Moja življenjska pot je nenavadna

Br. Bajuk, intervju: "Moja življenjska pot je nenavadna."

»Življenje vsakogar nekaj nauči. Mene je naučilo, da je nujno potrebno, da se navadimo sprejemati dejstvo, da smo različni, da imamo različne poglede in da se nikoli ne smemo prenagliti v ocenah in sodbah,« pravi dr. Andrej Bajuk, nekdaj izseljenec in uslužbenec mednarodnih organizacij, sedaj slovenski minister za finance in predsednik stranke Nova Slovenija.

Bliža se polovica vašega mandata ministra za finance. Verjetno ste sedaj v fazi, ko se dela s polno paro?

V prvem tednu decembra bo že polovica našega mandata in prav ste ocenili, da delamo s polno paro. Na ministrstvu za finance smo se najprej lotili najbolj nujnih popravkov v davčni zakonodaji, ki jih je sprejela prejšnja vlada maja leta 2004. Dolgo kapitalski dobički sploh niso bili obdavčeni, potem pa so se odločili kar za 50-odstotno obdavčitev. Nato smo se lotili širše reforme davčne zakonodaje. Morda najbolj pomembna reforma, ki smo jo lani uvedli, je enostopenjska obdavčitev t. i. pasivnih prihodkov (obresti, dividende in kapitalski dobički), ki pa ni povzročila ideoloških razprav. Vsi so razumeli, da je močna progresivna obdavčitev le odprto vabilo, da bi naši državljani vlagali svoje prihranke v sosednjih državah, kjer so takšni prihodki manj obdavčeni.

Menite, da smo po miselnosti, organizaciji in odprtosti meja že del Evrope?

Čeprav sta sprememba zakonodaje ter uvedba novih »pravil igre« dokaj zahtevno delo, je prav gotovo lažje kot pa sprememba miselnosti, organizacije, načinov delovanja itd. Očitno je, da sama uvedba evropske zakonodaje še ne pomeni, da naš sistem resnično deluje »po evropsko«. Vse to mora v nekem smislu priti »v meso in kri« ne samo naše administracije, marveč tudi naše družbe. A vendar so premiki na teh področjih vedno bolj razvidni. Včasih pa le mislim, da se premalo zavedamo, kaj vse smo sedaj živeči Slovenci dosegli v tako kratkem obdobju.

Bo Slovenija z lahkoto zbrala potrebna sredstva za predsedovanje Uniji ali bo morala zato drugje zategniti pas?

Prav gotovo bo treba zategniti pas, saj ne nameravamo uvesti kakšnega posebnega davka, da bi te dodatne stroške krili.

Ali kot predsednik NSi ocenjujete, da vaši stranki raste ugled, ali je to stranka, ki mora razmišljati o tem, ali bo dosegla na naslednjih parlamentarnih volitvah prag za vstop v parlament?

Nova Slovenija se krepi iz dneva v dan. Nekaj dni nazaj smo sprejeli člana pod številko 10.000. Imamo močan podmladek, Mlado Slovenijo. Nova Slovenija je nenadomestljiva v slovenskem političnem prostoru. Če bi vsak dan preveč pozornosti posvečali t. i. javnomnenjskim raziskavam, stranke sploh ne bi ustanovili, kaj šele, da bi v našem delu vztrajali. Takoj po ustanovitvi so nam »samozvani strokovnjaki« napovedovali, da bo prag za vstop v parlament naše pokopališče.

Kakšna je teža vaše stranke v koaliciji?

Brez dvoma smo zanesljivi partnerji, ki držimo besedo in resno delamo na področjih, ki so nam bila zaupana. Nova Slovenija je prevzela zahtevne resorje, od katerih se veliko, če že ne največ, pričakuje pri uresničevanju programa reform in strategije za razvoj RS. Prepričan sem, da je NSi nenadomestljiv člen koalicije, ki se z vsemi močmi zavzema za uresničevanje koalicijske pogodbe.

Kako bi se osebno politično opredelili v današnji splošni kvalifikaciji med pozicijami levo – sredina – desno?

Prav v Sloveniji so ti pojmi močno zamegljeni, čeprav moramo priznati, da se počasi le jasni. V Novi Sloveniji smo dediči ter sodobna verzija ljudsko krščanskega gibanja, ki je na Slovenskem veliko doprinesel k temu, da smo kot narod obstali in končno ustvarili svojo lastno državo. V naših stališčih in v našem delu boste vedno našli ljudsko dimenzijo ter dosledno spoštovanje krščanskih vrednot.

Ali je sedanji razpored političnih sil v Sloveniji mogoče označiti za stalnico ali pričakujete, da bo še prihajalo do večjih sprememb, denimo krepitve ali oslabitve določenih strank?

Če verjamemo, da je naš politični prostor še vedno nekoliko zamegljen, a se postopoma le jasni, potem lahko pričakujemo, da bo to prineslo tako okrepitve kot oslabitve določenih strank. Pričakujem, da se bodo na ta račun okrepile stranke, ki imajo jasna stališča in pregledno, dosledno delovanje.

Cerkev mnogi kritizirajo, češ da je preveč prisotna, da se preveč vpleta v posvetne zadeve, a se premalo trudi preprečiti krivice, ki se dogajajo ljudem. Kaj vi menite, bi cerkev morala imeti večjo ali manjšo težo?

