Mednarodni finančni sistem in beg od IMF

Med leti 2002 in 2005 je pet najbolj zadolženih držav vrnilo Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF) za 45 milijard dolarjev dolga, okoli novega leta 2006 pa predčasno še Brazilija in Argentina 25 milijard. Kot prva je novembra 2004 dolg predčasno izplačala Rusija (3,6 milijarde dolarjev), sredi decembra 2005 Brazilija (15,5 milijard dolarjev), prve dni januarja 2006 še Argentina (9,53 milijard dolarjev). Trenutno največja dolžnica Turčija po novem Stand-by sporazumu od novembra 2005 dolguje 14 milijard dolarjev.

Odnosi na mednarodnem trgu kapitala se spreminjajo. Ni novost, da Kitajska postaja finančni velikan in da obstaja strah kaj bo z njenim bančnim sistemom. Glede na to, da so visoke cene nafte tukaj zato, da ostanejo, Rusija in Venezuela postajata novi pomembni finančni sili, ki bosta v bodoče posebej radikalno spreminjali odnose na trgu kapitala. Venezuelski kapital v veliki meri financira razvoj latinskoameriških držav. Vse manjša je potreba oziranja teh držav po londonski ali newyorški borzi, vse manj potrebujejo tudi IMF.[1] To je velika razlika v primerjavi z rezultati naftnih kriz pred tridesetimi leti.

IMF je ena tistih multilateralnih organizacij, ki se je, od svojega nastanka julija 1944, zelo malo spreminjala, razen povečevanja števila članic in kapitala (SDR). Ta »brettonwoodska« institucija je ena tistih (druga je Svetovna banka), ki so nastale v okviru nove politične, ekonomske in pravne ureditve po drugi svetovni vojni, ki so jo gradile države zaveznice.[2]

Sistem je že takoj po vojni imel resne nasprotnike, saj se je razvijal na osnovi polarizacije. Denimo Argentina, po vojni država, ki je prispevala k stabilizaciji mednarodne trgovine in k obnovi porušenega sveta z dobavo prehrambenih izdelkov, je junija 1946 vstopila v te institucije, a že julija leta 1948 izstopila (in ostala zunaj mehanizma do leta 1956, torej do padca Perona) z obrazložitvijo, da »ti organizmi, medtem ko ohranjajo aktualno strukturo, ne morejo izvrševati naloge mednarodne finančne obnove zaradi katere so bile ustanovljene«. Zanimivo, da podobne ocene še vedno zasledimo pol stoletja kasneje v vsaki resnejši analizi dela IMF.

Naloga IMF je bila, kot »zadnji posojilodajalec«, stabilizirati tečajne pritiske in preprečevati svetovne finančne krize, kot tista leta 1930, ali jih omiliti, toda počasi je to vlogo izgubljal in se spreminjal v oblikovalca mednarodnega finančnega sistema, v čigar ohranjanju je zaostroval pogoje kreditiranja, vse bolj omejeval avtonomijo držav in pomagal k vzdrževanju nekonsistentnih odnosov, pripomogel k privilegiranemu, dobičkonosnemu, hitremu in varnemu mednarodnemu gibanju privatnega kapitala[3] in s tem tudi prispeval k izbruhu kriz, kar je nasprotno od ciljev zaradi katerih je bil ustanovljen.[4]

IMF je po vojni pogosto dajal prednost širjenju ideoloških in političnih osnov zahodne parlamentarne demokracije pred interesi stabilizacije svetovnega gospodarstva in tudi podpiral diktature.[5] Vsiljevanje kreditov, ki se je v osemdesetih letih prelevilo v prvo veliko dolžniško krizo po vojni, pa je pomenilo novo deviacijo organske karte institucije in sprožilo dvome v legitimnost marsikaterega dolga, ki danes pritiska zadolžene in prezadolžene dežele v razvoju.

V šestih desetletjih obstoja in križarskega pohoda zahodne demokracije na socialistični blok in tretji svet, se je ideološka (in neokolonialistična) vloga IMF[6] sicer spreminjala, toda le v toliko, da so politični argumenti postajali drugorazrednega pomena. Kljub temu je IMF obdržal pomembno vlogo pri polarizaciji in ustvarjanju manj varnega sveta.

