Abstract

Biofuels – lasting or temporary replacement for fossil fuels

Self regulation of the market economy proved to be extremely antisocial in last two decades. This mechanism proved itself destructive on the environment as well. The Gallaghjer report concludes that there is a future for a sustainable biofuels industry, but feedstock production must avoid agricultural land that would otherwise be used for food production. It proposes the change of the European energetic policy and further investigation. In the meantime the biofuel technology is advancing with the great speed, influencing prices of the food and compromising goals of minimizing the impact on the environment. The shift from fossil fuels to sustainable biomass can happen in couple of decades, but biomass could again shift the risks to society at large, as previously did the fossil fuels industry.

Biogoriva - Trajna ali začasna zamenjava za fosilna goriva

Dolgoletni uničevalni vpliv fosilnih goriv na okolje in zdravje ni bil dovolj močan argument za spremembo energetske politike. Moralo je priti tudi do enormnega skoka cen fosilnih goriv in morale so dozoreti razmere. Proizvodnja nafte od leta 1998, ko je dosežen vrh, pada po stopnji 2,5 odstotka letno in je za 21 odstotkov nižja. Današnja raven cen nafte je primerljiva s cenami, ki so nastale po naftnih krizah v 70. letih.

V preteklosti smo bili vajeni plačevati zelo nizko ceno nafte in tudi sedaj, ko je cena (pre)visoka, dobički ne gredo v saniranje realne škode, ki jo nafta povzroča. Pravo ceno plačujemo posredno ali pa plačilo prestavljamo na kasneje. V to ceno je treba všteti vpliv zgorevanja fosilnih goriv na okolje, zdravje in podnebne spremembe.[1]

Nad tem dejstvom si je politika dolga desetletja zatiskala oči, zaradi nesposobnosti, odkritega delovanja v interesu kapitala ali nemoči. Trenutno je manipulacija kapitala vloženega v klasične energetske panoge tako očitna, da se javno ograjuje tudi politika.

Evropa se je odločila (šele v letu 2007), da ne bo več uporabljala klasičnih argumentov, »če boste storili vi, bomo tudi mi«, in se je enostransko odločila znižati izpuste. Argumentov za takšno odločitev je dovolj, predvsem pa je tehnologija dovolj zrela in gospodarstvo dovolj pripravljeno, da bo cena spremembe minimalna. Še več, novi energetski viri predstavljajo novo poslovno priložnost. Že desetletja obstaja boljša zamenjava za fosilna goriva, denimo atomska in geotermalna energija, v zadnjem času pa tudi tehnologije za izkoriščanje sončnega sevanja, tehnično in ekonomsko uporabne že danes.[2] Ponekod so obnovljivi viri energije že realnost, denimo v Nemčiji, na Danskem, v Španiji, Grčiji ali Italiji.

Nekateri predlagajo problem visokih cen razreševati s pomočjo subvencioniranja ali z davčnimi olajšavami.[3] Druga rešitev so biogoriva,[4] ki pa imajo malo možnosti, da postanejo prava zamenjava fosilne vire.

          Kot se je zgodilo s Sternovim[5] poročilom o segrevanju ozračja, je tudi študija profesorja Eda Gallagherja o biogorivih,[6] ki jo je naročila britanska vlada, pomaknila zadeve naprej. Uradno je v Veliki Britaniji veljalo, da je prehod na biogoriva dober način za znižanje emisij, ki jih povzroča promet. Poročilo pa ne le, da postavlja to tezo pod vprašaj, temveč ugotavlja, da je proizvodnja biogoriv kriva za višanje cen hrane[7] in predlaga nadaljnje raziskave o vplivu na proizvodnjo prehrane ter preučitev možnosti, da se za biogoriva uporabljajo neprehrambene rastline in le če ne izpodrivajo površine namenjene prehranim surovinam.

Medtem je še angleška Royal Society pozvala k politiki, ki bo zagotovila, da bo vsa proizvodnja biodizla zagotovo zniževala emisije CO2.