Nikoli nisem skrival, da sem kristjan in član rimsko katoliške cerkve. Cenim in spoštujem delo cerkve, po drugi strani pa sprejemam in tudi močno odobravam odlok svetega očeta, ko je pred nekaj leti prepovedal neposredno udejstvovanje duhovnikov v politiki. V tem smislu nimam nikakršnih težav z načelom ločenosti med cerkvijo in državo, kar pa seveda ne zahteva oziroma ne pomeni izključenosti kristjanov iz političnega življenja, kot so to tolmačili in tudi aktivno izvajali partijski oblastniki v naši totalitarni preteklosti. V sodobnih, odprtih demokratičnih družbah se vrednoti vsak glas in prav za to se v njih zavzemajo, za aktivno sodelovanje vseh.

Kako je vaša življenjska pot, ki je vodila od Argentine prek Washingtona, Pariza, nazaj do Ljubljane, oblikovala vas kot osebnost, vaše poglede na svet?

Vsak človek nosi v sebi vplive svojega okolja. Moja življenjska pot je očitno nenavadna. Rojen sem v Ljubljani oktobra 1943 kot najmlajši od štirih bratov. Starši so me nesli čez Ljubelj v Vetrinje in druga begunska taborišča v južni Avstriji. Po treh letih smo odpluli v Argentino, kjer sem živel 21 let. Tam sem odraščal, diplomiral, začel s profesionalnim delom in se poročil. Ko sva s soprogo Katarino že imela prvo hčerko, sem leta 1969 dobil štipendijo Organizacije ameriških držav (OEA), pridobil še en magisterij in doktoriral na University of California, Berkeley. Leta 1973 smo se vrnili v Mendozo, kjer sem postal profesor na ekonomski fakulteti. Leta 1975 smo ponovno šli v ZDA, to pot v Washington, kjer sem dobil mesto pomočnika argentinskega direktorja Svetovne banke. Vojaški udar leta 1976 v Argentini je prinesel korenite spremembe. Visoki oficirji so prevzeli vodstvo univerze in izključili vse mlajše profesorje, med njimi tudi mene, češ da smo vsi nevarni levičarji. Zato sem naslednjih 18 let ostal v ZDA, in sicer v Medameriški razvojni banki (IDB). Leta 1994 sem bil imenovan za posebnega predstavnika te banke v Evropi in Izraelu s sedežem v Parizu, kjer sem deloval zadnjih šest let pred dokončno vrnitvijo v Slovenijo.

Kako doživljate Argentino in kako Slovenijo? Ali sta to popolnoma različna svetova ali vendarle imata kaj skupnega?

Res sta zelo različni okolji. Argentina je v zadnjih sto letih žalostna zgodba. Ob začetku 20. stoletja je bila ena najbolj bogatih držav na svetu. Posledice gospodarskih kriz, predvsem pa zadnje, leta 2001, so povzročile poglobljene socialne razlike. Argentino bom vedno imel rad, saj je to država, ki je nam in mnogim drugim odprla vrata in nam nudila enake možnosti kot svojim lastnim ljudem. Slovenija je tudi imela svojo trnovo pot. A ne glede na politične razlike, ki so normalne za vsako družbo, smo danes živeči Slovenci dokazali, da je mogoče ustvariti široka politična soglasja v zvezi s ključnimi vprašanji določene družbe.

Dolga leta ste bili izseljenec, dvojni, slovenski v Argentini in argentinski po svetu. Ko ste se odločili, da se v Sloveniji naselite za stalno, ste imeli ob tem kakšen poseben občutek? Ste pričakovali drugačno Slovenijo?

Marsikje po svetu je lepo, nekaj pa vendarle občutiš, ko se vrneš v svojo domovino. To je čut pripadnosti. To je moje, tukaj sem doma, sem spadam ... Za to se moram najprej zahvaliti svojim staršem in Slovencem, med katerimi sem dolga desetletja živeli v tujini. Prav njim se moram zahvaliti za ta čut pripadnosti, za trdno slovensko identiteto. Morda je to še najlepše povedano v pesmi »Slovenec sem, tako je mati djala ...«. To smo občutili, ko smo prvikrat prišli na obisk k svojim sorodnikom nazaj v Slovenijo. Od osamosvojitve naprej smo imeli vedno bolj intenzivne stike, zaradi katerih nas realnost ni presenetila.

Pred vami je še večji del mandatnega obdobja na čelu stranke. Nameravate v morebitni novi koaliciji, po letu 2008, še vedno aktivno delovati na obeh področjih, kot predsednik stranke in kot član vlade?

V prihodnjih dveh letih nas čakajo pomembni izzivi in velike odgovornosti. Kar me sprašujete, je še daleč in v političnem življenju je težko napovedovati. Končno je vse odvisno od zaupanja ljudi. Nekaj pa se le ne bo spremenilo, in to je moje globoko prepričanje, da je politično delo plemenito, v kolikor ima za vodilo skupno dobro. Tega se bom vedno držal. Zaupanje ljudi pa bo odigralo svojo vlogo.

Domov

Nazaj