Ves ta čas so okvirji dela IMF-a in cilji kapitala ostajali približno enaki: pogojevanje kreditiranja v cilju ustvarjanja osnov za ekspanzijo svetovnega privatnega kapitala, kot inštrumenta stabilizacije in razvoja zahodnega (!) gospodarstva. Tak sistem ima že v osnovi zametke krize. Ti cilji, ki jih IMF ne more prikriti, so razlog, da so največje svetovne dolžnice, Rusija, Brazilija in Argentina odplačale dolg in se odločile vrniti na pot samostojne makroekonomske politike.[7]

Ni nenavadno, da je do tega prišlo po letu 2004. Takrat je pričela obnova po desetletju kriz[8] prizadetega svetovnega finančnega sistema.[9] Istočasno se je v okviru pogajanj WTO pričela nova delitev in nastala je skupina na čelu katerih so Indija, Brazilija, Rusija, Argentina, Južna Afrika in še nekatere druge države.

Če bi iskali največjo nevarnost svetovnemu gospodarskemu sistemu, je to vsekakor dolžniška kriza, kjer je IMF močno prispeval. Zato so se iskale rešitve, kot Bakerjev in Bradyjev program, ki sta le začasno omilila pritiske. Prestrukturiranja dolga, devalvacije, dolarizacije, fiksiranje tečajev, restriktivna monetarna politika ipd. so bile le delne rešitve, ki so na koncu ciklusa prinašale nove nekonsistentnosti, niso pa v osnovi reševale sistema zadolževanja, kaj šele preprečile nastajanje nove dolžniške krize.

To je zato, ker ima brettonwoodski mednarodni finančni sistem v sebi že vgrajene klice krize. Denimo države v razvoju v času konjunkture ne morejo spregledati izboljšanje indeksa zaradi katerega padajo obrestne mere in s tem raste zadolževanje (medtem ko razviti akumulirajo kapital), kar deluje prociklično. Svoj razvojni ciklus predvsem gradijo na povečanju zadolževanja, v osnovi katerega je kapital IMF in drugih multilateralnih mehanizmov, ki mu sledi privatni kapital. V krznih obdobjih dežele v razvoju, ko bi potrebovale svež kapital za premostitev težav, do tega še težje prihajajo, kapital beži v druge regije in predvsem v razvite države, kjer so procesi obratni, to pa sproža globoke pretrese v zadolženih državah, krize zunanjega dolga, krize razvoja, socialne težave in zlome celotnih gospodarstev.

V takih razmerah ni nenavadno, da so dežele v razvoju, kjer se nabere mnogo tujega kapitala, povzročitelj svetovnih finančnih kriz.[10]

IMF ima dovolj glavnice za posojanje, ki se je v preteklih desetletjih nekajkrat povečala, vendar od tega kapitala več nima dovolj prihodka. Ali bo prisiljen znižati kvote državam članicam, kapital vračati, ali pa sam iskati posojila za redno delo in odpuščati zaposlene?[11]

IMF je še do predlani imel 80% kapitala pri petih največjih kreditojemalcih, nato pa so mu v trinajstih mesecih trije največji dolžniki vrnili večino.[12] Lahko si zamislimo kaj bi se zgodilo s poslovno banko v istem položaju.

Ruska izkušnja z IMF-om niha med ljubeznijo in prepirom. Rusija je postala članica IMF šele leta 1992, toda do leta 1999, ko je prenehala z najemanjem kreditov, si je nabrala že 22 milijard dolarjev dolga, predvsem zaradi kroničnega deficita državnega proračuna. Po krizi avgusta 1998, ko je prenehala plačevati zunanji dolg (izvirajoč predvsem iz sovjetskih časov), je prišlo do dodatnih nesporazumov med IMF in Rusijo, ki ni nadaljevala z »s popolnimi in pravočasnimi reformami«, kot je IMF zahteval.

Članice G-7 so ji odrekle možnost refinanciranja dolga. Vendar je to bil avtogol, predvsem najbolj nepopustljivih ZDA. Tuj kapital, podprt s političnimi interesi držav G-7, je poskušal preko dolga, ki je v večini še izviral iz Sovjetske zveze, držati Rusijo v gospodarski in politični odvisnosti. Tudi pritiski[13] zaradi pohoda ruske vlade na močne centre korupcije in privatno - javno navezo ekonomske in politične moči, ki so se razpasli med anarhično Jelcinovo vladavino, so bili v tej funkciji.

