Banco del sur, novi latinskoameriški IMF in WB?

Abstract: Banco del Sur, a new Latin American IMF and WB?

The so-called Washington consensus in the 1980s and 90s left opposition groups assuming that those policies of privatization and trade and capital liberalization, promoted by IMF and WB, are hurting Latin American economies for the benefit of the West. International economic development reached the point where some subjects have nothing to loose. They are willing to accept radical solutions. This is the reason why some countries in South America accepted the new Bank of the South so quickly. The Bank of the South is undermining the fundamentals of the postwar, so called “Bretton woods financial system”. The founders of the bank claim that “human rights are above the rights of the capital.” The Bank of the South may be the beginning of the end of the IMF and WB.

V začetku leta 2007 je v mednarodnih finančnih krogih sprožila polemiko najava Venezuele, da bo ustanovila Banco del sur (Banka juga), zamenjavo za brettonwoodska instrumenta IMF in WB. Banka je formalno zaživela v Buenos Airesu decembra 2007 s podpisi sedmih ustanoviteljic (Argentina, Brazilija, Paragvaj, Ekvador, Bolivija, Venezuela in Urugvaj).

Nastanek Banco del sur je zadnji, vendar doslej največji poskus spremembe mednarodnih finančnih in ekonomskih odnosov. Je posledica okostenelosti mednarodnega gospodarskega sistema. To je skrajni ukrep držav, ki so oškodovane zaradi odnosov v okviru t. i. »brettonwoodskega sistema«.

Ko govorimo o mednarodnem multilateralnem finančnem sistemu, imamo v mislih predvsem organizma, ki sta po svoji moči brez primere v sodobni zgodovini. To sta Mednarodni denarni sklad (IMF) in Svetovna banka (WB), ki sta postala garant okostenelosti mednarodnih odnosov. Sistem je že od nastanka povzročal številna neskladja in pogosto poglabljal krize. Prve zamere so nastale že leta 1944, še preden je sistem nastal. Prvi večji udarec so zadale same ZDA leta 1971, ko so zaradi velike izgube zlatih rezerv zapustile zlati standard. Ker pa je mednarodni sistem sestavljen na podlagi sporazuma med močnimi in šibkejšimi, velikih sprememb ni bilo.

Mednarodni gospodarski odnosi, posebej finančni, so na prehodu iz drugega v tretje tisočletje postali prenapeti. Finančne krize so se vrstile v kratkih intervalih. Zadnji praktični dokaz je posredovala Argentina, ki se je leta 2002 po globoki gospodarski krizi odrekla pomoči IMF in uspela doseči pozitivne rezultate na podlagi izhodišč, ki so bila diametralno nasprotna stališčem sklada.

IMF kriz ni preprečeval, predvsem pa jih je napačno zdravil. Številne države, predvsem tiste, ki so izšle iz nekdanjega kolonialnega položaja, kot tudi tiste, ki so v 20. stoletju prevzele vlogo izvoznika strateških surovin, so ostale na robu odločanja v mednarodnih ekonomskih odnosih. Neuspešno so poskušale posodobiti odnose, čeprav je položaj svetovnega gospodarstva popolnoma drugačen, kot je bil leta 1945. Ker druge institucije niso dobro opravljale svojega poslanstva, denimo OZN (velike težave in pogosta blokada dela v okviru UNCTAD in WTO), sta mednarodni gospodarski in finančni sistem krojili omenjeni organizaciji, ki sta v rokah najrazvitejših držav.[1] To je pripeljalo tako daleč, da se je tudi med razvitimi pojavila ideja, da so sedanji odnosi v svetu neprimerni, čeprav si nove odnose drugače zamišljajo.

Vendar je novi sporazum, podobno kot tisti iz leta 1944, nemogoč. Brettonwoodski sistem še naprej prevladuje, vendar se že razmišlja o alternativah. Nastajajo novi regionalni mehanizmi. Poleg Banco del sur, ki ima realne možnosti, da se razvije v enega najpomembnejših gospodarskih in posebej finančnih regionalnih dejavnikov, je verjetno, da bosta nastali podobni instituciji v Aziji (čeprav so njen nastanek ZDA že enkrat preprečile) in na Bližnjem vzhodu. Če bodo regionalne finančne institucije zaživele, se bo postavilo resno vprašanje, čemu sploh še služita IMF in WB.

