Pričenja razreševanje argentinskega zunanjega dolga

Marko Sjekloča

Avgusta poteče kratkoročni sporazum med Argentino in Mednarodnim denarnim skladom. Od tega kako hitro bo podpisan nov sporazum bo odvisno tudi kako hitro se bo razreševalo vprašanje zunanjega dolga. Brez prestrukturiranja dolga pa tudi ni za pričakovati stabilnega pritoka novega kapitala in hitre gospodarske obnove.

Prestrukturiranje zunanjega dolga je le ena od velikih nalog, ki čakajo Argentino v prihodnjem obdobju. MDS od Argentine zahteva, da izvrši temeljito davčno reformo, reformo finančnega sistema, poviša cene javnih uslug, prestrukturira zunanji dolg in izvrši reformo javnega bančnega sistema, v katerem pa so sicer sedaj le še tri banke.

            Pri tem je pomembno, da so tako teoretični pristopi kot predlagane praktične rešitve Argentine in MDS močno vsaksebi. Opazimo pa tudi, da od šestih kar tri točke zadevajo sam finančni sistem in banke. Tako kot so neustrezne pretekle rešitve v finančnem sistemu bile pogost razlog težav, tako bodo tudi v bodoče spremembe na tem področju vplivale na izhod iz krize.

            Dejansko bo reforma finančnega sistema v tesni povezavi z razreševanjem dolžniške krize, notranje in zunanje. V prvi vrsti je vprašanje ali banke, globoko omrežene v visok javni dolg, lahko uspešno financirajo obnovo. Banke so praktično prenehale financirati gospodarstvo, ne samo zaradi neobstoja garancij, pač pa tudi zaradi tega, ker so ostala brez sredstev, ki so jih posodila državi.

            Država bankam ne more vrniti sredstva, zato pa poskuša njihovo solventnost in likvidnost reševati na drugačen način, ki pa MDS ni preveč všeč. MDS zahteva likvidacijo slabih bank, vlada pa se temu upira z obrazložitvijo, da banke niso same krive za svojo slabost. Do sedaj se je pokazalo, da je vlada imela prav in da se je Sklad motil.

            Tuje in domače banke in skladi so v Argentini dolga leta poudarek postavljali na finančne posle, v katerih je poslovanje s prebivalstvom bilo precej zanemarjeno. Pritegovala sta jih predvsem državni dolg ter vrednostni papirji velikih podjetij.

            Poudarek na dolžniških papirjih ni sicer nič novega, Argentina je vprežena v ta začaran krog že najmanj sto let, spodaj pa bomo videli kako je nastal sedanji visok zunanji dolg. To bo vsekakor imelo poseben vpliv na razreševanje dolga, saj je dolžniški položaj države in odvisnost finančnega sistema od poslovanja z dolgom tradicija, ki jo je nemogoče v kratkem času spremeniti.

            V državah kot je Argentina je moč tuj kapital pritegniti le z izjemnimi zaslužki. To dejstvo so imele na očeh tako država kot finančne institucije, ki so svetovale imetnikom kapitala. Velike špekulacije so bile ne samo individualne, pač pa so vpletale celoten domač in tuj finančni sistem. Zato imajo finančne institucije tudi svoj del odgovornosti. Na številnih primerih, posebej v razvitem svetu, vidimo, da finančne institucije delujejo na obeh straneh, pojavljajo se kot svetovalci, nato pa tudi kot oblikovalci sistema. Imajo moč prilagajati sistem po svojih potrebah. To je vsekakor nezdružljivo z etiko poslovanja. Zaradi tega je odgovornost finančnih institucij v argentinskem primeru posebej visoka.

            Čeprav zveni pesimistično, ravno zaradi dosedanje prakse ni za pričakovati radikalnih preobratov v gibanju argentinskega zunanjega dolga, če se omejimo samo na to vprašanje. Pričakovati je sicer klasični sistem odpis dela glavnice in obresti ter raztegnitev plačilnih rokov, vendar pa ni za pričakovati kvalitetnih prememb, tako v odnosu države do vprašanja lastnega financiranja, kot v globalnih odnosih med kreditorji in kreditojemalci. Kar zadeva multilateralnega dolga, se bo verjetno nadaljevala praksa vezave dolga na dolg, brez spremembe v obrestnih merah. Upravičena je bojazen, da bo na koncu procesa pričela še ena spirala pretiranega zadolževanja, kot se je to zgodilo že po preteklih treh prestrukturiranjih zunanjega dolga. Verjetno bo zamujena še ena priložnost, da se nekaj radikalno spremeni v sistemu zunanjega zadolževanja.

