam iz tujine. Tudi se ne obotavlja, ko je potrebno oblikovati fiskalni sistem na način, da privabi ogromen tuj kapital, pa še na račun sosednjih držav.[4]
Tako se dozdeva, da je s prenašanjem monetarne oblasti v tujino edini način urediti gospodarstvo, še posebej ob dejstvu izredno počasne in zbirokratizirane administracije ter parlamentov, največkrat prežetih z nacionalizmom. Argentina je dobila velike mednarodne kredite, ki jih je nujno potrebovala, šele po predsedniških dekretih, ki so zaobšli parlament, ki se je upiral. Tako so zadovoljili zahteve mednarodnih kreditnih mehanizmov. To pomeni, da so v Latinski Ameriki predsednikovemu kabinetu na voljo tudi instrumenti, ki so v nekaterih državah nedostopni. Ob teh dejstvih nekateri latinoameriški ekonomisti gredo še dalje in se sprašujejo: 
 
ALI SO CENTRALNE BANKE SPLOH POTREBNE?
 
         Ko govorimo o centralni banki, se tako pojavljajo tri osnovna vprašanja: vloga centralne banke v politiki razvoja, monetarni politiki in devizni politiki.
        Razvoja, smo dejali, ni. Monetarna politika je zamrznjena ali prenesena na tuje, torej ostaja fiskalna politika. Ta pa ni v rokah centralne banke. Okoli fiskalne politike se bije boj med predsednikom države in parlamentom. Ne gre pozabiti, da je davčna utaja izredno visoka. Odnosi so tako dokaj poenostavljeni. Postavlja se tudi drugo vprašanje, ali ni lažje disciplinirati državo in jo očistiti korupcije? Praksa kaže, da ne.
         1. Monetarna politika. V zadnjih letih prevladuje mnenje, da je denar najbolj pomemben instrument makroekonomske politike. Še več, mnogi so pozabili, da je to kratkoročni instrument. Medtem ko je liberalizacija dosegla vse pore gospodarskega življenja, začenši od široke in neselektivne privatizacije, preko neselektivnega odpiranja tujemu kapitalu ter selektivnega pristopa sektorskemu razvoju, pa je vprašanje denarja monopoliziralo makroekonomsko politiko.
        Centralne banke so delale številne napake. “Po bitki je lahko biti general”, bi rekli. Vprašanje sicer ni toliko v teoriji, ker razlike so bolj v tem koliko časa nekdo vztraja pri zmotnem. Ekonomska politika je tako sistem poskusov in zmot.[5] Monetarna politika trpi zaradi vpletanja vlade. Tudi zaradi tega politika centralne banke odstopa od teorije. Iskanje modela je v takih razmerah bolj iskanje ključavnice po ključu.
        Pogosto na začetku leta vlada prihaja z modelom, ki ga poskuša opravičiti z indikatorji za prejšnje leto. Čez pol leta, ko je vztrajati na modelu nevzdržno, ukrepe in napovedi  korigirajo. Na koncu leta pa rezultati kažejo, da je ekonomija šla po tretji poti. Končna poročila so tako podobna tretjemu ekonomistu iz smešnice, ko vlada rezultate poskuša prikazati kot posledico konzistentne ekonomske politike.
            2. Dolarizacija. Po Ekvadorju so tudi tri centralnoameriške države odločile “de jure” opustiti lastno valuto, čeprav je “de facto” dolarizirana vsa Amerika. V večini držav so večje vrednosti nominirane v dolarjih, večje kupčije sklepajo v dolarjih, varčevanje pa je večinoma tudi v dolarjih. Vse to je posledica dejstva, da centralne banke slabo opravljajo svoj posel. Napake v monetarni politiki so se v pogojih odprte ekonomije multiplicirale zaradi mednarodnih špekulantov; več napak centralne banke, več priložnosti za špekulacije. Z dolarizacijo in prenašanjem monetarne politike na tuje naj bi špekulacijam spodrezali krila, predvsem pa naj bi se na ta način nevtralizirali politični pritiski na monetarno politiko. Tipičen primer je (ne)sterilizacija monetarnih agregatov, redka praksa centralnih bank, posledica pa inflacija in devalvacija.