Mednarodni gospodarski razvoj je prispel do točke, ko nekateri nimajo več kaj izgubiti, če se odrečejo IMF ali WB. Dozorele so politične razmere, predvsem pa so se države toliko ekonomsko okrepile, da si lahko postavijo nove okvirje delovanja. To uspeva predvsem Venezueli, v veliko pomoč pa ji je tudi negativni ruski odnos do teh institucij. Ti državi nimata težav s pridobivanjem zaveznikov, ki so v enakem položaju.[2]

IMF, WB ter njuna vloga

Brettonwoodska mehanizma IMF in WB sta nastala tik pred koncem druge svetovne vojne zaradi stabilizacije svetovnega finančnega sistema in hitre povojne obnove. Med ustanoviteljicami so bile vse pomembne države tedanjega časa.

Značilnosti IMF so določene ob njegovem nastanku leta 1944. Britanski predlog, ki ga je predlagal Maynard Keynes, je predvideval sklad, ki bi pomagal vzdrževati gospodarsko dejavnost in zaposlenost v času krize. Vendar je v sporu dveh konceptov, britanskega in ameriškega, prevladal slednji. Ameriški predlog je vseboval sistem pomoči vladam ob krizah s pomočjo »kreditov za strukturno prilagajanje«. In nič več. Ta koncept je izvor kasnejših sporov okoli vloge IMF.

Medtem ko se je svetovni gospodarski sistem po drugi svetovni vojni krepko spreminjal, sta instituciji ostajali bolj ali manj enaki, kljub spremenjenim okoliščinam. Z izstopom dolarja iz zlatega standarda v letu 1971 in z naftno krizo se je začelo tudi novo obdobje, za katerega je značilna hitra rast zadolževanja,  v ozadju le-te pa so bili tudi ideološko-politični razlogi. Nekatere države so jemale kredite, čeprav jih v resnici niso potrebovale (denimo Argentina).

Po letu 1980, ko se uveljavi washingtonski konsenz in prihaja do ideoloških sprememb in razmaha neoliberalističnih idej, se začenja tretje, ključno obdobje. Washingtonski konsenz je imel namen okrepiti položaj zasebnega kapitala in predvsem odpreti in poenotiti svetovni finančni sistem, tako da bi lahko kapital čimbolj nemoteno prehajal iz države v državo in se oplajal brez velikega omejevanja.[3] Brettonwoodski instituciji sta odigrali odločujočo vlogo. Postali sta zaviralni dejavnik nadaljnjega razvoja svetovnega finančnega sistema. Od ideje liberalizacije nista odstopali. Svet pa se je dodatno polariziral.

Po letu 1995 se skrajšajo cikli finančnih kriz. Sledile so si krize v Mehiki, Aziji, Braziliji, Argentini. Sedaj smo v novem obdobju ozaveščanja, dojemanja rezultatov ter zatona obeh multilateralnih mehanizmov. Začenja se proces v nasprotju z liberalizacijo v sedemdesetih letih in države vračajo kredite.

Ker sta instituciji postali varovalo za ohranjanje ideološko-politične prevlade zahodnega sveta, je tudi položaj držav v svetovni ekonomiji ostajal bolj ali manj nedotaknjen. Premiki niso bili veliki, kljub temu, da so nekatere države postajale bogatejše. Druge so se na podlagi »mednarodne delitve dela« v svetovno gospodarstvo vključevale predvsem kot vir cenenih surovin, delovne sile in kot trg za razvite ter prostor oplajanja kapitala. Še več, dežele v razvoju so postale ventil za ohlajanje ali omilitev napetosti v gospodarskih in finančnih sistemih zahodnega sveta. Drastične posledice sistema so se pokazale sredi devetdesetih let, ko je posebej Afriko zajela epidemija aidsa, zaradi česar so nekatere države zavestno prekršile patentne pravice.

