Pričenja razreševanje argentinskega zunanjega dolga 2.

Marko Sjekloča

Čeprav je v nastanku argentinskega zunanjega dolga, ki smo ga opisali v prejšnjem sestavku, precej šokantnega, Argentina nadaljuje v tem stilu. V pričujočem članku si bomo ogledali kako si argentinska vlada zamišlja razreševanje dolga.

Nekateri so prepričani, da je bila v letu 2002, torej takoj po krizi, edinstvena priložnost za ugodno razrešitev dolžniške krize, kajti krediterji naj bi pristali na kakršnokoli rešitev, da bi vsaj nekaj rešili. Toda sedanji predlog odpisa 75-80 odstotkov dolga se na to ne ozira. Čeprav poteza ni bila ravno nepričakovana, je šokirala krediterje, ki so upali, da bodo pritiski le dovolj močni, da Argentina izplača kar dolguje. Vendar se je zgodilo nasprotno, rekordni default v zgodovini mednarodnega zadolževanja bo po vsej verjetnosti postal še rekordni odpis, dvakrat večji od ruskega.[1]

Kako bo zgledal proces razreševanja argentinskega dolga, si je možno zamisliti že, če prikličemo v spomin besede predsednika Nestorja Kirchnerja, ki pravi, da nikdar ne bo dovolil rešitve dolga na račun lakote in revščine argentinskega ljudstva. Doslej so se namreč vse ekonomske ekipe trudile, da prvo zadovoljijo zahteve tujega kapitala, da bi pomirile krediterje in znižale ceno kreditov. Na tej poti so vztrajali, čeprav se ciljem niti približali niso. Zaupanje je še dalje bilo na nizki ravni, kredite pa so še dalje plačevali po visoki ceni.

          Prvi korak k razrešitvi prekinitve odplačevanja dolga (defaulta) je Argentina storila s podpisom sporazuma z MDS v septembru 2003. Sporazum je pomemben zaradi tega, ker je Argentina dosegla, da sklad odstopi od zahtev po visokem primarnem suficitu, ki bi sicer zagotovil večje servisiranje zunanjega dolga, vendar pa bi pod vprašaj postavil stopnjo gospodarske rasti, torej bodoče vračanje dolgov.

Sklad je bil pritisnjen ob zid kot še nikoli doslej. Katera država si upa reči MDS-u, če ne boste podpisali z nami sporazuma, vam ne bomo plačali? To je še pred letom ali dve bilo nezaslišano. Samozaupanje Argentine izvira iz dejstva, da se je v praksi pokazalo, da je brez sklada mogoče. Drugič, karkoli napraviš, sklad bo ponovno pritisnil in hotel še več. Tretjič, da bodo javno govorili eno, na drugi strani pa zavlačevali v nedogled. Četrtič, ko si popolnoma na dnu, nižje ne moreš. V takem trenutku pa je čisto vseeno ali je sklad prijatelj ali ne, saj si v veliki meri na dnu zaradi sklada.

          V osnovi nove argentinske strategije je visoka gospodarska rast, ki bi jo dosegla s pomočjo nizkega fiskalnega suficita, torej preusmerjanja sredstev v razvoj. Da pa ne bi v bodočnosti prišlo do novega dolžniškega pritiska, pa ni dovolj le prestrukturirati dolg in prestaviti breme na bodočo administracijo, temveč je treba doseči tudi pomemben odpis dolga.[2]

          Čeprav se v zadnjem času vrača zaupanje kapitala v argentinsko gospodarstvo, torej raste kreditna sposobnost, Argentina ne želi vrniti vsega dolga. Meni, da je dovolj odplačevala, zato želi pomemben odpis. Z drugimi besedami, želi začeti nov razvojni ciklus z minimalnim bremenom iz preteklosti.

          V preučevanju argentinskega zunanjega dolga so ključne tri točke: Pred krizo je visok javni dolg povzročil poglabljanje krize. Neposredno po krizi je dolg postal žrtev nasilnega prestrukturiranja. To pa ima pomemben vpliv, ko se govori o tretji ključni točki, strategiji prestrukturiranja v luči realnosti postkriznega obdobja. 