IZVOR ZUNANJEGA DOLGA

            V položaju, ko je davčni sistem v Argentini zelo nezanesljiv izvor financiranja državne porabe, denimo v letu 2002 je država pobrala le 53 odstotkov potencialnega davka,[1] je javni dolg bil ena osnovnih točk financiranja države.

Položaj Argentine je sedaj popolnoma drugačen kot je bil v trenutku izbruha krize konec leta 2001. Razmere z dolgom so se krepko spremenile še preden je vlada pristopila k izdelavi strategije razreševanja dolga. Pri tem imamo v mislih tako objektivne okoliščine, torej gospodarsko in politično krizo, nove politične usmeritve in gospodarske ukrepe, kot tudi spremembe v finančnem sistemu.

Pri tem je zanimiv podatek, da je prišlo do ponovnega oživljanja ADEBA, združenja domačih bankirjev, ki je, po odpiranju bančnega sistema tujcem v 90-ih letih, praktično zamrlo. To po drugi strani pomeni, da je ponovno v vzponu domači privatni kapital, ki bo vsekakor imel v novem finančnem sistemu drugačno vlogo kot doslej. Mogoče pa tudi prednost, ne samo zaradi tega, ker so tuje banke močno izgubile na ugledu med varčevalci, pač pa tudi, ker se nov domači kapital ne bo ubadal z zaostalimi težavami, kot je razreševanje notranjih in zunanjih dolgov.

            V naslednji razpredelnici si bomo ogledali kako se je argentinski zunanji dolg (privatni in javni) gibal v zadnjih treh desetletjih (v milijardah US dolarjev):

¹ Podatki iz starejših letnikov temeljijo na ocenah Svetovne banke, kajti za časa diktature Argentina ni imela podatkov o javnem dolgu. Podatek za leto 2002 pa je ocena domačih strokovnjakov. Opazna je razlika v primerjavi s podatki Ministrstva za ekonomijo. Sicer pa je težko točno opredeliti argentinski javni dolg, tudi zato, ker tako domači kot tuji rezidenti razpolagajo z dolgom, nominiranim v domači in tuji valuti.

² Izvor Ministrstvo za ekonomijo.

³ Izvor INDEC. Številni strokovnjaki opozarjajo, da so dejansko številke še višje, predvsem kot posledica različnih metodologij. Vlada vztraja, da je potrebno vključevati v statistiko tudi socialno pomoč in priložnostna dela (sivo ekonomijo). Vlada prejemnike socialne pomoči praktično vključuje med državne službence. Vsekakor je to stališče težko ubraniti pred argumenti. Socialna pomoč je sicer pogojena z javnimi deli, toda obvezo izpolnjuje ne več kot 10 - 20% prejemnikov. Pomoč pa je tako nizka, da bi zadostovala praktično le za prevoz na delo in za prehrano. Te kategorije trajno ne rešujejo problem zaposlenosti, temveč le začasno problem ekstremne revščine. V preteklosti je vlada večkrat izražala nestrinjanje z metodologijo statističnega inštituta INDEC, ki se je upiral vladnemu papirnatemu zniževanju neugodnih statistik. Novi predsednik Nestor Kirchner je že prvi teden svojega predsednikovanja zamenjal direktorja inštituta.

⁴ 31. december 2001: 38% obveznice, 57% krediti, 5% kratkoročni vrednostni papirji trezorja. Spremembe pa so zelo pogoste, predvsem se je velik del obveznic sremenil v kredite. Od vsega javnega dolga je 22% odpadlo na MDS, Svetovno banko in Interameriško banko, Pariški klub in vlade 3,09% ter komercialne banke 1,39%. V letu 2002 je na obveznice odpadlo 47%, 42% na kredite ter 9% na zaostali dolg. Izvor Ministrstvo za ekonomijo

Odnos dolga in BDP v argentinskem primeru ne pove veliko, ker je devizni tečaj v preteklosti močno nihal, v preteklem desetletju pa bil tudi močno precejen. Podatek za leto 2001, ki govori o odnosu dolg – DBP v višini 65%, ponovno ne pove mnogo, saj je veliko držav, nenazadnje tudi razvitih, ki imajo veliko višji odstotek, tudi dvakrat, pa tega bremena ne občutijo.