Podobne analize so zapustile večji pečat v Evropi kot drugje, posebej pa v ZDA. Ponovno prihaja do pomembnih razlik med evropsko in ameriško politiko. Ameriška administracija poskuša minimizirati negativne posledice, kajti ameriška šola je bolj naklonjena liberalizmu in temu primerno išče argumente, ki to ideologijo opravičujejo, ne pa obratno.[8] 

Ne preseneča, da je gospodarsko okolje ZDA ponovno plodnejše. V tem okolju ekonomski interesi manj ovirano prevladujejo nad socialnimi, okoljskimi in drugimi družbenimi interesi.[9]

Hiter razvoj tehnologije

Današnji svetovni trg biogoriv ni enoten ne geografsko ne tehnološko, ne po ponudbi, ne po povpraševanju. Tehnologija je v nenehnem razvoju. Najhitreje se razvija v ZDA.

Biogoriva pokrivajo med enim in dvema odstotkoma svetovnega trga tekočih goriv v transportu. Od svetovne površine 13,2 milijarde hektarjev, je zasejanih s kulturami, ki se uporabljajo le za biogoriva, 25 milijonov hektarjev.

Ali so goriva 'dobra' ali 'slaba', je odvisno od tega kako se proizvajajo in uporabljajo.[10] Vsaka tona ogljika, ki se veže s kisikom, proizvede 3,7 ton CO2. V načelu biogoriva znižujejo količine CO2 v ozračju, ker sproščajo ogljik, nakopičen v biomasi in ki ga biomasa ponovno absorbira, medtem ko zgorevanje fosilnih goriv dodaja ozračju ogljik, v davni preteklosti akumuliran pod zemljo. Nekateri razmišljajo, da bi te količine vrnili nazaj v zemljo.

Finančni inštrumenti in inštrumenti makroekonomske politike, denimo politika subvencij ter protekcionizma ali politika naslanjanja na lastne vire, so pripomogli k še hitrejšemu razvoju tehnologije in tovarne na ključ.[11] V primerjavi z dosedanjim sistemom močno monopolizirane in skoncentrirane energetske politike, si lahko potrošnik sam proizvede potrebne količine biogoriv. Tovarno kapacitete sto do tisoč litrov, ki to količino proizvede v enem delavniku, in ki se lahko naloži na kamion, je moč dobiti za 500 evrov. Največja evropska tovarna bioetanola pa je trenutno v Schwandorfu na Bavarskem in ima nazivno moč 10 megavatov. V ZDA je proizvodna cena etanola že dolar na galono (3,8 litrov), kar je konkurenčno nafti. Tudi stranski produkti so uporabni, denimo amino kisline.

Trenutno se največ biogoriv proizvaja iz surovin, ki so primerne za prehrano. Druga tehnološka generacija že uporablja neprehrambene surovine, denimo alge, kaktusi, odpadne maščobe in olja, odpadna celuloza, in druga surovina organskega izvora, med njimi stari avtomobilski plašči, plastične steklenice kot tudi velik del materiala, ki ostane pri rušenju hiš.

Tehnološko je proizvodnja bioetanola iz koruze manj zahtevna kot proizvodnja iz lesne biomase. Biomasa se lahko pretvori v sintetični bencin in dizel, tehnološko skorajda identičen nafti iz fosilnih virov. Moč je proizvajati celo letalska goriva.

Samo v ZDA, ki so največji svetovni porabnik nafte, je razpoložljive biomase, ki ne tekmuje s prehrano, za milijardo ton, kar bi zadostovalo za toliko biogoriva, da bi lahko nadomestili polovico sedanje porabe goriv naftnega izvora, ali 20 odstotkov ameriškega uvoza nafte.

Pa vendarle je uporaba biomase za ogrevanje cenovno še vedno učinkovitejši način od proizvodnje biogoriv. Kot omenja profesorica Jenny Jones z univerze v Leedsu, »surova biomasa zavzema veliko prostora in ima nizko energetsko vrednost, kar povzroča, da je za transport okoljsko in ekonomsko draga. Za učinkovito proizvodnjo je potrebna večja količina, denimo v primerjavi s premogom.«[12] Zato je pričakovati, da bo zaradi transportnih stroškov in težav z lokalno razpoložljivostjo surovin, razvoj šel v smeri izgradnje številnih manjših tovarn.