Sistem strukturnega prilagajanja (pogojevanje) je poglabljal cikle in prizadel gospodarstva, ki so bila ob koncu programa pogosto v slabšem položaju. To se je poznalo ne le pri posojilojemalkah, pač pa tudi pri delu samega IMF. Kljub temu pritisk svetovnega kapitala na Latinsko Ameriko ni pojenjal. Za diktaturami so prišle kvazidemokracije ali slabe replike zahodne ideje parlamentarne demokracije, v katerih so vladale ozke ekonomsko-politične elite, ki so si v sodelovanju z mednarodnim kapitalom prisvajale večji delež nacionalnega proizvoda. Sistem je globoko razslojil južnoameriško družbo. Zaradi velikega nadzora nad družbo ni bilo pomembnih rezultatov revolucionarnih in socialnih gibanj, razen v Kolumbiji, kjer državljanska vojna traja že štiri desetletja.

Prezadolženost je postala svetovni problem. Zasebni kapital je vse bolj prodiral v temelje družbenih sistemov in si prisvajal nacionalno bogastvo. Rastoči dolg so vračali na račun nacionalnega razvoja in socialnega miru. Pravno gledano je zunanji dolg teh držav postal nelegitimen. Posojilodajalci so zaračunavali visoke obresti, zaradi t. i. »rizičnosti kreditojemalcev« pa vendarle iztržili tudi glavnico.

To so razlogi, zakaj mnogi menijo, da imajo države legitimno pravico odreči se vračilu dolga, ker je predvsem nelegalen.[4] Kljub temu se sistem še naprej vzdržuje. Absurdno je, da imajo dežele v razvoju stotine milijard dolarjev rezerv v bankah na Zahodu, vzdržujejo denimo ameriški deficit, za svoje potrebe pa najemajo drage kredite.

Toda v zadnjem času so ti krediti pri multilateralnih mehanizmih drastično nižji. Krediti IMF Latinski Ameriki so padli februarja 2007 na vsega 50 milijonov dolarjev, kar pomeni 0,5 odstotka vseh kreditov IMF. Leta 2005 je imel IMF v Latinski Ameriki 80 odstotkov vseh svojih kreditov. Še leta 2004 je imel plasiranih v vseh državah skupaj 81 milijard dolarjev, v začetku leta 2007 11,8 milijarde dolarjev,[5] v marcu 2008 pa 17 milijard dolarjev, od tega le odstotek v Latinski Ameriki.

Decembra 2005 sta Argentina in Brazilija odplačali kredite v višini 9,8 in 15,5 milijarde dolarjev. Najdlje je šel Ekvador, ki je aprila 2007 razglasil predstavnika WB za »persono non grata«. Venezuela pa je napovedala možnost izstopa iz članstva IMF in WB.

Venezuela je postala največji posojilodajalec v Latinski Ameriki. Argentini je posodila 2,5 milijarde dolarjev, 1,5 milijarde Boliviji ter 500 milijonov Ekvadorju, ne upoštevajoč tudi direktnih nakupov na finančnih trgih teh in drugih južnoameriških držav.

IMF je zašel v izgube. Padec finančne moči sklada pa pomeni tudi padec politične moči in moči promoviranja ciljev, med katerimi je svobodno gibanje kapitala eden najpomembnejših. Prizadeta je tudi moč razvitih držav, predvsem ZDA, ki imajo v skladu največjo kvoto.

Verjetno so ta spoznanja botrovala novemu sporazumu konec marca letos, po večletnih pogajanjih. Prišlo je do zmanjšanja pomembnosti, ki jo imajo nekatere države, v sistemu kvot in glasovalnih pravic pa so največ pridobile Kitajska, Indija, Brazilija, Mehika in Južna Koreja. Največ so zgubile države, ki so se v zadnjih letih soočale z gospodarskimi težavami. Tudi to je eden od kazalcev neprimernega odnosa moči znotraj te organizacije, ki močno favorizira najmočnejša gospodarstva in njihove interese.

