Integracija beguncev v slovensko družbo

 

Po številu migrantov, ki obsega milijardo duš in po številu narodov in razlogov, ki jih migracije zajemajo, je zadnjih petdeset let obdobje največjih preseljevanj v zgodovini človeštva, večje od pohodov Džingiskana, Aleksandra Makedonskega, preseljevanja narodov v starem veku, kolonializma in suženjstva, tudi če upoštevamo obdobje sistematične kolonizacije od sredine 19. do sredine 20. stoletja.

Slovenski prostor je v preteklosti bil vir izseljevanja in prostor, kamor so se priseljevali, najsi bo to za časa Turkov, Avstro-ogrskega cesarstva, Kraljevine Jugoslavije ali povojne Jugoslavije. V obdobju največjih preseljevanj v zgodovini človeštva so se Slovenci izseljevali v ZDA, Kanado, Argentino, Avstralijo. Med njimi so bili predvsem ekonomski izseljenci, pa tudi posebna kategorija izseljencev, begunci pred fašizmom in po drugi svetovni vojni begunci, pripadniki poraženih enot, največ domobranci in njihove družine. K nam pa beguncev skorajda ni bilo, vse do zadnje balkanske vojne.

 

Pravna ureditev

 

Slovenija je morala po vstopu v Evropsko unijo vprašanje migracij urediti drugače. Po starem zakonu so imeli begunci, predvsem so to bili begunci iz Bosne, pravico do začasnega zatočišča, torej le osnovne pravice do preživetja, zdravstvene varnosti ter občasnih in začasnih del. Večina (bosanskih) beguncev je že odšla drugam ali pa so se vrnili domov. Pa vendarle so se nekateri odločili, da ostanejo v Sloveniji, slovensko upiranje sprejeti jih kot priseljence, pa so postavili kot vprašanje kratenja osnovnih pravic, v neskladju z mednarodnimi predpisi.

Julija 2002 je državni zbor sprejel Zakon o dopolnitvah zakona o začasnem zatočišču, ki je omogočil preostalim osebam z začasnim zatočiščem integracijo v našo družbo. Po novih predpisih imajo pravico do stalnega bivanja, torej pravica do brezplačnega učenja slovenskega jezika, nastanitve v nastanitvenih centrih za ranljive kategorije, do denarne pomoči za zasebno nastanitev ob izselitvi iz nastanitvenega centra, do zdravstvenega in socialnega varstva, šolanja, zaposlovanja, pravne pomoči ter tudi pridobitve državljanstva po desetih letih bivanja v Sloveniji. Avgusta 2002 je bilo še 2000 oseb z začasnim zatočiščem in večina je pridobila dovoljenje za stalno prebivanje.

V Sloveniji se je s problematiko begunstva v času vojne v Bosni in na Hrvaškem ukvarjala posebna vladna služba, dokler ni bila aprila leta 2004 ukinjena in njene naloge prenesene Ministrstvo za notranje zadeve. Spremembe v organizaciji so nato bile pogoste, tako da imamo trenutno v okviru tega ministrstva Sektor za migracije in naturalizacijo, Sektor za azil ter Sektor za integracijo beguncev in tujcev.

 

Integracijski programi

 

Pravna pot do sedanje ureditve je bila dolga, kajti nekoč so begunci pri nas bili drugorazredni državljani. Sedaj obstajajo posebni integracijski programi, s katerimi se begunce poskuša vključiti v našo družbo. Sprememba odnosa do beguncev je torej očitna, pa vendarle so njihove težave še vedno velike. Težko dobijo zaposlitev, pomoč države je premajhna, privajanje na slovensko kulturo, navade in jezik je dolgotrajno, da ne omenjamo psihološke težave. Takšen položaj načenja njihovo zdravje, zato posebej nevladne organizacije posvečajo veliko pozornosti psihološki pomoči, predvsem pa jih s poučevanjem in izobraževanjem poskušajo napotiti, da se uspešno integrirajo v slovensko družbo.

V praksi se je pokazalo, da vprašanje beguncev celovito ne more rešiti država sama in le na osnovi zakonov. Zato za take potrebe beguncev skrbijo Konzorcij Živa, Amnesty International, Mirovni inštitut, Rdeči križ in še druge humanitarne organizacije. Te so bile vključene v delo z begunci ves čas, ko je vprašanje problematike begunstva v Sloveniji bilo na višku, torej med vojno pred desetletjem. Delo tudi danes ni zamrlo, le manj ga je. Sredstva za posebne integracijske programe zagotavlja država. Denimo za leto 2006 potekajo v Sloveniji trije projekti, ki jih financira Ministrstvo za notranje zadeve. Eden od teh je program »S spodbujenim pristopom do boljših možnosti za (samo)razvoj«, zavoda Racio Social iz Celja.

