Argentinska preteklost in sedanjost

Argentinska preteklost in sedanjost

Argentina, ki bo leta 2010 napolnila dvesto let, se je gradila na krvi in trpljenju avtohtonih prebivalcev in milijonov evropskih priseljencev. Do revolucije 1810 ni bila več kot skupek nekaj večjih naselij in latifundij, prebivalstvo pa ni presegalo šesto tisoč. Po krvavi revoluciji je pričelo še bolj krvavo obdobje boja za državni ustroj in predvsem za oblast novih elit. Spopadale so unitaristične, federalistične in separatistične tendence, občasno prevladovale ene, nato spet druge, da bi na koncu prevladal unitarizem. Z Indijanci so vojni pohodi pometli že okoli leta 1880 in v teh kampanjah generala Rocce so se Indijanci morali »podrediti ali biti iztrebljeni« kot je že leta poprej pisal učitelj, zgodovinar, vizionar in predsednik Sarmiento. Zato 50 tisoč Indijancev danes v Argentini ne predstavlja nikakršno pomembno kulturno, etnično, kaj šele politično silo, kot se to dogaja v drugih državah Latinske Amerike, kjer se indijanska zavest vse bolj prebuja.

Samostojne težnje Corrientesa in drugih provinc so v Argentini v krvi zatrli že sredi 19. stoletja. Apetite Paragvaja po obrobnih provincah so iztrebili z genocidno vojno v kateri je Paragvaj v neenakopravnem boju z Brazilijo, Urugvajem in Argentino praktično izgubil odraslo moško prebivalstvo. Kar ni uspel Paragvaj pa je uspela Argentina, namreč od Bolivije odtrgati velik del province Chaco.

Od milijona prebivalcev je konec 19. stoletja bilo že tri milijone etnično živopisnih imigrantov, pomešanih s potomci Indijancev, prvih Argentincev, ali kreolcev, mešancev prvih in kolonialnih prebivalcev, ki so na nove imigrante gledali postrani, s predsodki in ksenofobijo, jim določali najslabša dela in jih poskušali asimilirati. Toda imigranti se niso dali in najpomembnejši Argentinci so ugotavljali, da še vedno ostajajo tujci, govorijo svoj jezik in jedo svoje jedi. Zato so izmislili »patriotično izobraževanje«, ki bo z obveznim osnovnošolskim nacionalističnim izobraževanjem v španskem jeziku, čaščenjem nacionalnih junakov, skupaj z obvezno vojaščino za moško prebivalstvo, pomenilo pospešeno asimilacijo milijonov imigrantov. Otroci so morali v šole in od takrat že več kot sto let vsako jutro dvigujejo zastavo in pojejo argentinsko himno, se učijo o »velikih dejanjih zgodovinskih osebnosti«, ne glede na to, da so med njimi mnogi bili navadni diktatorji, zločinci in morilci. Obenem s »patriotičnim čutom« so novim generacijam priseljencev vcepili ne samo patriotizem in nacionalizem, pač po tudi ksenofobijo in dogmatizem, predvsem pa vero v namišljeno veličino in večni potencial »de gran patria«. Toda končni rezultat ni bil Argentinec, ki bi stoično prenašal svoje vladarje, pač pa Argentina kot večni bolnik, ki se prebija iz krize v krizo, iz težav v težave.

Tako pa v teh razmerah vsaka rešitev za stare težave prinaša v nedrjih klice novih, ki bruhajo v ciklusih. Če ne prej, so težave pričele vsaj leta 1890, ko se Argentina pojavlja kot enotna država v prvem obdobju liberalističnega razvoja, s katerim se prvič v zgodovini vključuje v svetovno delitev dela, pa preko stihijske industrializacije in zapiranja po veliki gospodarski krizi leta 1929, nato preko najmanj 40 vojaških vlad in krvavih bojev za oblast, tudi »zakonitih« in nezakonitih razlastitev prihrankov milijonov delavcev in javnega denarja, pa vse do sistema, ki s pomočjo od zunaj vnesene neoliberalistične ideologije v 80-ih letih 20. stoletja vse bolj globoko in pogosto utaplja Argentino v ciklične krize, v katerih dežela izgublja najboljše potenciale, naravno bogastvo, kapital, generacije dela željnih mladih, predvsem pa upanje, da bo kdajkoli bolje. Perpetuira se špekulacija in institucionalizirana korupcija, v katero se nove generacije priseljencev z uspehom vključujejo, na eni strani kot del množic izkoriščanih, na drugi strani pa kot del sanj o hitri obogatitvi in vrnitvi v Evropo.