V dosedanjih procesih prestrukturiranja zunanjega dolga je bilo opaziti velike strateške napake. Posebej pa zadnja dva, Bradyjev[3] pred desetimi leti in Cavallov malo pred poslednjo krizo, so bili so toliko neuspešni, da so prestavljali nov problem.

Argentinski predlog

          Na letni skupščini MDS v Dubaju je Argentina predstavila strategijo razreševanja zunanjega dolga. Program obsega 75 odstotni odpis za 94,3 milijarde dolarjev[4] privatnega dolga, od česar je skoraj 70 milijard v obliki obveznic, 13 milijard izvira iz garantiranih kreditov v tuji valuti in preostanek so zaostale glavnice raznih dolgov in obresti. Ker Argentina tudi naj ne bi plačala obresti od leta 2001 naprej, naj bi odpis na ta način dosegel 80 odstotkov.

Prvi obrok bi Argentina plačala v gotovini, da bi tako odobrovoljila krediterje, preostanek pa v novih obveznicah: prve, ki bi nadomestile stare, bi vsebovale odpis glavnice (vendar na kratek rok in z višjimi obrestnimi merami), drugi tip predvideva prestrukturiranje na dolgi rok (30 let, toda nizke obrestne mere) in tretji tip bo odvisen od stopnje razvoja argentinskega gospodarstva (kapitalizacija z odpisom ter z dvema obrestnima merama, fiksno in variabilno). Vlada želi vsem, ki bodo sprejeli ponudbo, del dolga takoj izplačati v gotovini. Tisti, ki ne bi na to pristali, naj bi čakali precej časa, da bi povrnili svoj kapital.

Ostajajo pa še nerazrešena vprašanja obrestnih mer na nove obveznice, »grace period-a« in popusta.

          Pregovori so v začetni fazi, toda po reakcijah ameriških in evropskih bank je videti, da jim je najbolj všeč tretji tip obveznic. Čeprav so to opcijo v začetku največji krediterji zavračali, sedaj počasi prevladuje mnenje, da bi se na ta način lahko izognili 75 odstotnemu odpisu dolga.

Krediterje je možno razdeliti na štiri skupine:

V prvi so individualni imetniki obveznic, ki želijo dalje pregovarjati in izboljšati argentinsko ponudbo.

V drugi so ti. »skladi mrhovinarji«, ki igrajo z maksimalističnih pozicij (Minister Roberto Lavagna predvideva največ problemov s te strani, ker vedno pritiskajo, “da bi zaslužili več”).

Tretja skupina poskuša preko multilateralnih organizmov doseči, da Argentina izplača dolg brez odpisa.

Četrta skupina se profilira v zadnjem času, vanjo pa spadajo predvsem institucionalni vlagatelji in velike banke, ki vidijo v bodočih poslih in v sodelovanju v procesu prestrukturiranja možnosti za nove zaslužke, zato so argentinskemu predlogu še najbolj naklonjene.

Medtem ko so v začetku krediterji v zameno ponujali zelo malo: odpis dela obresti, ne pa odpis glavnice, se sedaj govori o protiponudbi, ki naj bi obsegala 40 odstotni odpis z možnostjo, da bi v obdobju nekaj let opravili novo prestrukturiranje dolga.

          Ni za zanemariti tistih, ki ne popuščajo. To sicer Argentino preveč ne skrbi, ker je dolg teh precej manjši v primerjavi z dolgom do bank in skladov, ki so pripravljeni na pregovore. Denimo italijanski upniki so sprožili sodni postopek proti argentinski državi, bankam in celo lastni državi, tj. Nacionalni borzni komisiji. Menijo, da so banke vedele kako je z argentinskim gospodarstvom, pa so kljub temu kupovale obveznice in jih po višjih cenah prodajale investitorjem. Dosegli so, da sodišče zamrzne izplačilo novega italijanskega kredita Argentini.