Nato je marca 2003 prišlo do invazije Iraka in visokega skoka naftnih cen. Rusija se je začutila močno in je izpeljala udarec po privatnih interesih ruskih “tajkunov” in njihovih mednarodnih zaveznikov in ponovno podržavila velik del naftne industrije.

K razlogom za predčasno vrnitev dolga moramo dodati še inflacijske pritiske, ki so postajali težko upravljivi ob visokem prilivu petrodolarjev. Tudi razlog, da Rusija letno plačuje 7 milijard dolarjev na račun glavnice in obresti, ni nepomemben pri odločitvi za razdolževanje.[14]

Leta 2002 je vrnila 1,5 milijarde dolarjev, naslednje leto 2,1 milijarde. Leta 2003 je vlada sprejela novo strategijo, ki se opira na zniževanje zunanjega dolga (S 126,8 milijard dolarjev leta 2003 na predvidenih 113,3 milijarde v letu 2006).[15] Decembra 2004 je Rusija odplačala še zadnjih 3,6 milijard dolga do IMF, v letu 2005 pa še 20,9 milijard od skupaj 43,3 milijard dolarjev sovjetskega dolga Pariškemu klubu.[16] Povprečno bo državni proračun na obrestih do leta 2016 (ali 2020, najbolj verjetno pa veliko prej), ko naj bi izplačali še preostali dolg, prihranil 6 milijard dolarjev ali letno 600 milijonov.

Vendar je ostalo toliko kapitala, da ga je Rusija začela vlagati v naftno industrijo v nekdanjih sovjetskih republikah[17] Kazahstan, Azerbajdžan, Turkmenistan itn., čeprav so nekateri sicer že poprej vlagali (ali prali) denar v razvitih državah.

S privatnimi vlagatelji (trgovinski krediti) je Rusija imela mnogo boljše odnose. Ugled si je pridobila z rednim izvrševanjem obvez, zato tudi ni bilo težko doseči, da je “Londonski klub” dvakrat prestrukturiral ruski dolg, leta 1997 in 2000.

Brazilija je od IMF-a leta 2002 dobila kredit v višini 30,4 milijarde dolarjev, toda uporabila je le 24,6 milijarde, ki pa jih je zelo hitro vračala s pomočjo visokega suficita plačilne bilance. S tem je prihranila 900 milijonov dolarjev obresti. Leta 2003 je imela za 15 milijard rezerv, leta 2005 pa že 66,7 milijard. Vlada je menila, da so tako visoke rezerve nepotrebne in je izplačala preostali dolg v višini 15,5 milijard dolarjev. Ne smemo pozabiti tudi, da je ta napor, merjen v realu, minimalen, saj je domača valuta v zadnjem času močno revalvirala, z nekdanjih 3 na 2,2 reala za dolar (in do košarice drugih valut). Kljub temu je Brazilija še močno zadolžena, saj sta njen notranji in zunanji dolg skupaj 432 milijarde dolarjev, kar znaša 51% BDP, zato še ostaja nevarnost za mednarodni finančni sistem. Tudi to je eden od razlogov, da je decembra centralna banka povišala temeljne obrestne mere, tokrat na 19,75% in potrdila ortodoksni model pod nadzorom IMF-a.

Vračanje dolga so dolžnice razrešile na različne načine, največ pa iz rezerv. Tudi Argentina je 9,53 milijard dolarjev plačala večinoma iz rezerv, deloma depozitiranih pri samem IMF-u,[18] deloma pri Baselski banki. Odplačilo dolga skladu, tako kot je storila Argentina, ni zmanjšalo javnega dolga, ki ostaja 124 milijard dolarjev, kajti namesto skladu je sedaj vlada, torej zakladnica, dolžna centralni banki (pokrito z desetletno neprenosljivo obveznico). Toda vlada ne bo morala vrniti 2,6 milijard dolarjev, ki bi zapadli v letu 2006, centralni banki pa bo plačevala obresti v podobni višini, ki jih je prej plačeval IMF-u. Toda denar bo stal državi. Po plačilu dolga je Argentina obdržala rezerve v višini monetarne baze ali 18,575 milijard dolarjev (55 milijard pesov).

