Celjsko gospodarstvo ali zgodba o preživetju
 
          Za pričujoči članek mi je urednica dala naslednje iztočnice: koliko delovnih mest je propadlo v zadnjih 15-tih letih, katera podjetja/panoge so propadla, katera podjetja/panoge so se obdržala, kako so se prestrukturirala, katera podjetja/panoge imajo prihodnost, vloga trgovine v Celju, koliko delovnih mest je bilo ustvarjenih v trgovini…?   
Gornja vprašanja sem zastavil mestnim svetnikom, gospodarski zbornici, zavodu za zaposlovanje in drugim, ki se spoznajo na razvoj Celja. Tipični odgovori so bili: »Žal takih analiz nimamo izdelanih ... Za to je potreben precejšen napor, čas in denar ... Vprašanje pa je tudi, kakšna je korist od tega in kdo to naroča … Podatkov, ki jih navajaš, menim, da nihče ne spremlja …« In tako naprej. Da bo zadeva še bolj skrivnostna, nekateri niso hoteli, da se njihova imena pojavijo v javnosti (!?).
          Poskušajmo torej poiskati del odgovora na vprašanje dolgoročnega koncepta razvoja Celja. Kot pravi kronika, aprila 1846 je »prvokrat pripeljal hlapon po železnici« in povezal Celje z Dunajem, kmalu pa tudi s Trstom. Dve leti kasneje so »Celjani z ljudskim slavjem sprejeli ukinitev tlačanstva in večje pravice«. Začel se je industrijski razvoj, pričel je nastajati delavski razred. Konec 19. stoletja je Celje z nastankom železarne (1845), cinkarne (1873), kemične tovarne (1892) in tovarne emajlirane posode (1894) postalo močno industrijsko mesto. Pričele so nastajati hranilnice z domačim kapitalom, krepila se je zavest med Slovenci, čutila se je slovanska solidarnost.
Razvoj Celja je bil zarisan za naslednjih sto let, tudi po drugi svetovni vojni, ko je osnovni koncept bila socialistična industrializacija temelječa na gigantih. Težave so se začele v 70-ih letih, ko je znanstvena revolucija prinesla informatizacijo, avtomatizacijo, deindustrializacijo in tercializacijo Evrope in selitev industrije, predvsem na Daljni Vzhod. Ko se je ekonomska teorija zaljubila v neoliberalistično ideologijo, je Washingtonski konsenz postal nova biblija. Še preden je prišlo do korenitih sprememb jugoslovanskega družbenega sistema, so zakone trga občutili LIK Savinja, Toper, EMO, Merx, Metka, Libela, Aurea, Zlatarna, Ingrad VNG in iz okolice Konus, Predilnica Laško, Bohor, Hmezad kmetijstvo, Tolo, Mont, Kors, Tekstilna tovarna Prebold, v nemilost so padli Aero, Železarna, Cinkarna, itn.
V neredu 90-ih let je do Celja segla netransparentna privatizacija za privilegirane (povezanih s politično močjo), nasprotje nekdanjega kolektivističnega duha. Tekstilna industrija je propadala po celi Evropi, v Celju so se potapljale tudi lesna, papirna in kovinska industrija. Ostanki so se usmerjali v pod izvajalske posle. Nastalo je na desetine malih in srednjih podjetij slabe kapitalske moči. V boju za (podcenjeno) primarno kapitalistično akumulacijo se je prvo (tudi navidezno) uničevalo, nato pa ponovno gradilo. Uspešnejši so prešli v privatne roke. Državi so ostali izgubarji, ki pa so slej kot prej šli v stečaj. Sicer pa je to že vprašanje tranzicije, modela slovenske privatizacije in tožilstva (denimo Merx).
Izgubljeno je 7000 delovnih mest. Leta 1998 je bilo na celjskem zavodu za zaposlovanje 16.000 nezaposlenih. Slabšala se je starostna in izobrazbena struktura nezaposlenih. Povprečno tretjina je izvirala iz stečajev ali presežkov, da bi po zadnjih podatkih njihov delež padel na četrtino, število nezaposlenih pa na 10.884 (april), kar je najnižja številka od leta 1992. Toda kljub temu je nezaposlenost 14 % (na ravni Argentine), medtem ko je slovensko povprečje 10 %. Tudi tisti, ki poslujejo, niso v najboljšem položaju. Po podatkih AJPESA je v Savinjski regiji maja letos 411 podjetij imelo dospele neporavnane obveznosti, kar predstavlja 12% dolgov podjetij v Sloveniji.
 
Od tu naprej bi potrebovali natančno analizo, ki bi dala odgovor na vprašanje katere pa so prednosti, ki jih je vredno obdržati in nadalje razvijati. Toda takšne analize »nihče ni naročil«. Zato je prišlo do razsipanja vseh vrst kapitala, nespoštovanja znanja, pavšalnih zaključkov in, namesto trajnostnega razvoja, nadomestnih argumentov: ker smo podrazviti, imamo pravico do evropskega kapitala, razprodajmo občinsko lastnino, razvijajmo sektor uslug, zgradimo to in ono ... Navaden človek je videl sijoče rumene luči, nove ceste in fasade. Globlji pogled pa odkriva: neracionalno in neproduktivno vložen (javni) kapital, podjetja se grebejo za ostanke kapitala in borijo z zastarelimi idejami, nestimulativno podjetniško okolje, ki ne privlači ne domačega ne tujega kapitala, prepočasna rast podjetij, nadpovprečna nezaposlenost ter, kot splošni rezultat, nadaljnje zaostajanje v razvoju.
          Da bi zadeve bile še bolj zapletene, je Banka Celje, že več desetletij edini pravi temelj celjskega gospodarstva, najela v tujini 200 milijonov evrov kredita. Na prvi pogled zgleda lepo, toda to pomeni, da bo banka obresti poslala na tuje, da ni dovolj domačega varčevanja, ker so obrestne mere neprivlačne ali realno negativne, da ni dovolj domače novo dodane vrednosti, da denar beži v tuje sklade (ker varčevalec ne zaupa domačemu finančnemu sistemu) in se vrača v obliki tujih posojil. In četudi Celje pride do svežega kapitala, del tega spet konča drugod. Tukaj tiči tudi odgovor na vprašanje, zakaj denar beži v Ljubljano - finančni centri se vedno hitreje razvijajo. Celjsko gospodarstvo se torej izčrpava in potrebna bo dolgoročna dodatna finančna injekcija, ki pa je nihče ne more zagotoviti, ne Evropa ne slovenska vlada.
          Kljub temu, da sta bili strojna in kovinska dejavnost močno prizadeti, ostajata še vedno najpomembnejši. Nekateri menijo, da je prihodnost Celja tudi v sektorju uslug. Toda katerih? Tradicionalnih? Sektor tradicionalnih uslug se predvsem vrti okoli (slabe) lokalne kupne moči. Turizem v samem Celju nima tradicije, ne potrebne infrastrukture, razen zdraviliškega turizma v okolici. Nove vrste uslug, denimo izdelava sofverja, pa se razvijajo v državah kot Indija, ki imajo tradicionalno znanje angleškega jezika in veliko število poceni inženirjev. Ali se bo v Celju vrtela predvsem domača revščina?
 
 © Marko Sjekloča in Celjan
Junij 2006
 
Domov
Nazaj