V tem trenutku se postavlja vprašanje cene brettonwoodskega sistema: ali ni bila cena za potrebne (in nepotrebne) kredite veliko previsoka, merjena ne le z obrestnimi merami, temveč tudi z družbenimi posledicami. Kajti sistem je pogojeval kredite s privatizacijo gospodarstva, odpiranjem tujemu kapitalu, liberalizacijo gibanja kapitala, s strogo monetarno in fiskalno politiko itn. Kapital pa je nato prepogosto končal na zasebnih računih, od koder je ponovno začel isti krog. Katastrofalne posledice so se pokazale v socialnem sistemu, gospodarstva pa so postajala nekonsistentna in nesamostojna.

Dolgoročno škodo je povzročilo tudi dejstvo, da so se gospodarstva polarizirala. Nastali sta paralelni ekonomiji, prva, ki je služila preživetju, druga pa je akumulirala ogromen kapital in se povezala z mednarodnim trgom. Nasprotniki sistema so dobili številne dodatne argumente v prid trditvam, da je sistem zadolževanja nelegitimen.

Latinska Amerika je ostala močno nepovezana. ZDA in Evropa si prizadevajo, da tako tudi ostane, in podpirajo južnoameriške elite in njihovo kontrolo gospodarskih resursov. Zato po padcu vojaških diktatur za prave demokratizacije ni bilo prostora. Ko pa je do demokratizacije le prišlo, denimo v Boliviji, pa je zahodni svet začutil, da je njegova prevlada nad gospodarstvi Latinske Amerike močno ogrožena.

Banco del sur, alternativa IMF in WB

 

Vzroki za nastanek Banko del sur so jasni. To naj bi postal temeljni projekt finančne in gospodarske suverenosti Latinske Amerike ter instrument hitrejšega gospodarskega razvoja. Projekt naj bi pripomogel k večji avtonomnosti lokalnega kapitala in reinvestiranju v lasten razvoj. Banka je zasnovana tako, da bi postala pomemben instrument regionalne integracije. Zato so banko razglasili za »projekt neodvisnosti in nove finančne arhitekture Južne Amerike«.

Je najresnejši poskus oddaljitve od neoliberalistične faze v 80. in 90. letih in do sedaj največji napad na multilateralne finančne mehanizme. Projekt pa ni naperjen le proti omenjenima institucijama, kajti latinskoameriške države so nezadovoljne tudi z delom Medameriške banke za razvoj, ki je prav tako izgubila ugled.[6]

Banka je zasnovana na drugačnih ideoloških temeljih, saj ni več v ospredju pravica kapitala, temveč narobe, »človeške pravice, za dobro katerih se uporabljajo ekonomski instrumenti«.[7] Najpogostejšo razlago vzrokov za nastanek nove banke je najti v potrebi po zamenjavi brettonwoodskih institucij, ker naj bi koristile predvsem mednarodnemu kapitalu, manj pa razvoju držav, ki jih kreditirata. Pogosto se je ta vzrok prikazuje v obliki cilja, doseči neodvisnost od ZDA. Ni nenavadno, da srž banke predstavljajo Venezuela, Ekvador in Bolivija, kjer sta nafta in plin najpomembnejša vira prihodkov. V teh državah je oblast prevzela večina, ki je zavrla velike dobičke multinacionalk. Te dobičke želijo usmeriti v lasten razvoj.[8]

Čeprav ni moč oporekati ekonomskim razlogom za ustanovitev banke po meri potreb Latinske Amerike, je ideja sprožila globoke politične razprave, predvsem v sami regij. Med državami, potencialnimi članicami banke, nikdar ni obstjal konsenz o prihodnji vlogi banke. Zlasti prevladujeta dve stališči. Na eni strani so tisti, ki želijo popolnoma nov multilateralni finančni mehanizem, na drugi pa države, ki v banki vidijo le nov vir za uresničevanje regionalnih projektov.

Politični cilj je banki zameril mehiški zunanji minister Luis Ernesto Derbez. Brazilija je bila bolj previdna in je zamisel načelno podprla, vendar predlagala razmislek o tem, ali ne bi bilo bolje aktivirati institucij, ki že delujejo. Predvsem so imeli v mislih sklad FONPLANTA (Finančni sklad za razvoj držav Rio de la Plata) in korporacijo CAF (Andska korporacija za razvoj). Po večmesečnem upiranju in pod močnim pritiskom domačega gospodarstva Brazilija ni mogla ostati zunaj. Želi pa, da banka postane institucija, ki bo sposobna sama povečevati svoj kapital z lastnimi prihodki.