Kljub slednjemu in kljub pozitivni reakciji na brazilsko odplačilo, ki so ga v IMF pohvalili, so v zvezi z Argentinsko odločitvijo bile uradne reakcije mlačne ali pa jih ni bilo. Zato tudi v strokovni javnosti ni bilo za pričakovati večjega navdušenja. Mednarodni vlagatelji se bojijo, da bo brez nadzora IMF-a prišlo do rasti deficita proračuna ali ekspanzivne monetarne politike. Zato je tudi indeks rizičnosti Argentine zrasel, čeprav je svetovni trend bil obrnjen navzdol. Istočasno so ZDA objavile, da ne bodo več zviševale obrestnih mer, kar je povzročilo povečano povpraševanja po emergentnih vrednostih papirjih in pomemben padec dolarja, na katerega so v veliki meri emergentne države vezane, kar je pozitivno vplivalo na pritok kapitala (in indekse) tudi v Argentino.

Nekateri menijo, da bi se lahko dolg odplačal tudi v nekaj obrokih in ne takoj in z gotovino. Toda posebej ruska in argentinska vlada ravno tega nista želeli, saj je osnovni cilj odplačila osvoboditev od zunanjih pritiskov, posebej na fiskalno in monetarno politiko. Želijo se znebiti institucije, ki je “pokazala nesposobnost pri postavljanju diagnoze in pisanju pravih receptov”.

Države sicer ostajajo še naprej članice, morajo pripravljati letna poročila, toda ni več pogojevanja. Popolne svobode ne dosežejo, ker ostaja povezava s Svetovno banko in regionalnimi bankami za razvoj, vendar pa obstajajo načrti, da se tudi pri njih razdolžijo.

Ne smemo zanemariti tudi tarife javnih uslug,[19]ki so v nekaterih državah nadzirane, IMF in tuji lastniki pa izgubijo pomoč pri njihovem usklajevanju.

IMF ima moč le, ko nase veže kreditojemalce. Ko več tega ni, tudi več ne more lobirati v korist tujih interesov (v povezavi z domačimi, kot je bilo v primeru boja za rusko naftno družbo Gazprom). Zato bi pričakovali, da zaradi odsotnosti IMF-a slabša pogajalski položaj kreditodajalcev, kajti odpade nadzor in pogojevanje, kar je del pogodbe o kreditiranju. Toda indeks rizičnosti Brazilije je decembra lani dodatno padel po objavi novice, da je država dolg odplačala, posebej pa se je visoko povzpelo zaupanje domačega kapitala.[20] Vendar v tem primeru obstaja racionalna obrazložitev, saj se je Brazilija ves čas držala navodil IMF-a, bila bolj ortodoksna kot sam IMF, zahteve pa celo presegla (suficit javnega proračuna 4,2%), kar prinaša zaupanje kapitala in javne pohvale z vrha IMF.

Ni nenavadno, da se, posebej od argentinske krize leta 2001, IMF trudi zmanjšati dolgove držav. Na eni strani si želi dolžnike kot Brazilija, na drugi strani pa je zaradi dolžnikov kot Rusija in Argentina, ki javno obtožujejo sklad za napačno politiko, izpostavljen napadom na svoj ugled. Medtem ko so v Braziliji svoje uspehe pripisovali tudi politiki, ki jo zagovarja IMF, je v argentinskem primeru obratno, svoje uspehe pripisujejo prekinitvi odnosov in heterodoksnosti, ki je za to institucijo nič manj nevarna kot hitro rastoči možganski tumor.

Popolne svobode države ne dosežejo tudi zato, ker je potrebno zadrževati inflacijo, kar brez zunanje pomoči ni moč, prav tako pa je, zaradi povrnitve deviznih rezerv ter zaupanja kapitala, v cilju vzdrževanja visoke gospodarske rasti, potrebno vzdrževati suficit tekočega računa plačilne bilance in proračuna. Tukaj so mnenja strokovnjakov deljena, kajti nekateri menijo, da je treba ubrati pot manjšega primarnega fiskalnega suficita in višje javne porabe, medtem ko drugi zagovarjajo več otrodoksije.

V Rusiji, Braziliji in Argentini je izogibanje davkom nacionalni šport, toda restriktivnosti se makroekonomska politika ne more odpovedati, kljub manjšim zunanjim obvezam. Obratno, pričakovati je še večji pritisk na velike davčne utajevalce. To se v primeru Argentine in Rusije tudi dogaja. Tako ima lahko tudi odplačilo dolga pozitivno vlogo pri discipliniranju, posebej državne administracije, fiskalne politike in pri kresanju apetitov.