          Nemški upniki so na drugi strani ocenili, da ne obstaja državna lastnina na katero bi lahko postavili embargo, zato niso sprožili sodnih postopkov. Sicer je že leta 2001 Argentina premestila svoje rezerve v baselsko mednarodno banko, le manjši del je ostal v ameriških Zveznih rezervah in v zlatu.

          V ozadju vsega pa se odvija tudi boj bank za provizije pri prestrukturiranju, ki se bodo tokrat gibale okoli 478 milijonov dolarjev, v primeru, da bo provizija standardnih 0,55%. Vendar že omenjajo provizijo ne večjo od 0,4 odstotka,[5] kar bi pomenilo 350 milijonov.

Okoli seznama bank,[6] ki bi prišle v poštev, se je že pred časom dvignila precej huda kri, kajti zaslužek ni zanemarljiv. Argentina poskuša ne ponoviti prejšnjih napak, ko je precej nekritično privilegirala banke in tudi premalo pregovarjala o višini provizije za slabo izvedeno prestrukturiranje. Sedaj je izbrala 12 bank, kriterij pa je bil ranking,[7] ki ga banka zavzema na seznamu bank, ki trgujejo z obveznicami dežel v razvoju.

          V zvezi z zadnjim Cavallovim prestrukturiranjem leta 2001 se je zgodilo, da so tudi same provizije padle v default. Takrat je dogovorjena višina 0,55% v treh kvotah, banke pa so uspele dobiti le prvo.

          To pa ni vse. Minister želi izključiti iz ožjega izbora Credit Suisse First Boston, ki je vodila zadnje prestrukturiranje, ker jo obtožuje, da je bila del naveze v »fenomenalnem procesu argentinskega zadolževanja«. Po vsej verjetnosti bo tokrat vodilo proces več bank po lokalnem principu, na čelu lokalnega konzorcija štirih bank pa bosta dve banki. Obstajale naj bi tri lokalne geografske enote: Evropa, ZDA in Azija z zahodno ameriško obalo. Na ta način se Argentina želi izogniti kritikam in proces izbora bank prikazati kar najbolj transparentno.

          Posebno vprašanje pa je koliko časa bodo trajali pregovori. Argentini vsekakor ne odgovarja več zavlačevati, kajti stalna grožnja nad embargom njenega imetja v tujini[8] in pomanjkanje svežega kapitala vladi veže roke. Na drugi strani pa bi predvsem velike banke in skladi radi prišli v posest kakršnega koli kapitala in pričeli nov ciklus vlaganja v Argentino, kjer so kljub vsemu bili vselej vajeni na kratek ali srednji rok priti do zaslužkov, ki so prekašali marsikatero drugo tržišče. Dokler ni razrešeno vprašanje sedanjega prestrukturiranja, pa ni koristi ne od preteklih ne od bodočih poslov. Kljub vsemu ne moremo pričakovati zaključek pregovorov pred letom 2005.

Nenazadnje moramo upoštevati dejstvo, da multilateralnim mehanizmom tudi ustreza čimprejšnji konec težav z argentinskim defaultom. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje, do sedaj pravi tabu, ali vključiti v odpis dolgov tudi multilateralne kredite, predvsem MDS, Svetovne banke in Medameriške banke za razvoj, čeprav v teh mehanizmih razpravo formalno odklanjajo, z argumentom, da so njihove obrestne mere subvencionirane, torej tudi niso zaračunavali dodatnih obresti na račun rizičnosti.

Ali je Argentina sposobna servisirati dolg?

Verjetno je tragikomična pripomba enega od argentinskih ekonomistov, ki je dejal, da je najboljši način vlaganja v Argentini nakup opeke. Namreč opeka je eden tistih izdelkov, ki se je najmanj podražil po devalvaciji, ker po njej tudi najmanj povprašujejo. Na eni strani to kaže na krizo gospodarske rasti, na drugi strani pa, kako lahko vlagatelji pozabljajo, da je realna ekonomija pravzaprav tista, na katero je treba računati, ne pa na premeščanje kapitala iz sklada v sklad, ali enega finančnega instrumenta v drugi.