Posredne posledice proizvodnje biogoriv

Gallagherjeva študija je ena prvih globljih raziskav na temo biogoriv. Ne daje dokončnih odgovorov, vendar je pomembna zato, ker je v Evropi dokončno zamajala stara prepričanja, v trenutku, ko je svet pričelo zajemati navdušenje nad razvojem nove tehnologije in (pre)hitrim uvajanjem biogoriv.

Galagherjeva naloga je bila preučiti razpon posrednih učinkov proizvodnje biogoriv in predložiti rešitve,[13]  kajti vse več je dokazov, da proizvodnja biogoriv povzroča deforestacijo, znižanje biodiverzitete in povečanje emisij. Iztiska proizvodnjo prehrane zaradi vpliva na rast cen strateških surovin, predvsem oljaric. Vendar konkretnih rezultatov ni moč ugotoviti z gotovostjo. Zagotovo pa je moč ugotoviti kratkoročni učinek na revne.

Avtorji so prepričani, da je moč oblikovati okoljsko prijazno politiko, vendar to zahteva čas. Študija podaja osnovne okvire za spremembe, ne spušča pa se v podrobnosti in način kako to doseči.

          Avtorji priporočajo nižje cilje ter ostrejšo kontrolo. Predlagajo nekaj nujnih ukrepov, v prvi vrsti vlaganja v prehrambeno industrijo in kratkoročno pomoč ranljivim. Da bi znižali pritisk na cene hrane, predlagajo uporabo zemlje neprimerne za prehrano, kar v preteklosti ni bil primer. Dokler se ne uvedejo učinkovite kontrole in dokler se ne opredelijo sprejemljivi okviri razvoja industrije biogoriv, bi bilo potrebno močno znižati hitrost uveljavljanja biogoriv. To bi znižalo tudi pritisk na cene hrane. Študija sicer ugotavlja, da obstaja dovolj kmetijskih površin za prehrano in biogoriva, vsaj do leta 2020, čeprav naj bi do takrat zrasle potrebe po kmetijskih površinah za 17 do 44 odstotkov,[14]  kot posledica potrebe po biogorivu, rasti prebivalstva in sprememb v načinu prehrane.

Dolgoročno avtorji predlagajo odločnejše znižanje poseka gozdov, predvsem v Južni Ameriki, Afriki in Aziji, kar naj bi bil del globalnega sporazuma o podnebju. Nove tehnologije, opozarjajo, imajo sposobnost proizvodnje biogoriv z nižjo emisijo in lahko uporabljajo večji spekter surovin.

Na teh osnovah bi bilo potrebno oblikovati tudi novo evropsko energetsko politiko. Aktualna predvideva 5 odstotni delež biogoriv že leta 2010. Tarča proizvodnje 10 odstotkov biogoriv do leta 2020 pa je po mnenju avtorjev okoljsko škodljiva.[15]

Predlagajo znižanje letne rasti proizvodnje biogoriv na največ 5 odstokov do leta 2013/14, do leta 2020 kvečjemu 8 odstotkov. Če se pokaže, da je politika kontrole učinkovita in globalna, pa morebiti tudi več.

Sploh razmišljati o višjih ciljih pa naj bi pričeli šele po letu 2013/14 in to le v primeru, da se pokaže, da so biogoriva okoljsko sprejemljiva, vključujoč potrebo, da se izognemo tudi posrednemu vplivu na zamenjavo kmetijskih kultur.

Študija ne predlaga prekinitve subvencioniranja, kajti obstaja nevarnost, da zaostane vlaganje v nove tehnologije in tudi v iskanje novih primernejših surovin.

Tudi komite za okolje evropskega parlamenta je pozval, da se znižajo cilji biogoriva za uporabo v prometu. Je pa zanimivo, da je drugih pet komitejev glasovalo za cilj 10 odstotkov biogoriv v tekočih gorivih.[16] Evropska agencija za okolje (EEA) je izračunala, da je moč do leta 2030 nadomestiti največ 7 odstotkov fosilnih goriv z biogorivi in do leta 2050 največ 25 odstotkov. V vsakem primeru pa ima proizvodnja svoje meje, nenazadnje tudi objektivne.