Kritiki predčasnega odplačila dolga, poleg opozarjanja na nižje devizne rezerve, opozarjajo, da so obrestne mere IMF-a ugodnejše od tržnih obrestnih mer na kredite, ki bodo po vsej verjetnosti v nekem trenutku morali nadomestiti primanjkljaj. Opozarjajo tudi na izgubo obresti na devizne rezerve, za katere pogosto dosegajo višje obrestne mere od tistih, ki jih plačujejo IMF-u.

Nekateri, kot New York Times, argentinsko odplačilo povezujejo z usmerjanjem na levo, toda makroekonomska politika je pridobila na ortodoksiji ravno zaradi odplačila.[21]Drugi spet pogosto omenjajo populizem v vodenju makroekonomske politike, toda obenem priznavajo, da v populizmu ni vse negativno.

Skratka, ne manjka argumentov za in proti razdolževanju pri IMF. Toda vse to ne vodi nikamor, dokler ne poiščemo novih nalog za brettonwoodske institucije, ki že dalj časa ne opravljajo nalog, ki so jim bile namenjene. Dejstva so neizprosna in vse bolj kričijo v nebo: v zadnjih dveh desetletjih so se življenjski pogoji za milijone ljudi poslabšali: Rusija, Afrika, Latinska Amerika. Kaj ni nenavadno, da predčasno vračajo dolgove ali pa jim jih odpisujejo (čeprav to »odpisovanje« traja le preveč časa)? Tudi IMF priznava, da je ena petina svetovnega prebivalstva nazadovala.

Podatki so neizprosni in kažejo, da so dežele v razvoju najbolj gospodarsko napredovale ravno v letih, ki so danes ožigosana kot svinčena: obdobje socializma in modela uvozne substitucije (!). Med leti 1960 – 1980 je BDP po osebi v Latinski Ameriki rasel po stopnji 73% in 34% v Afriki. V naslednjih dvajsetih letih je prva regija padla na 6%, Afrika pa je nazadovala za 23%. Podatki neizprosno pričajo, da so modeli, ki jih promovirajo IMF in njegovi zavezniki, naredili več škode kot koristi,[22] zato ni nenavadno, da se nekateri hočejo tudi formalno ločiti.

Kaže, da prihajajo še zelo zanimivi časi v razvoju mednarodnega gospodarskega sistema in njegovih komponent, med katere štejemo tudi mednarodni finančni sistem, po drugi svetovni vojni predvsem poosebljen v Mednarodnem denarnem skladu.

2. Bank of Russia, External Debt of the Russian Federation in December 2004 - September 2005. http://www.cbr.ru/eng/statistics/credit_statistics/print.asp?file=debt_e.htm

3. Africa needs freer markets – and fewer tyrants by Franklin Cudjoe, Wall Street Journal, December 14, 2005, http://www.odiousdebts.org/odiousdebts/index.cfm?DSP=content&ContentID=14417

[1] Brez dvoma poleg ekonomskih razlogov razdolževanja pri MDS obstajajo tudi politični. Ko je Argentina bila tik pred zlomom leta 2000, so ji ZDA odrekle podporo, čeprav je Argentina računala, da bo ravno s te strani prišla pomoč, podobna tisti, ki jo je leta 1995 dobila Mehika. Nato so nekatere države spoznale, da je naslanjanje na lastne moči dolgoročno primernejša investicija, ideja, ki jo z veliko vnemo in s pomočjo ogromnih naftnih zaslužkov v Latinski Ameriki promovira Venezuela. To povzroča toliko glavobola ZDA in visokemu kapitalu, da z vso silo iščejo ideološke in politične razloge, s pomočjo katerih bi preusmerili pozornost. Venezuela intenzivno vlaga svoje viške petrodolarjev v latinskoameriška gospodarstva, jih s tem jih stabilizira, odvzema razvitim instrument obvladovanja teh trgov, vladam prispeva svež kapital, s katerim se posvečajo razreševanju investicijskih in socialnih problemov ter postajajo bolj neodvisne. Če bo zaživela še ideja o lastni finančni borzi – sedaj vse niti gredo v London in New York - in Latinskoameriški banki, pa bo ta lahko zamenjala večino funkcij, ki jih sedaj opravlja MDS. Do sedaj je bila ideja predvsem želja, vendar pa od iraškega posega in naftne krize naprej, to postaja realna alternativa. Ključ vsemu je Venezuela. Kapitalsko je dovolj močna, da uresniči idejo o integraciji latinskoameriškega finančnega trga. Ustavijo pa jo lahko po politični poti. Če bodo to uspeli, bo razvoj in osamosvajanje latinskoameriškega finančnega trga doživel velik udarec. Posledica je lahko tudi vidna v realni ekonomiji. Če pa bo ideja zaživela, je realno računati na pospešeni gospodarski razvoj Latinske Amerike.