          Ob dejstvu, da je tudi cena delovne sile ostala daleč za inflacijo in devalvacijo, je to podatek, da je moč pričeti ciklus obnove realne ekonomije in gospodarske rasti relativno poceni.

Gornji argumenti so pri izdelavi strategije razreševanja javnega dolga bili močna podporna točka vladnim zahtevam, da krediterji sprejmejo dejstvo, da bo Argentina svoja sredstva prvo vložila v razvoj. Po sedanjih kalkulacijah naj bi naslednje leto rast presegla 6, nekateri pa celo predvidevajo okoli 7 odstotkov, čeprav bi slabše napovedi bolj odgovarjale argentinski strani,[9] da bi tako prikazali manjšo potencialno sposobnost vračanja dolga.

Omenjeni odstotki bi bili dovolj visoki, da Argentina prične redno vračati prestrukturirani dolg. Seveda pa te stopnje rasti, čeprav v mednarodnih razmerah zelo visoke, ne bi bile dovolj za vračanje dolga kot je sedaj, in ki je že presegal 179 milijard dolarjev ali 150 odstotkov DBP.

          Na drugi strani vemo, da je težko pričakovati izvozno eksplozijo po devalvaciji. V prvi meri zato, ker je devalvacija predvsem proizvod krize, torej ponavadi nujnost in nevoljno dejanje makroekonomske politike. Razen v commodities, Argentina ni znana kot močan izvoznik. Vedno je bila težak boj na svetovnem trgu za svoje industrijske proizvode. Zanje je trg uspela najti predvsem v regiji. Svetovni trg povprašuje predvsem po njenih tradicionalnih surovinah, ki pa so dolarizirane in tako niso postale trikrat cenejše kot posledica 200 odstotne devalvacije.

          Argentinska industrija, ki vsebuje več dodane vrednosti kot primarni sektor, ni tradicionalno na očeh tujih kupcev. Po devalvaciji so Argentinci preplavili svet s ponudbami, toda malo tega se je uresničilo zaradi preprostega dejstva, ker kupci niso bili prepričani, da bo dobava redna. To se je pokazalo kot upravičen dvom. Zato se je pozitivni saldo plačilne bilance pokazal predvsem kot proizvod velikega padca uvoza. Sicer pa se bo saldo zunanjetrgovinske bilance izenačil, ko država prične z gospodarsko rastjo in uvozom kapitalnega blaga. To bo pomenilo tudi manj dolarjev za odplačevanje javnega dolga.

          Argentina odkrito računa, da bo razviti svet, če hoče povrniti še preostanek dolga po prestrukturiranju, prevzel del odgovornosti za njeno gospodarsko rast, kajti trenutno je plačilna bilanca Argentine v primerjavi z njenimi potenciali dokaj klavrna. Čeprav je v prvi polovici leta 2003 saldo tekočega računa plačilne bilance pokazal 3,6 milijard dolarjev, je v kapitalskem delu računa negativen za 2,15 milijard dolarjev. To pomeni, da iz Argentine kapital še vedno uhaja. Leta 2002, sredi globoke krize in kljub vsem restrikcijam, je Argentino zapustilo 28 milijard dolarjev, predvsem v privatnem aranžmaju, saj je država bila v defaultu in privatnim upnikom ni plačevala. Nato pa se je še pojavil problem špekulacij in novega odliva. Kapital je izkoriščal veliko razliko med nizko inflacijo in visokimi realnimi obrestnimi merami v povezavi s stabilnim dolarjem.

Brazilija je ubrala drugačno pot kot Argentina, a vendarle je videti tudi v brazilskih vrstah zadovoljstvo nad argentinskim predlogom. Ni težko zaključiti, da bo odločen argentinski nastop pomenil mehčanje krediterjev in posebej MDS tudi do Brazilije in drugih dolžnikov. Mnogo ekonomistov hvali brazilski model, kjer je stabilizacija finančnega sistema povezana s socialnimi prijemi, kar pomeni, da Brazilija želi redno izvrševati svoje zunanje obveznosti. Toda na drugi strani ni malo ekonomistov, ki menijo, da je to le navidezno in da tudi Brazilija ni dolgoročno sposobna izplačati zunanjega dolga.