Iz razpredelnice je videti, da je velik skok dolg doživel v letih diktature (1976 – 1983), ko je praktično pričelo drugo obdobje argentinskega neoliberalizma, tri četrt stoletja po prvem obdobju. Obenem je to tudi pričetek »špekulacijske ekonomije« in sistematičnega izžemanja dežel v razvoju.[2]

To je potekalo po naslednjem vzorcu: Tedaj še državna naftna družba YPF se je zadolževala pri privatnih ameriških bankah, čeprav je imela dovolj svojega denarja, krediti pa niso nikoli prišli v njene blagajne, temveč so ostali v rokah diktature. YPF je bil le privid izza katerega se je skrivala diktatura. Za protiuslugo pa je družba nafto predelovala v ameriških rafinerijah, kljub domačim kapacitetam.

Argentina je najemala kredite, ki jih sploh ni potrebovala, pogosto pod pritiskom MDS, ki je iskal nove trge za plasiranje kapitala iz razvitih držav. Državne rezerve, ki so predstavljale pravzaprav garancijo za uvoz, predvsem orožja, so temeljile na tujih kreditih, ki so ponavadi tudi ostajali v bankah na zahodu (83% rezerv leta 1979). Poleg financiranja diktature je sistem imel tudi namen financiranja privatnega bogatenja, predvsem s sistemom provizij. Guillermo Klein, državni sekretar za gospodarsko koordinacijo in planiranje med leti 1976 – 1981, je istočasno vodil privatno posvetovalnico, ki je v Argentini zastopala tuje banke in kapital (!). Takšen sistem je imel polno podporo ameriških zveznih rezerv in MDS.

Poleg tega, da je med diktaturo denar ponavadi po špekulativni poti končal (ostal) v tujini, je velik del novih kreditov šel tudi za odplačevane starih. Leta 1984 Svetovna banka predvideva, da je 44 % argentinskega dolga končalo v tujini kot posledica izogibanja obdavčenja, 33 % je bilo porabljeno za odplačilo obresti in 25 % za nakup orožja in neregistriranega uvoza.

Razvite države so posojale Argentini denar, ki pogosto sploh ni zapustil njihovih trezorjev. Ta kapital pa je doživel še nenavadno amnestijo, saj je leta 1982 Domingo Cavallo na čelu centralne banke s posebnim ukrepom omejevanja obrestnih mer in s pomočjo inflacije prenesel stroške privatnega dolga na davkoplačevalce. Država je prevzela dolgove privatnih družb, v čigar legitimnost je dvomiti, saj so bili največkrat fiktivne pogodbe med centralo in poslovalnico v Argentini.

Multinacionalke, ki so se okoristile s tem načinom, so bile: Renault, Mercedes Benz, City Bank, Chase Manhattan Bank, Bank of America, First National Bank of Boston, Crédit Lyonnais, Deutsche Bank in Société Générale.[3] Vse to se je močno poznalo na gospodarski rasti, ki je pod diktaturo med leti 1976 in 1983 bila povprečno le 1,4%.

Po povratku demokracije so vsi ti postopki ostali nekaznovani, kljub neki komisji, ki svojega dela nikdar ni končala. Nekateri višji uradniki pa so celo ostali v državni službi. Centralna banka ni imela nikakršnih evidenc o zunanjem dolgu in je morala zanje prositi Svetovno banko.

V letih 1990 – 1992[4] je pretežni del javnih podjetij, zadolženih na opisan način, privatiziran za smešno nizke vsote, njihove dolgove pa je prevzela nase država. Tujci so prevzeli dele podjetij brez dolgov[5]. Argentina naj bi zaradi tega izgubila 60 milijard dolarjev. Prodali so tudi zelo dobro stoječe firme, kot Aerolineas Argentinas in »biser« vsega, naftno družbo YPF, čeprav v svetu praktično ni naftne družbe, ki bi prinašala izgube.

Merryl Linch, ki je posredoval v prodaji družbe, je zmanjšal potencialne naftne rezerve za 30%, nato pa so se te rezerve po prodaji pojavile v bilancah, kar je povzročilo visok skok vrednosti družbe in njenih papirjev na borzi (!). Merryl Linch je podobno storil leta 1997 tudi z brazilskimi rudnimi rezervami.

Podobno malverzacijo z vrednostjo letal,[6] linij ter dolgovi, so izvedli tudi pri prodaji Aerolineas Argentinas. Primera sta šolski poduk deželam v razvoju, ki se opirajo na tuje finančne in posvetovalne družbe ter za pomislek snovalcem slovenskega privatizacijskega procesa.