V študiji o dolarizaciji Julio Dominguez[6] pristopa k vprašanju vloge centralnih bank brez dlake na jeziku. Trdi, da so sistemi centralnih bank v deželah v razvoju obsojeni na propad že po svoji naravi. Postavlja pod vprašanj celo samo potrebo po obstoju centralne banke. Seveda bi nekatere funkcije centralne banke morale prevzeti druge institucije, ki bi to delale ob drugih poslih, v smislu smešnice, ki pravi, da je “edina stvar, bolj nevarna od ekonomista amaterja – profesionalni ekonomist”. V pogojih dolarizacije je vprašanje na mestu, saj centralna banka ob ukinitni lastne valute izgublja pomen. Kljub določenim pozitivnim rezultatom se pojavlja vse več študij, ki poudarjajo negativne rezultate dolarizacije, ki naj bi prinašala več škode kot koristi.
3. Razvoj. Manipulacija nominalnega tečaja v cilju plačilnobilansnega ravnotežja je reden instrument. Ni malo ekonomistov, ki dokazujejo, da je to bolj politični cilj, instrument pa gospodarsko škodljiv.[7]  Gospodarska politika in s tem centralne banke v Latinski Ameriki so med tistimi, ki so bile dolgo časa prepričane, da je inflacija glavni instrument gospodarske politike. Inflacija je v tesni zvezi z neomejenim trošenjem. Zato je visoka inflacija tradicionalna v Latinski Ameriki. V dolarizirani ekonomiji tega naj ne bi bilo, to pa vsekakor vpliva tudi na sredstva razpoložljiva za razvoj. Odgovor na posledice nekontrolirane ekspanzivne politike je torej fiksiranje tečaja in dolarizacija (de facto ali de jure). Zato je dolarizacija tako ekonomski kot politični ukrep s končnim ciljem: stabilizacija.
Kaj pa razvoj? Kaj z obrestnimi merami in proračunskim deficitom? Ali je zdravo imeti proračunski suficit v pogojih dolariziranega gospodarstva? Kako interpretirati dejstvo, da je Panama že dalj časa krepko zadolžena, proračunski deficit med 7 in 9%, pa je kljub temu povprečna inflacija med leti 1961 – 1997 za 1,7% nižja od inflacije v ZDA, medtem ko se Ekvador petnajst mesecev po dolarizaciji še bori z visoko inflacijo?
Večja neodvisnost centralne banke pomeni tudi manjša nihanja stopnje inflacije.[8] V Latinski Ameriki je tradicionalno razmerje: odvisna centralna banka, večja inflacijska nihanja. Pa vendar takšna inflacija ni bila v službi razvoja. Visoka inflacija je bila posledica tiskanja denarja brez kontrole, subjektivizma v kreditiranju, ogromnega trošenja, prelivanja javnega kapitala v privatne žepe, itn. Slednje se je razvilo v pravo umetnost, kajti poleg nezakonitih so razvili še zakonite poti, kot podržavljenje privatnega dolga, ipd. Tragikomično pri tem pa je, da se je odvisnost centralne banke od političnih centrov oblasti nekoč kazala skozi visoko inflacijo, sedaj pa z odsotnostjo inflacije. Ni čudno torej, da se postavljajo vprašanja, zakaj centralne banke sploh obstajajo?