»Delo z begunci postaja vse bolj individualno, tako kot so posebne tudi njihove potrebe«, pravi Irena Benedik iz podjetja Racio in doda, »predvsem jih poskušamo zaposliti. Med njimi je najti tako neizobražene kot visoko izobražene, večini pa je skupno, da so pripravljeni tudi trdo delati za preživetje. Ne moremo se načuditi delodajalcem, ki jih odklanjajo, pogosto jih sploh ne sprejmejo na razgovor. Prvotno zasnovana usposabljanja za večjo konkurenčnost na trgu dela vse bolj nadomešča individualna psihosocialna pomoč. Med njimi je namreč precejšnje veliko število mladih, v zgodnjih dvajsetih letih, ki še niso povsem samostojni in potrebujejo posebno podporo«.

 

Center v Celju še obstaja

 

Vse manj je beguncev (status na podlagi Zakona o azilu) z Balkana (a še vedno več kot polovica), prihajajo pa tudi iz Iraka, Irana, Rusije, zlasti pa iz afriških držav. Ta struktura je povsod po Evropi podobna. Evropa poskuša težave razrešiti v sodelovanju z državami emigracije. Oktobra 2006 je Slovenija organizirala  dvostransko srečanje z Italijo, pod imenom Regionalna ministrska konferenca o nedovoljenih migracijah, organizirani kriminaliteti, korupciji in terorizmu, v Libiji pa je v drugi polovici novembra potekala evro-afriška Konferenca o migracijah in razvoju, čigar cilj je bil podati konkretne smernice v zmanjšanju negativnih učinkov migracij.

Negativni učinki pa so prepleteni, saj med imigranti ni najti le politične ubežnike (begunce) in  ekonomske migrante, temveč tudi kriminalce in celo težke kriminalce. Zato so postopki za pridobivanje statusa begunca v Sloveniji tudi dolgotrajni in le redki ga pridobijo. Trenutno imamo le 118 oseb s statusom begunca.

Begunci so pogosto žrtve trgovine z ljudmi. Z njo se ukvarjajo mednarodne kriminalne združbe, ki zasužnjujejo ljudi, prodajajo otroke, dekleta za prostitucijo, organe za transplantacijo ... S podobnim kriminalom so se ukvarjali že tudi celjski policisti.

Pred vstopom v Evropsko unijo je bila Slovenija za begunce in prosilce za azil predvsem tranzitna država, od takrat naprej pa vse bolj tudi ciljna. Od leta 1995 do 2005 je bilo 16.572 prosilcev za azil, na tej osnovi pa je status begunca dobilo le 152 oseb. Večina je odstopila od zahteve. V času vojn na Balkanu je bilo v Sloveniji najmanj 65.000 oseb s statusom začasnega begunca (uradno prijavljenih 35.000).

Nastanitvenih centrov za begunce je po Sloveniji bilo 58, nato so jih pričeli opuščati. Posebej je javnost razburil primer Viča, ki ga je država leta 2002 zaprla. Ta primer je sprožil potrebo po drugačnih predpisih in ureditvah begunskega vprašanja v Sloveniji. Namreč prevladovalo je prepričanje, da jim Slovenija želi čimbolj otežiti življenje pri nas, da ne bi ostali.

Tudi v Celju smo imeli velik begunski center in v januarju 1994 je bilo v Celju z okolico skupaj več kot 1300 beguncev, polovica v nastanitvenih centrih. Nato je število upadalo, tako da je dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi novele Zakona o začasnem zatočišču v Celju na koncu dobilo blizu 200 oseb od skupaj 2000 v Sloveniji. Nastanitveni center Celje, kjer živi preostalih 48 oseb, ki sodijo v ranljivo skupino, je eden od treh preostalih (druga dva sta v Mariboru in Novem mestu, četrti v Postojni pa bo ukinjen). To so bosanski državljani, ki so dobili pravico do stalnega prebivanja in možnost, da se integrirajo v slovensko družbo in postanejo njeni državljani. Njihovo življenje je boljše kot v krajih, od koder so prišli, vendar pa še zdaleč ni lahko, kajti v centru imajo podstandardne pogoje življenja.

           

 

 © Marko Sjekloča in Celjan  december 2006
 
Domov
Nazaj