[2] Ta ureditev je precej na udaru politično in gospodarsko. Gospodarske odnose pod vprašaj postavljajo v prvi vrsti dežele v razvoju, predvsem proizvajalke surovin, nekateri eminentni ekonomisti in politiki. V zadnjem času tudi v samih vrstah brettonwoodskih institucij pogosto zasledimo »odpadniške« ideje. Argumenti oporečnikov so zelo močni, toda sistema ne morejo ovreči. Še vedno se trdno drži na svojih nogah. Osnovni razlog je v tem, da najmočnejše politične sile današnjega sveta ne želijo radikalnih sprememb povojnega sistema. Razlogov za to je veliko.

[3] Iz makro se nato ta sistem prenaša v mikro okolje, zato se dogajajo primeri kot Enron, Parmalat, Baring Brothers, pri nas pa Aktiva, Vzajemna, DADAS, Merkator ipd., vse v cilju interesov brezosebnega kapitala, ločenega od realne ekonomije, kar spravlja pod udar celoten finančni sistem, kjer se jeza varčevalcev najpogosteje stresa na banke, ki pa so dejansko tudi same žrtev takega makro okolja. Drastični primeri so bili vidni v Argentini, kjer je množica razbijala banke, najbolj radikalni pa metali nanje bombe.

[4] V ta model spada tudi zahteva po visokem in stabilnem deviznem tečaju. Po teoriji naj bi močna domača valuta vzpodbujala investicije v realno gospodarstvo, nizke obrestne mere, preprečevala inflacijo... Nasprotno pa so v povojnem času dežele v razvoju, ki so gradile predvsem model substitucije uvoza, torej avtarkijo, izbrale inflacijski model in se v povojnem obdobju tudi hitreje razvijale in z manj socialnih težav kot v zadnjih dveh desetletjih.

[5] Denimo zadrževaje kredita demokratično izvoljeni vladi Argentine, ko so se že širili glasovi o vojaškem udaru in takojšnja realizacija po udaru, 30. marca 1976 (600 milijonov dolarjev). Takrat je tudi pričelo naglo rasti zadolževanje Argentine, ki je pred tem bila skorajda brez dolgov, dokler se ni prelevila v enega od generatorjev svetovnih finančnih kriz.

[6] Svetovno banko tukaj izpuščamo, toda njena vloga pri razgradnji tradicionalnih gospodarstev, predvsem v Afriki, kar je prispevalo h krizam in lakotam, je največja.

[7] Kolikor lahko govorimo o samostojnosti, kajti sedaj v svetu vladajo druge razmere, to pa je predvsem globalizacija in odpiranje, pripadnost regionalnim integracijam in sporazumom (GATT, WTO).

[8] Kratkih in manj globokih, kar je novost v gospodarski zgodovini, kar si lahko ekonomska teorija šteje v dobro, kajti prej so ukrepi gospodarske politike prispevali h globini in dolgotrajnosti gospodarskih kriz.

[9] Konec leta 1994 je pričelo v Mehiki, nadaljevalo se je leta 1997 v Indoneziji in Maleziji, 1998 v Rusiji, 1999 v Braziliji in končalo z Argentino decembra 2001. Absurdno, da se ena najbolj razvitih držav sveta, Japonska, ves ta čas bori z deflacijo.

[10] Postavlja se vprašanje kdaj in kako bo tudi Kitajska, ki jo poganja megalomanski in neracionalen bančni sistem, sprožila svetovno finančno krizo.

