Carlos Bizai odkriva izgubljene slovenske korenine

          Sto triindvajset let je minilo od prvega načrtnega naseljevanja Slovencev v Argentini. Tistega davnega leta 1879 so v Argentino prispele prve slovenske, italijanske in avstrijske družine, plod dogovora med argentinsko in avstroogrsko vlado. Toda sto in več let ustnega izročila je spomine izbrisalo. Zato te korenine sedaj poskuša odkriti Carlos Bizai.

          Tako je nastala knjiga z naslovom »Cronica de una familia Eslovena en Entre Rios«, verjetno prva podobna študija o prvih slovenskih priseljecih. Kot pravi avtor na začetku svoje knjige, je »svojo zgodovino potrebno poznati, ker tako postanemo lastniki svoje usode«, ter dodaja, »več vemo o sebi, bolj smo svobodni«.

Ko je poizvedoval od kod so njegovi prastarši prišli, je odkril, da dolgoletno prepričanje, sa so Avstrijci, ne velja. Drži le to, da so prispeli z avstroogrskimi potnimi listi, zato so jih v Argentini vpisali kot Avstrijce. V dokumentih, ki jih je uspel dobiti iz Slovenije, je Carlos odkril, da se je 99 let predno se je sam rodil, leta 1844, v Cerovem rodil njegov praded, Ivan Bizaj. Leta 1850 se je v isti vasi rodila Maria Gobbo, ki je postala Bizajeva soproga. Leta 1873 se je v Cerovem rodil njun prvi otrok, Jožef Bizaj, dve leti kasneje pa še Rudolf. Leta 1879 se je družina izselila v Argentino in se za vedno izgubila med griči v provinci Entre Rios. Naselili so se v kraju blizu reke Parana, ki se je v naslednjih letih spremenil v vas San Benito. V Argenitni so se Bizajevim rodili še štirje otroci.

          Naseljevanje družin iz nekdanje avstroogrske pokrajine Benečije Julijske krajine je potekalo v več valovih. Francoski zgodovinar Ripoll omenja osem družin, med katerimi je zaslediti naslednje priimke: Lodolo, Meroi, Catach, Noeling, Bressan, Batistuta, Pacor, Gabas, Fragasini, Pittia, Moratori, Vittor in Stabile. Priimki kažejo na italijansko, slovensko in avstrijsko narodnost. V naslednjih mesecih so v Argentino prispele še druge družine, skupaj 116, nato pa seje priseljevanje zaustavilo, predvsem zaradi pomanjkanja zemlje. Življenje je bilo težko, prvi kolonisti so morali posekati gozdove, ustanoviti naselje, postaviti cerkev, poiskati učitelje... V starih arhivih je zaslediti, da so kolonisti bili nepismeni, zato so ustanovili poseben tečaj, kjer so jih učili brati in pisati ter španskega jezika. Carlos je odkril, da je drugi učitelj po vrsti v San Benitu bil Jose Bisiac, ali Bizjak. Mrliške knjige pa odkrivajo, da 85 odstotkov prebivalcev ni dočakalo več kot 19 let.

          Bizajevi, oče Ivan, mati Marija Gobbo in sinova Jožef in Rudolf, so v Argentino prispeli v drugem valu priseljencev, konec leta 1879. V Argentini se je Carlosov ded Jožef Bizaj poročil s Francisco Prinčič, sicer rojeno leta 1879 na Kojskem. V družini z desetimi otroki se je nato rodil Ramon Bizaj, Carlosov oče, ki se je poročil z Adelmiro Lodolo. Iz tega zakona se je leta 1943 rodil Carlos, ki je tako po očetu slovenskega izvora, po materi pa furlanskega.  

          Carlos je pričel intenzivneje preučevati zgodovino svoje vasi, ko se je upokojil. Odkril je, da uradna verzija, da so naseldbino Colonia 3 de Febrero in vas San Benito ustanovili Furlani, napačna. Krivico poskuša popraviti in svojim someščanom pojasniti, da so priseljenci bili tako Furlani, Slovenci kot Avstrijci po narodnosti. Prizadeva se, da te podatke sprejme tudi uradna zgodovina.

          Bizajevi so bili med najbolj naprednimi kolonisti. V prvi in drugi generaciji so bili kmetje, vendar pa je že v tistem davnem 19. stoletju, ko je elektrika v Argentini bila dostopna le redkim bogatim, praded postavil električno centralo.

          Carlos je odkril že dvajset priimkov, ki imajo slovenske korenine, kar ti ljudje tudi sami niso vedeli. Mnogi priimki so se sicer poargentinili, nekateri pa so že prišli s poitalijančenimi priimki, kot npr. Zollia. Pogled v stare cekvene knjige v arhivih katedrale v mestu Parana, pravi Carlos, je dovolj zanesljiv izvor podatkov. Čeprav priimki včasih niso pravilno vpisani, so pa zanesljivi drugi podatki, predvsem rojstni kraji. Z žalostjo je ugotovil, da v cerkvenih arhivih manjkajo letnice med 1875 in 1881, ravno v času, ko so prihajale prve družine iz tedanje avstroogrske province Benečije Julijske krajine.

          Njegov naslednji korak je ne samo natančneje preučiti svoje korenine, pač pa tudi drugih sovaščanov. Največja njegova želja pa je obiskati Gorico in rojstne kraje svojih prednikov, Cerovo in Kojsko. Slovensko veleposlaništvo mu je ponudilo pomoč, upa pa, da bodo tudi iz Slovenije pokazali zanimanje. Verjame, da bo dela še mnogo, na eni strani s popravki napak, ki so se prikradle v prvi izdaji knjige, predvsem pa v pridobivanju novih podatkov, ki bodo omogočili natančnejšo rekonstrukcijo življenjske poti prvih slovenskih družin, ki so stopile na tedaj nemirna argentinska tla. S svojimi odkritji želi seznaniti someščane, predvsem z namenom, da bolje spoznajo Slovenijo, domovino svojih prednikov.

Buenos Aires 15. 5. 2002