Posledice politike subvencioniranja biogoriv

Razlogi za rast cen prehrambenih surovin še vedno niso popolnoma jasni in verjetno ne bo moč nikoli natančno izračunati. Biogoriva imajo pri tem pomemben delež, a ne najpomembnejši.

Protekcionizem, posebej pa subvencije, so bile jeziček na tehtnici, ki je prevesil v prid proizvodnje biogoriv in privabil kapital. Subvencije in potrfolio investicije po tradiciji pritegnejo privatni kapital. To je sprožilo tudi razvoj finančnih inštrumentov, ki dodatno prispevajo k hitrejšemu uvajanju biogoriv. Michael Liebreich, direktor New Energy Finance, meni, da je tako hiter razvoj biogoriv bil posledica predvsem prehitrega uveljavljanja podpornih shem in protekcionizma ter špekulativnih transakcij.[17]

Ponovno je pričel boj med interesi kapitala in širšimi interesi družbe, kot je to ponavadi pri uvajanju novih tehnologij. Zmagoval je kapital, na račun socialnega in gospodarskega ravnovesja, tudi monetarne stabilnosti, kar je pospešilo uvajanje biogoriv in tehnološki razvoj.

Prehrambeni sektor ne more enakovredno tekmovati z biogorivi tudi zato, ker je rentabilnost v prehrambenem sektorju zelo različna, ponekod tudi nizka.

Za pridelavo surovim se uporabljajo v glavnem najboljša zemljišča, kjer so se pred tem gojile prehrambene kulture. To se je razširilo predvsem v dežele v razvoju, kamor so multinacionalke posredno uvažale subvencije, s katerimi so razpolagale na lastnem trgu, čeprav je v teh državah zelo visoka rentabilnost proizvodnje že naravno dana. V Argentini je denimo za hektar kvalitetnega kmetijskega zemljišča v vlažni pampi v začetku leta 2008 bilo potrebno odšteti 11.000 dolarjev. V nekaterih državah pa so prehrambene surovine dodatno obremenjene z izvoznimi dajatvami. 

Dežele v razvoju so udarec občutile dvakrat. Prvič zaradi rasti cene hrane in posledic za socialni sistem, drugič pa zaradi spremembe odnosov med sektorji, kar je pomenilo tudi makroekonomske težave, tj. rušenje ustaljenih odnosov med sektorji.

Proti takšnemu nasprotniku ni nenavadno, da je kmetijska proizvodnja pričela izgubljati in začelo se je govoriti o poenotenju energetsko prehrambenega kompleksa.

Politika na takšen razvoj dogodkov ni reagirala, ne v Evropi, še manj pa v ZDA in drugod. Ukrepov ni bilo. Države so se odzvale na posledice in ne na vzroke.

Ni naključno, da so negativne posledice proizvodnje biogoriv najmanj vidne v Braziliji in ZDA in da v teh državah odklanjajo kritike. Pristajajo le na dodatne študije.

ZDA in Brazilija sta največji proizvajalki bioetanola. V Braziliji 40 odstotkov etanola izvira iz sladkornega trsa, ki se proizvaja na odstotku kultiviranih površin ali 320 milijonov hektarjev. Gorivo mora po zakonu vsebovati 25 odstotkov etanola, v prodaji pa je tudi sto odstotni etanol. Junija 2008 so oblasti rešile suženjskega odnosa 250 delavcev, ki so delali v skrajnih izkoriščevalskih pogojih pri pobiranju sladkornega trsa. Sedaj je ta industrija že v 50 odstotkih avtomatizirana, vendar skrajnje izkoriščanje še vedno obstaja.

          Proizvodnja biogoriv za Brazilijo pomeni vir novih prihodkov in rasti družbenega proizvoda. Posredno to pomeni višjo energetsko neodvisnost. Zato je Brazilija pričela diplomatsko ofenzivo, s katero zanika tesno povezanost med proizvodnjo biogoriv in podražitvijo prehrambenih artiklov.