        Sedaj je tudi bolj jasno, da nekaj ni v redu; Na eni strani restriktivna monetarna politika, najsi bo v obliki argentinske “konvertibilnosti”, ali dolarizacija v srednjeameriškem stilu, na drugem polu pa razvoj, ali bolje rečeno, pomanjkanje razvoja. Ali sta stabilnost in razvoj združljiva? Šele v zadnjem času sramežljivo postavljajo vprašanja ali ne bi bilo dobro malo inflacije. Z drugimi besedami, potreben je razvoj. Toda ker je strah pred hiperinflacijo še živ, zaenkrat to ostaja le tiho mrmranje. Mnogi pozabljajo, da ni bila hiperinflacija tista, ki je povzročila razpad družbe in zlom gospodarstev, temveč je napačna (gospodarska) politika pripeljala do hiperinflacije. Hiperinflacija je bila le rabelj, ki je umirajočo državno strukturo pokončal. Hiperinflacija je bila posledica ekonomske politike, pravzaprav manj “ekonomske”, več pa “politike”. Nato pa se je iz nekdanje avtarkične hiperinflacijske strukture vzdignil neoliberalistični, deflacijsko rahitični feniks.
Tako so v zadnjih letih na razvoj pozabili. To je pripeljalo do novih slepih ulic. V Argentini obtožujejo centralno banko, da je kriva za visoke obrestne mere, medtem pa predsednik države prosi banke, da znižajo obrestne mere in omogočijo oživitev gospodarstva. Ali je možno, da predsednik nima drugega načina, da potisne obrestne mere na nižje stopnje? Ali so visoke obrestne mere posledice neodvisnosti centralne banke? Kaj če je pod vprašajem kaj drugega, ki nima mnogo povezave s samostojnostjo politike obrestnih mer?
Kako s čim manjšimi bolečinami zapustiti restriktivno monetarno politiko, ko imajo nekateri iz tega ogromne dobičke (predvsem potujčeni bančni sistem z visokimi obrestnimi merami), drugi pa se je držijo kot “pijan plota”, ali kot je dejal nekdanji argentinski ekonomski minister Domingo Cavallo, “ekonomija je na avtomatskem pilotu”? Opuščanje restriktivne politike bi bil uvod v razvoj. Toda Latinska Amerika potrebuje visoko razvojno stopnjo. Za Latinsko Ameriko je vsaka nominalna razvojna stopnja pod 4% negativna in le ohranja status quo. Šele gospodarska rast minimalno 5% pomeni razvoj. Toda idej ni in gospodarska politika je antirazvojna, selektivna in protekcionistična, na “avtomatskem pilotu”.
        Katera naj bi bila osnovna pravila uspešne monetarne politike?[9] Ker je tečaj zamrznjen, je pritisk potrebno blažiti na drug način. Tipičen je argentinski primer, kjer prenapetosti poskušajo prevaliti na stroške, prevsem na realne plače.[10] Bumerang je udaril nazaj in zaupanje kot instrument gospodarske politke je še nadalje ostal ministrova želja.
V takih razmerah nov državni dolg služi samo pokrivanju starega. Od padca svetovnih obrestnih mer, kar je zmanjšalo argentinski javni dolg za več sto milijonov dolarjev, pa ni večjih koristi, saj ni razvojnih kreditov. Monetarna ekspanzija je odvisna le od tržnih transakcij.[11] Ali je v resnici neizogibno, da so argentinska gospodarska politika in monetarna gibanja tako odvisna od zunanjih vzrokov, predvsem od svetovnih obrestnih mer in gibanja tujega kapitala, med katerim je največ priložnostnega, torej kratkoročnega, ugodna gibanja na svetovnem finančnem trgu pa je nemogoče pretvoriti v razvojni impulz?  
*
Ali sploh lahko govorimo o teoretično konzistentnem modelu, če ta dolgoročno ne daje razvoja? Neoliberalistična monetarna teorija je z razvojnega vidika nekonzistentna. Zato sedanji neoliberalni monetarni sistem v državah Latinske Amerike povzroča konfuzijo. Številni trdijo, da tako več ne gre naprej, ne vedo pa kam in kako. Gospodarstva se odpirajo in pojavlja se potreba po novem, tokrat razvojnem modelu. Ali je ta mogoč ob dolarizaciji? Kaj je optimalna monetarna politika v razmerah odprtega gospodarstva? Koliko sta vsaksebi realna in (teoretično) optimalna monetarna politika?