Odkrito je nasprotovala Kolumbija, kjer ni bilo moč prikriti diametralnih političnih nasprotij z Venezuelo. Toda dojela je politično realnost in potencialno ekonomsko moč banke ter že oktobra 2007 zaprosila za članstvo.

Drugih negativnih reakcij ni bilo veliko. Celo v WB in IMF javno poudarjajo, da banka lahko predstavlja pozitivno izkušnjo, 'komplementarnost', kot je dejala podpredsednica WB za Latinsko Ameriko Pamela Cox. Neuradno pa izražajo strah o prihodnosti institucij.

Ideja o ustanovitvi banke je nastala že leta 2006 in v letu 2007 so potekale politične razprave. Sedem ustanoviteljic je decembra 2007 podpisalo akt o ustanovitvi. Banka bo začela  poslovati  leta 2008 z začetnim kapitalom 7 milijard dolarjev. Njen sedež je v Caracasu, predstavništvi pa v La Pazu in Buenos Airesu.

Koliko kapitala bo vsaka država vložila, še ni odločeno, vendar pa bodo države imele enako glasovalno pravico, v nasprotju z IMF, kjer je glasovalna pravica povezana s količino kapitala, ki ga država prispeva. Tak sistem naj bi tudi pripomogel k zmanjšanju asimetrije v stopnji gospodarskega razvoja, kar naj bi bil instrument proti ohranjanju sedanjih razmerij v svetu.

Vrhovni organ banke bo administrativni svet, v katerem bodo sedeli finančni in gospodarski ministri. Kako bo vrh banke odločal in deloval, pa še ni popolnoma jasno. Verjetno zaradi tega tudi  zamuja konstituiranje administrativnih organov, kajti banka bi morala začeti poslovati februarja 2008, ko je bilo predvideno, da se bodo sestali ministri za ekonomijo. Februarja naj bi tudi dorekli postopke in pogoje včlanjevanja.

Najpomembnejša naloga banke bo priskrbeti lastna sredstva za razvoj ter ohraniti ideološko-politično neodvisnost, prek nje pa se zavarovati pred 'politiko šokov', ki jo zagovarja IMF. Banka bo imela podobno, a tudi širšo vlogo, kot jo imata IMF in WB. Predvsem pa ne bo slonela na pogojevanju, ki je temelj IMF in WB. Tako naj bi bila to predvsem razvojna banka, ki bo investirala v strateške gospodarske panoge, v znanje in tehnologijo ter v projekte za zmanjšanje revščine.

Lasten kapital naj bi banka povečevala tudi z jemanjem posojil na mednarodnem trgu kapitala, vendar bi se nekateri radi izognili tudi temu, ker se tako zmanjšuje avtonomija banke. Tako sposojeni kapital  zahteva tudi posebna ekonomska merila o učinkovitosti, ki jih zahteva IMF, kar pa ne bo vedno osnovni cilj pri Banco del sur. Verjetno je ta odločitev kompromis glede zahtev Argentine in posebej Brazilije, ki želita, da je banka apolitična ustanova.

Drugi cilji banke so bolj jasni. Banka bo denimo delovala le v mejah Latinske Amerike in ne bo dajala garancij, le kredite.

Večina južnoameriških držav razmišlja o članstvu v banki, vendar so zelo previdne. Predvsem se sprašujejo, ali lahko tej banki prepustijo pomembne količine kapitala, denimo zunanje rezerve. Kolumbija se je odločila, da rezerv ne bo prepustila, temveč bodo iskali možnost, da vanjo preusmerijo del sredstev iz zakladnice, in to postopoma. Pritegniti devizne rezerve[9] je eden najpomembnejših ciljev banke.