Teza sicer vsebuje pomanjkljivost, kajti podražitve prehrambenih izdelkov na svetovnem trgu povratno vplivajo tudi na brazilske notranje cene in inflacijske pritiske. Lakote in izredno povečanje števila revnih v svetu pa pomenijo grožnjo političnim odnosom. To lahko povzroči tudi nervozo na trgih ter finančne krize.

Obe največji južnoameriški proizvajalki prehrane, Argentina in Brazilija, za poslednje cenovne spremembe krivita razviti svet in 50 let trajajoči protekcionizem in kmetijske subvencije v ZDA in Evropi. Dejstvo je, da je protekcionizem povzročil razpad kmetijske proizvodnje v številnih deželah v razvoju, pri velikih proizvajalkah hrane pa zavrl rast.

Države v razvoju pa v preteklosti niso dovolj vlagale v kmetijsko proizvodnjo, kmetijska politika ni bila dolgoročna in konsistentna, mednarodna pomoč v povečanje kmetijske produktivnosti pa nezadostna. Razvojna pomoč kmetijstvu je upadla s 17 odstotkov celotne pomoči na trenutnih komaj tri odstotke. In še ta pomoč je pogosto pogojena, kajti tuji donatorji zahtevajo kompenzacije, pogosto v obliki tržnih deležev. Denimo, zahtevajo odpravo subvencij za gnojila. Podobno pogojevanje, ki prihaja predvsem iz razvitih držav, je razlog neuspešnih in dolgotrajnih mednarodnih globalnih pogajanj v okviru WTO.

Subvencije za goriva so v ZDA v letu 2007 dosegle 2 milijardi dolarjev, pri tem pa ni bilo malo klientelizma, lobiranja in neupravičenih prejemnikov denarja. ZDA v strukturi biogoriv uporabljajo 25 odstotkov etanola, predvsem koruznega. Dajatve na uvoz etanola so uvedle že leta 1980 in jih s (polemičnim) »Farm Bill« leta 2008 ponovno podaljšale, čeprav bo stopnja v letu 2009 padla.

Prvotni cilj ameriških subvencij proizvajalcem etanola, je bil zmanjšanje segrevanja ozračja. Toda končni rezultat je, da imajo finančno korist proizvajalci, okolje pa ne.

Uradno ZDA sicer trdijo, da biogoriva ne proizvajajo na račun drugih kultur, izvoz koruze pa je večji. Rast proizvodnje etanola je po nekaterih študijah povzročil za 0,29 do 0,40 dolarja nižje cene po galoni (3,8 litra). Rezultati kažejo tudi, da je etanol pomembno vplival na padec dobička rafinerij po vsej ZDA.[18] Nekatere analize kažejo, da bi cene goriva na ameriških bencinskih črpalkah dodatno padle, če bi ZDA ukinile uvozne dajatve in subvencioniranje domačega etanola.[19]

Velikim državam pa že sledijo manjše. Denimo Dominikanska republika je izdela nacionalni program izdelave biogoriva iz sladkornega trsa. Poučene s problemom uničevanja deževnega gozda za izdelavo biodizla, so nekatere države v Aziji, med njimi Indija, pripravile projekte za proizvodnjo biodizla, ki naj ne bi vplival na proizvodnjo hrane. 

Pozna streznitev

Svetovno javno mnenje, posebej pa politika, niso resno jemali opozorila o možnih negativnih posledicah prehitrega uveljavljanja biogoriv. Morale so dozoreti okoliščine in zavest, spremembo pa je morala doživeti tudi makroekonomska politika.

Prva večja streznitev je bil pričetek globalne razprave FAO junija 2008,[20] kjer so bile v ospredju lanskoletne negativne posledice hitrega prehoda na biogoriva. Zatem so objavljeni podatki EUROSTATA, ki kažejo, da so v primerjavi z letom 2007, v letu 2008 evropski kmetje zasejali za 5,7 odstotkov več površin z žiti. Tudi koruze je zasejano za 10 odstotkov več. Razlog je rast odkupnih cen zaradi neskladja med ponudbo in povpraševanjem. Medtem pa je za 3,1 odstotka manj površin zasejanih z oljno repico, ki se v Evropi uporablja predvsem za proizvodnjo biogoriv. Pritisk na cene se je omilil. To je dodaten argument k predlogu, da je treba nujno povečati prehodno pomoč najbolj ranljivim, vendar so se državne birokracije pokazale prepočasne.