Plan Brady je leta 1992 prinesel le kratkoročno olajšanje. Zaradi odpisa dela dolga in podaljšanja odplačilnih rokov, je javni zunanji dolg padel z 58,2 milijard leta 1991 na 52,9 milijard dolarjev leta 1992, obresti pa s 4,1 milijarde dolarjev letu 1992 na 3,2 milijarde v letu 1993.[7]

Vzporedno z rastjo zunanjega dolga za časa diktature, pričenja tudi močan odtok kapitala na račun odplačevanja obresti in glavnice. Od leta 1981 do začetka 90-ih let je odliv kapitala bil večji od priliva, med leti 1976 in 2000 pa je Argentina odplačala 212 milijard dolarjev, a kljub temu je bila leta 2000 dolžna še več kot 150 milijard.

 Decembra 2002, ko je Argentina padla v default, so bili zaostanki v servisiranju dolga 12 milijard dolarjev, po ministrovih besedah pa je 66,7 milijard dolarjev dolga (41%) zamrznjeno.[8] V rokah velikih finančnih institucij je 80% argentinskega dolga, vendar pa so spremembe hitre, ker dolg prehaja iz rok v roke. Argentina ni padla v default do multilateralnih mehanizmov, od katerih najema nove kredite, da bi plačala stare, vendar pa so ta odplačila višja od novih kreditov (Primer Svetovne banke), pa tudi znižanja obrestnih mer ni za pričakovati.

            Kot rezultat vsega tega, kot je videti tudi v razpredelnici, pa je, vzporedno z zadolževanjem, rasla tudi nezaposlenost.

Ob takem sistemu je upravičeno postavljati vprašaje legitimnosti javnega dolga, kot tudi zgodovinsko odgovornost razvitih kapitalističnih držav za politični in gospodarski razvoj, v tem primeru Argentine. Že iz gornjega ni težko zaključiti, da je tudi Argentina ena od žrtev planiranega sistema dolžniške spirale, ki so jo zasnovali na zahodu, predvsem v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Glavni vzpodbujevalec dolžniške spirale pa je bil MDS skupaj z ameriškimi zveznimi rezervami.

ISKANJE STRATEGIJE RAZREŠEVANJA ZUNANJEGA DOLGA

Kljub občasnim dvomom v legitimnost zunanjega dolga v samih vrhovih argentinske države, Argentina ostaja na stališču, da je dolg treba odplačevati. Strategija sedanje vlade pa temelji na premisi, da je dolg možno odplačevati le z gospodarsko rastjo. Zato bo gospodarski minister Roberto Lavagna predstavljal zahtevam MDS pomembno zapreko, kajti sklad zahteva močno zvišanje cen javnih uslug – posredno torej večji izvoz kapitala, ker so lastniki javnih podjetij tujci, poskuša pa tudi doseči, da banke, ki ne zmorejo ostati na trgu, gredo pod stečaj, te pa bi bile predvsem domače. Pritisk na to, da se banke dokapitalizirajo, je minister odklonil, saj razlaga, da banke niso same krive težav, da imajo neprimerno aktivo ter da je pasiva balast, ki se ga ne morejo same znebiti. Prepričan je, da tuje banke ne bi dokapitalizirale svojih poslovalnic, medtem ko domače tega kapitala nimajo.[9]

            Tako kot so zadeve sedaj, je povsem možno, da ima minister prav. Namreč ne moremo najti pomembnega razloga, da bi dali prav MDS.[10]

            Kar zadeva imetnikov javnega in privatnega dolga, je prišlo do pomembnih sprememb. Poleg primarnih lastnikov, je sedaj že velik del dolga v sekundarnih rokah. Čeprav je trg bil vedno živ, sta kriza in moratorij na dolg sprožila dodatno gibanje na tem področju. Tako so se, poleg klasičnih primarnih in sekundarnih imetnikov, pojavili še sekundarni imetniki, ki imajo s tem dolgom posebne namene. Ponovno so se pojavili ti. »skladi mrhovinarji«.

            Na drugi strani moramo omeniti, da argentinski moratorij ni bil nikoli popoln. Še več, izkazalo se je, da to sploh ni bil v pravem smislu. Namreč država je do multilateralnih mehanizmov povsem redno izvrševala svoje obveznosti, zastoji pa so bili tehnične in taktične narave. Tudi do privatnih imetnikov so izvrševali precejšen del obveznosti.

Tretje, javni dolg (notranji in zunanji) je, kljub temu, da je formalno obstajal moratorij, rasel, kar je predvsem posledica položaja, ki ga je vlada nasledila. Država je izdajala nove obveznice, ki so nadomeščale stare, province pa kvazidenar (denarne bone), ki je prihajal na trg z veliko hitrostjo.[11] Predvsem je država notranje varčevanje, tj. varčevanje, ki ga praktično ni bilo, vračala z javnim zadolževanjem. Pri tem omenimo, da vlada ni terjala od bank, da varčevalcem sredstva vrnejo, ker sama ni mogla izpolniti svojih obveznosti. Tako naj bi ostal volk sit in koza cela. Toda dejansko ni volk ostal sit, saj je država močno povečala svoje obveznosti, torej prenesla dolgove še dalje v prihodnost. Pa tudi varčevalci niso ohranili svojega varčevanja, saj so z različnimi »rešitvami« izgubili med 60 in 20 odstotkov varčevanja.