V osnovi ideje o gospodarskem razvoju je finančna samostojnost. Prvi taki samostojni projekti pa bodo realizirani v sektorju energetike, predvsem nafte in plina.[10]

K lažji uresničitvi ideje bo pripomoglo tudi dejstvo, da se je v konjunkturi zadnjih let nabralo veliko kapitala, da so nastali presežki državnih proračunov, predvsem kot posledica skoka cen surovin.[11] Padec dolarja je sicer deloma prizadel te države, ki zato želijo bolj neodvisno devizno politiko. Porajajo se ideje o revalvaciji valut, ker zaradi povezave z dolarjem padajo tudi cene njihovih izvoznih artiklov.

V nekaterih srednjeameriških državah in Mehiki so postale pomemben vir deviznih rezerv pošiljke zdomcev. Ta denar je v letu 2006 predstavljal največji vir deviz v Latinski Ameriki (62 milijard dolarjev), kar je bilo več kot neposredna tuja vlaganja ter zunanja pomoč skupaj.[12]

*

Negativni tokovi kapitala iz Latinske Amerike, katerih smer želi Banco del sur spremeniti, so še vedno pomembni. Denimo v Argentini so multinacionalke v letu 2007 zaslužile 6,112 milijarde dolarjev, kar je skoraj tri odstotke BDP in absolutni rekord vseh časov. Obenem so reinvestirale manj in v tujino poslale več dobička kot preteklo leto (2 milijardi dolarjev ali okrog odstotka BDP). Tako visokih dobičkov niso imele niti v času neoliberalnega modela v 90. letih prejšnjega stoletja. Kljub temu, da je država refinancirala državni dolg, velik del tudi odpisala, je Argentina v zadnjih šestih letih (od krize leta 2002 naprej) v tujino plačala še vedno 10 milijard dolarjev za dividende, v primerjavi s 13 milijardami dolarjev desetletje prej. Prišlo je torej do sprememb, toda ne bistvenih.

V luči takih gibanj kapitala so pričakovanja članic ali bodočih članic banke različna. Medtem ko ima Venezuela v mislih banko kot zamenjavo za obe washingtonski instituciji, druge države v banki raje vidijo alternativni koncept ali dopolnilo.[13]

Ne gre pozabiti, da je banka zaživela že v dveh letih po predstavitvi ideje, kar je pripisati dejstvu, da je njen nastanek povezan s pojmoma »politične suverenosti in finančne neodvisnosti«, ki pri intelektualnih elitah, posebej pa med množicami, pomenita močno integracijsko in mobilizacijsko točko. K temu dodajmo še antiamerikanizem in dobimo čvrsto osnovo za nastanek tudi tako zahtevnega mehanizma, kot je mednarodna banka.

Slovenija in njen finančni sistem sicer v mednarodnih razmerah ne pomenita veliko, toda zaradi slovenskih interesov bi bilo potrebno, da tako naša politika, posebej pa gospodarstvo, resneje preučita, kaj pomeni nastanek te banke za naše razmere. Latinska Amerika je pomemben del svetovnega gospodarstva, s katerim je treba vzdrževati najmanj zelo dobre vezi, če ne že odličnih, podobno kot to počno močna svetovna in evropska gospodarstva. Latinska Amerika ima del odgovora na vprašanje o svetovnih inflacijskih pritiskih, tako v sektorju prehrambnih surovin kot drugih strateških surovin, denimo nafte in plina. Ni naključje, da so Nemčija, Italija in Španija, poleg drugih, v Latinski Ameriki močno prisotne.

Z nastankom Banco del sur se bliža konec IMF in WB, kot smo ju poznali do sedaj. Banka ima velike možnosti, da pozitivno vpliva na svetovno finančno stabilnost, zlasti ker ne pozna pogojevanja, ki v praksi poglablja krize.

Literatura:

1. IMF Chronology, www.imf.org/external/np/exr/chron/chron.asp

http://ucatlas.ucsc.edu/sap/history.php

2. El Nuevo Herald, Miami.

3. La Nación, Buenos Aires.

4. Michael Shank, Chomsky on the Rise of the South, Washington, DC: Foreign Policy In Focus, January 30, 2008.

5. Gabriel Strautman, Banco del sur: 90 días del silencio, Por un banco solidario del sur.