          MDS je zahteval od Brazilije 4,25 odstotni primarni suficit, kar naj bi omogočilo hitrejše odplačevanje dolgov. Toda Brazilija je dosegla kar 5,05 odstotkov. Čeprav to ni bilo brez posledic za gospodarstvo in zaposlenost, je zadovoljstvo na Wall Streetu bilo očitno. Toda v zameno Brazilija zahteva koncesije, denimo iz seznama javne porabe želi izključiti investicije javnih podjetij, v sporazum s skladom pa želi vstaviti socialne klavzule, kot pomoč »kmetom brez zemlje«.

          Strategija visokega primarnega suficita je jasna: zagotoviti kapital za vračanje dolga, nato pa bo povrnjeno zaupanje in država bo lahko prišla do novega kapitala na zunanjem trgu. Vse to zgleda močno perverzno: gospodarski razvoj je vse bolj odvisen od zunanjega trga kapitala, domači prihodki pa so vse bolj vezani na servisiranje dolga. To je klasična shema v neoliberalističnem konceptu. Pokazala se je kot generator večne rente, toda tudi generator večne krize. Tukaj torej prihaja do pomembnih razhajanj med dolžnikom in krediterjem. Interes dolžnika je nasproten, da razreši stare dolgove na tak način, da ne bi zavirali bodočega razvoja.

          Sedaj je verjetno bolj jasno zakaj se je okoli primarnega suficita med Argentino in MDS bil tako ogorčen boj. Jasno je tudi zakaj MDS ni pristal na zahtevo po dolgoročnejšem opredeljevanju suficita. Toda 3 odstotni primarni suficit, dogovorjen z skladom, je očiten poraz kapitala, saj ne dopušča odpis zunanjega dolga manjši od 70 odstotkov. Kapital je vsekakor hotel več, Argentina pa od svojega ne odstopa, ker želi enkrat za vselej razrešiti problem dolga in ne prenašati ga iz generacije v generacijo, zato pa se spopasti z razvojem.[10]

Pri tem pa se pojavlja še en absurd, kajti takoj po izbruhu krize je kar 60 odstotkov dolžniških papirjev bilo v rokah domačin rezidentov, v plan prestrukturiranja pa je trenutno vključenih 38 odstotkov. Ti najbolj pritiskajo na hitro rešitev, ker so s pesifikacijo, zamrznitvijo in delno nacionalizacijo domačega varčevanja že bili prizadeti. V tem je videti absurdnost argentinskega notranjega in zunanjega dolga.

          V takšni strukturi odnosa med javnim dolgom, finančnim trgom in gospodarsko rastjo je izrednega pomena prekinitev začaranega kroga. V tej smeri gre nova argentinska strategija. Dosedanje argentinske vlade so prisegale, da bodo obnovile gospodarsko rast, nato pa vračale dolg, na koncu pa so popustile pod pritiski in se utopile v že znanih ciklusih javni dolg – deficit.

          Zaradi tega lahko le nova strategija dolga prepreči, da se ta ponovno sprevrže v akcelerator nove krize v bodočnosti. Še posebej, ker tradicija državam v razvoju ne gre na roko, saj te v času konjunkture akumulirajo dolg, namesto da bi akumulirale višek, ki bi ga nato uporabile v kriznih obdobjih, kot ponavadi zasledimo v razvitih državah.

          Pri iskanju dolgoročne rešitve argentinskega dolga je treba imeti v mislih: Prvič, notranji in zunanji dolg sta močno prepletena in rešitev zunanjega je obenem razreševanje notranjega dolga. Drugič, Argentina ne sme ponoviti napak iz dosedanjih delnih rešitev, ki so vodile le do nove dolžniške krize. Tretje vprašanje pa je kako dolgo bo sedanje prestrukturiranje omogočilo Argentini lažje dihati, saj bi zunanji dolg tudi po tem predlogu s sedanjih 150 odstotkov DBP v 15-ih letih padel na še vedno visokih 75%.

Buenos Aires 10. 10. 2003