Centralna banka se v razmerah dolariziranega gospodarstva sooča z velikim pritiskom na plačilno bilanco. Dolgoročno obstaja neto odliv kapitala in ni kapitala za razvoj. Lahko je uvesti dolar, težko pa ameriške obrestne mere in produktivnost. Zato vse skupaj konča pri pritisku na realne plače, cene in socialne razmere. To je nezdravo okolje za razvoj in začaranega kroga ni mogoče odpreti. Utopično je potlej govoriti o optimalni monerani politiki. Moderni “ludisti” bodo dejali, kje so tisti “stari dobri avtohtoni časi”, kjer so politični in ekonomski instrumenti tako lepo padali v žakelj, brez da bi se bodli? No, dokler se v žaklju ni toliko nakuhalo, da je privrelo na dan. Kot v Butalah, ko so kuhali mleko in pristavljali piskre, nihče pa ni hotel ugasniti ogenj? Mleko bo izparelo in zagorelo, toda Butale bodo ostale. Z drugimi besedami, prenesti monetarno politiko na tuje, centralne banke pa ukiniti, ne pomeni, da problemov več ni.
© Marko Sjekloča
Buenos Aires, februar 2001 
[1] Ti interesi so pogosto tudi nezakoniti. Če navedemo samo skrajne primere favoriziranja določenih bank, seveda ob protiuslugi, pa tudi resne obtožbe, da centralne banke sodelujejo pri pranju denarja. Največkrat je centralna banka obtožena pomanjkanja slabe kontrole. Raziskava v Argentini bo pokazala kakšna je bila vloga centralne banke v zvezi z Banco Republica, ki je prala denar na Bahamih. Pri tem je vmešana tudi Citibank, ne manjka pa tudi umorov.
[2] Argentinski sodnik, ki je preučeval podkupnine v senatu, sam ni mogel pojasniti od kod njegovo bogastvo.
[3] V Latinski Ameriki je neoliberalistični model dodobra spremenil odnose, posebej pa povzročil transformacijo celotnih gospodarstev. To je velika sprememba, sa je dolga leta vladal politični voluntarizem, kjer je politična struktura kradla na veliko, ljudstvo so umirjali s populizmom, ko pa to ni več šlo, pa s puškami. Z neoliberalizmom je ljudstvo izgubilo še tisto malo socialnih programov s katerimi so ga podkupovali. 
[4] Brazilija je lani prejela 30 milijard dolarjev tujih neposrednih vlaganj, pred desetimi leti pa samo 700 milijonov. Argentina je dvignila močan prah, ker je brazilska praksa pomenila zanjo pričetek deindustrializacije, ker so domače in tuje firme prenašale proizvodnjo v Brazilijo zaradi veliko nižjih stroškov.
[5] V smislu smešnice, ki pravi kako so trije ekonomisti šli na lov na jelena: prvi je streljal in zgrešil meter na levo, drugi je streljal in zgrešil meter na desno, tretji pa ni streljal in je vpil, zadeli smo ga.
[6] Julio Héctor Estrada Domínguez, Dolarizacion, Guatemala, Agosto de 1999.
[7] Npr. V W. Lee Hoskins, Owen F. Humpage, A critique of monetary protectionism (An argument against attempts to achieve current-account objectives through monetary manipulation of nominal exchange rates, with an explanation of why such tampering--which for various reasons might appear politically attractive--ultimately harms economic welfare.) Federal Rezerve Bank of Cleveland, 1990.
[8] Owen F. Humpage, Central bank independence,  Federal Rezerve Bank of Cleveland, 1994.
[9] William Poole, Monetary policy rules? Federal Rezerve Bank of Cleveland, 1999.
[10] Tako je celo gospodarski minister poskušal tujim investitorjem kot pozitivno prikazati nizke realne plače v Argentini.
[11] Če odštejemo kreditne kartice in ostalo sivo emisijo. V Argentini je politika bank s kreditnimi karticami distorzivna in v resnici pomeni paralelno monetarno oblast.
 
Domov
Nazaj