[11] Neuradno zaposleni v IMF ne delijo pozitivnega pogleda direktorja Rodriga Rata, ki javno pozdravlja razdolževanje. Bojijo se za svoja delovna mesta. Prišla je vrsta tudi na to institucijo, ki je v zadnjih desetletjih botrovala sto tisočem odpuščenih delavcev, posebej v privatiziranih javnih sektorjih številnih držav.

[12] IMF bo ostal še brez dodatnih prihodkov na osnovi odpisa dolga najrevnejšim. Pripravlja se odpis 33 milijard dolarjev dolga (desetino tega je dolg IMF-u) devetnajstim najrevnejšim državam sveta, med njimi štiri latinskoameriške, ostale afriške, »ki v reformah sledijo navodilom IMF in SB«. Ne glede na to, da je že ta definicija po sebi izsiljevanje, se postavlja vprašanje ali bo to sploh za večino držav, posebej afriških, dovolj, saj so postale odvisne od zunanje pomoči? Drugo vprašanje: ali gre resnično za olajšanje dolgov, ali pa bolj za odpis neizterljivih dolgov, medtem ko vse ostalo ostane po starem?

[13] Nekateri svetovni mediji so v tem prednjačili, na iste limanice pa so padli tudi nekateri slovenski, ki niso spoznali, da gre predvsem za to ali bo ruske resurse izkoriščal domači privatni kapital v povezavi s tujim, ali pa bodo najpomembnejši resursi ostali v državni lasti in služili razvoju države. Ni šlo torej le za različne koncepte razvoja, temveč predvsem za to, kdo bo viške kapitala iz ruskega gospodarstva spravljal v žep.

[14] За досрочное погашение долгов Россию «оштрафуют», Pravda, 21. 2. 2005 http://www.pravda.ru/economics/2005/7/21/64/19150_parisclub.html

[15] Nasprotno od zunanjega pa notranji dolg raste.

[16] Bank of Russia, External Debt of the Russian Federation in December 2004 - September 2005. http://www.cbr.ru/eng/statistics/credit_statistics/print.asp?file=debt_e.htm

[17] Ni najbolj jasna taktika, kajti tudi ruska naftna industrija potrebuje velika vlaganja, predvsem v iskanju novih izvorov.

[18] 5 milijard dolarjev iz rezerv, ki jih je odplačala, je Argentina imela shranjenih v trezorjih samega IMF-a zaradi strahu pred sodnimi izvršbami, posledica dolžniške krize.

[19] V argentinskem primeru je odplačilo dolga še bolj pomembno, ker so javne tarife zamrznjene že od krize naprej, kljub inflaciji 12%, najvišji v zadnjih petnajstih letih. Odplačilo dolga bo omililo lobiranje v korist tujih multinacionalk in višjih tarif. V Argentini in nekaterih drugih državah regije že prihaja do de-denacionalizacije javnih podjetij in primarnega sektorja.

[20] Ne smemo pa spregledati, da ima trenutno Brazilija visoke devizne rezerve, visok trgovinski suficit in real, ki je močno revalviral v odnosu do dolarja. V Argentini je reakcija kapitala bila obratna, razlog pa je predvsem iskati v manj restriktivni monetarni politiki, torej v strahu pred inflacijo in deficitom.

[21] Nekateri zagovorniki visokega kapitala se ne morejo znebiti politične optike. Kljub političnim konotacijam kratkotrajne krize med Ukrajino in Rusijo zaradi cene ruskega plina, ne smemo pozabiti, da gre pri tem za vračanje nadzora ruske vlade nad lastnimi naravnimi bogastvi, ki ga je za časa Jelcina že izgubljala. Gre za podržavljanje in poenotenje energetske politike, nad katero sta imela roko v preteklosti predvsem domač in tuj privatni kapital, prepreden s številnimi stranskimi interesi. Zato je ta politika bila v preteklem desetletju precej stihijska, na eni strani subvencijska, po drugi diktirana in politično obarvana. Nekateri, ki imajo drugačne interese, kljub temu ne morejo priznati, da je v sedanji energetski politiki ruske vlade več tržnih potez kot nekoč.

[22] “ … zakaj je po 400 milijardah pomoči v zadnjih 30 letih povprečen Afričan še revnejši.” Africa needs freer markets – and fewer tyrants by Franklin Cudjoe, Wall Street Journal, December 14, 2005, http://www.odiousdebts.org/odiousdebts/index.cfm?DSP=content&ContentID=14417