Argentina še vedno ima opravka s temi sanjami, le da sedaj več skorajda imigranti ne prihajajo, razen nesrečnežev, ki so izgubili svoje domovine in bodočnost na Balkanu ali nekdanji Sovjetski zvezi ali pa želijo pobegniti iz mizernih azijskih prenaseljenih mest brez možnosti. Zadnja leta so s podobnimi sanjami prihajale multinacionalke, banke in posamezniki, ki so jih privabljali visoke obrestne mere in skorumpiranost argentinskega političnega sistema in njihovih osebkov, vendar ti na najmanjše znake krize poberejo kapital in odidejo na varno. Argentina ostane brez dela in trga, v socialnih problemih, mednarodne institucije kot Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka pa pritiskajo nato na vladno politiko, da zateguje pas, kajti težave naj bi bile zaradi tega, ker Argentina »preveč troši«. Ne želijo pa videti, da s svojo ideologijo in ščitenjem tujega kapitala izdatno sodelujejo z roko pod roko v izčrpavanju argentinskega naravnega bogastva in družbenega proizvoda in deželi ne dovoljujejo tudi najmanjšega oddiha.

Posledica takega načina razmišljanja je prepričanost mnogih v Argentini, da je neupravičeno izgubila Urugvaj, Bolivijo, Čile, čeprav je v resnici za časa kolonije tudi Patagonija pripadala čilskemu podkralju. Prav v istem ekspanzionističnem duhu marsikateri Argentinec meni, da je Antarktika njihova. Na podoben način je diktatura leta 1982 poskušala izrabiti patriotski čut in nespretno sprožila in izgubila vojno za Falklandske otoke, ki jih v Argentini raje imenujejo z izrazom francoskega izvora Malvini.

Prav tako je najti le redke razumneže, ki poskušajo dopovedati Argentincem, da je njihovo naravno bogastvo pravzaprav »božja kazen«, da so ga izkoriščale v vsej preteklosti le politične, vojaške ali ekonomske elite, medtem ko je navadni tovarniški ali zemljiški delavec delal za borno plačo s katero si je na koncu delovne dobe lahko privoščil hišico, avto, kaj več pa ne, ker so elite redno nacionalizirale njihovo bančno varčevanje, posebej pa pokojninske sklade, ki so končali ponavadi v strankarskih proselitističnih kampanjah, v katerih so množice sledile političnim voditeljem, kot ovce svojemu vodniku.

Imigranti so vse življenje hrepeneli v želji, da se vrnejo v rodni kraj. Toda razen tistih, ki so se že po nekaj mesecih ali letih vrnili v Evropo, so preostali za večno ostali v Argentini. Njihovi potomci so ponavadi že v prvi generaciji postali Argentinci, če pa ne v prvi, pa v drugi skorajda brez izjeme.

Vladajoča struktura je znala v ljudskih množicah izkoriščati patriotizem, poskušala »graditi novega bolj discipliniranega argentinskega človeka«, seveda z militarističnimi metodami, na koncu pa tudi vzbuditi dvome v nacionalno pripadnost. Diktatura je povzročila plaz emigracije 500.000 Argentincev, ki so bežali pred usod, ki jo je sicer dočakalo 30.000 tisoč nasprotnikov ali slučajno nezaželenih: goli, omamljeni in z razparanimi trebuhi so padali s helikopterjev v Rio de la Plata ali pa padali pod streli v skritih taboriščih v vojašnicah v okolici ali kar sredi Buenos Airesa. Njihovi komajda rojeni otroci so se izgubljali neznano kam, za čigar identiteto pa se že desetletja borijo njihove babice, ki so uspele preživeti svoje otroke, mnoge z edinim ciljem, povrniti svoje ukradene vnuke.

Pa so političnim sledile še neskončne ekonomske krize, ki so potomcem nekdanjih emigrantov dajale misliti, da zanje več v tej deželi ni obstanka. Avanturistični duh so imeli že v krvi in 90.000, ki letno zapuščajo svojo domovino ter odhajajo v domovino svojih dedov, kjer pa jih ne sprejemajo ravno odprtih rok. Soočajo se s podobno ksenofobijo kot se je soočil njihov prednik v času imigracije v Argentino ali pa s podobnim rasizmom kot se še vedno sooča 50.000 tistih Argentincev, čigar kri se nikoli ni pomešala z imigrantsko. Le toliko »čistih duš« predkolumbijske dobe je ostalo. Preostanek se je izgubil v kulturnem genocidu ali pa se niso nikdar rodili, ker njihovim prednikom lovci na indijanska ušesa niso dali priložnost, da bi preživeli, se poročili in rojevali potomce. Zato je smrt poslednje pripadnice patagonskega plemena Toba pred šestimi leti vzbudilo le malo razmišljanja v Argentini, v svetu pa odmeva sploh ni bilo.

Kot je dejal Carlos Fuentes, “Mehičani prihajajo iz Indijancev, Argentinci pa so prišli z ladij” (“Los mexicanos vienen de los indios y los argentinos llegaron de los barcos”.) Toda mehiški Indijanci so imeli svojega predsednika, medtem ko argentinski te priložnosti niso imeli in verjetno je prav malo možnosti, da bi 50.000 predvsem neizobraženih in izrinjenih Predkolumbijcev lahko sploh razmišljalo o svojem predsedniku ob preostalih 36 milijonih Argentincev, od katerih jih več kot polovica živi v revščini. Zaradi tega je nacionalna identiteta bila v Argentini vedno dvorezen meč.

Februar 2004