Ker je proizvodnja biogoriv bila v srži evropske strategije EU v boju proti emisiji CO2, bo potrebno nanovo preučiti tudi temelje energetske strategije. Kakšni bodo ukrepi, je težko napovedati. Verjetno se bo spremenila direktiva, po kateri morajo do leta 2010 goriva vsebovati 10 odstotkov biogoriv. Pričakovati je tudi spremembo okoljske politike.

Galagher priporoča upočasnitev uvajanja biogoriv, spremembo ciljev in pomoč najbolj ogroženim. Priporoča zmanjšanje emisij avtomobilskih motorjev ter čistejša goriva. Vendar ne smemo pozabiti, da hitra rast prometa izničuje relativno znižanje izpustov. Priporoča tudi racionalnejšo uporabo in spremembo obnašanja, za kar pa je potreben čas. Rezerve so neskončne.[21] Verjetno lahko k oblikovanju kvalitetnejših surovin mnogo pripomore še genetika.

Pomemben ukrep bi bil, da bogate države skrčijo, če ne že kar odpravijo, kmetijske in energetske programe, ki povzročajo tržne anomalije. Najrevnejšim državam pa morajo pomagati izboljšali zmogljivosti na področju proizvodnje hrane.

Navedeni ukrepi sicer ne morejo biti dokončna rešitev. Dokončno je problem visokega onesnaževanja z emisijami moč razrešiti le s popolno 'dekarbonizacijo'.[22]

Težave z biodizlom so se vlekle dovolj dolgo, da se je dojelo, da sistem samo uravnavanja trga ni primeren kot model za razreševanje nesorazmerij, ki jih proizvodnja biodizla povzroča. Neoliberalistično načelo samoregulacije se je tudi v preteklosti pokazalo kot močno destruktivno, sprva za socialne odnose, sedaj pa tudi pri donosu do okolja.[23]

Ukinitev subvencij bi upočasnila tehnološki razvoj biogoriv. Visoko cene nafte so za proizvodnjo biodizla dobrodošle in malo verjetno je, da bodo drastično padle. Nafta bo verjetno vse dražja in alternative vse bolj potrebne. Zalog je sicer na srednji rok še dovolj in je za pričakovati, ob sovpadanju političnih in ekonomskih ciklov, morebiti začasno padec cen, vendar to ne bo stalnica. Biogoriva bodo po vsej verjetnosti v nekaj desetletjih postala pomemben vir energije. Vendar še vedno obstaja nevarnost, da se cena uvajanja biogoriv prenese na družbo kot celoto.

Zavest o negativnih posledicah je končno pričela prodirati med milijone državljanov, ki se pričenjajo obnašati racionalneje in okoljevarstveno. Nova gospodarska politika bi morala to izkoristiti. Za 'večno' bo verjetno problem količine in čistoče energetskega vira razrešila le atomska fuzija.

Potrebno bo še mnogo naporov. Trenutno se vse vrti predvsem okoli politike. »Težava naših političnih voditeljev ni v tem, da bo ostalo lačnih še dodatnih 100 milijonov ljudi. Problem je v tem, da globalna rast cen vplival na rast cen v naših supermarketih. Ko bodo ljudje začeli boleče čutiti višje cene prehrane, bo naša vlada reagirala. Tvegam, da bom izzvenel cinično, vendar menim, da ni pomembno kako veliko igro igrajo svetovni politiki, njihova edina prava skrb je mnenje domačih volivcev. Na žalost večina 'volivcev doma' še vedno ni dojela pomena klimatskih sprememb in se bolj ukvarjajo z lastnim stilom življenja kot pa s tem, da zmanjšajo lasten vpliv na kolje.«[24]

Literatura:

Biofuels-news.com

Renewable energy world.com

Ed Gallagher, The Gallagher  Review of the indirect effects of biofuels production