Država je prihodke urejevala z inženiringom, pri tem pa ji je bila v pomoč devalvacija z inflacijo, medtem ko sta davčni sistem in zunanja trgovina pešala. Davčni sistem je že znan kot nepravičen, saj obremenjuje tiste, ki so redno izpolnjevali svoje obveznosti. Tudi zunanjetrgovinski pozitivni saldo je zaradi močnega padca uvoza pomenil pirovo zmago. Luknje pa država krpa z distorzivnimi davki, za katere sedaj išče načina kako bi jih ukinila na pragu novega razvojnega ciklusa.

Vlada je uspela zaustaviti recesijo, na eni strani zaradi učinka devalvacije, na drugi pa zaradi tega, ker je plačevanje notranjih in zunanjih dolgov bilo v veliki meri zamrznjeno. Posebej je pomembno, da so notranji dolgovi doživeli preobrazbo peso – dolar ena proti ena, kar je pomenilo, večji je bil dolg, večja je bila korist. Tako so ponovno, kot pred dvajsetimi leti, največjo korist imeli največji dolžniki, to pa so ponavadi multinacionalke ali domače oligopolistične družbe, ki pa precejšen del kapitala spravljajo v tujino. In ponovno so strošek (financiranja tujine) plačali varčevalci in davkoplačevalci, kot vsaj trikrat doslej v zadnjih 40-ih letih. To Argentinci pomnijo in zato ni možno zgraditi zaupanja do gospodarskih ukrepov.

Medtem ko so dolžniki stare dolgove plačevali v (preddevalvacijskih) pesih, je 200- 300 odstotni devalvaciji sledila tudi inflacija. Dodajmo k temu še praktično zamrznjene plače in usluge, posledica visoke stopnje nezaposlenosti, zaradi katere (pa tudi zaradi političnega dogovora med najpomembnejšimi peronističnimi sindikati in peronistično vlado) je največjo korist praktično potegnila proizvodnja, predvsem ponovno velike in multinacionalne družbe, čigar stroški so močno padli. Seveda pa je zaradi krize padlo tudi povpraševanje, vendar pa so nekateri sektorji, predvsem izvozni, delno tudi neupravičeno, potegnili velike zaslužke.[12]

Postavlja se vprašanje ali je olajšan dolžniški položaj Argentine? Vsekakor ne, kajti država ni nabrala dovolj sredstev, da bi redno odplačevala dolgove in obenem še stimulirala razvoj. Kar zadeva privatnega dolga, pa je bilo veliko odvisno od (ne)sreče. Če so podjetja bila dovolj zanimiva, so se za njihove papirje pozanimali posebni skladi, jih z nakupom dolga prevzeli, nato pa odločali kaj bodo storili s podjetji. Nekatera so končala v stečaju, ker so novi lastniki videli v stečaju večji zaslužek. Druga, posebej če so jih prevzeli  »skladi – mrhovinarji«, pa so postala predmet izsiljevanja, kajti novi večinski lastniki so pričeli izsiljevati primarne lastnike.

Slednji so prišli do argentinskega dolga na sekundarnem trgu. Pri tem je treba poudariti dvoje. Prvič, do dolga so prišli predvsem z nakupom od bank, ki so se na hitro (in zato poceni) hotele znebiti dolga, da bi svoje letne bilance v novem letu razbremenile slabih papirjev. To ne pomeni, da so ti dolžniški papirji v kategoriji neizterljivih. Nasprotno, verjetno je, da bodo povsem dobičkonosni, seveda na koncu celega procesa.

In drugič, »skladi – mrhovinarji« imajo drugačno strategijo in taktiko od primarnih nosilcev dolga. Zanje ni bistveno ali bo podjetje proizvajalo ali ne, pač pa je cilj nakupa dolžniških papirjev manipulacija s sodnimi postopki, pritiski ter špekuliranje z gibanji na trgu, da bi se prišlo do visokih zaslužkov, ne glede na to ali je podjetje v osnovi zdravo, konkurenčno in z dobrim trgom. Neredko taka podjetja končajo v špekulativnem stečaju.

*

O strategiji in poteku razreševanja dolga bo vsekakor še mnogo govora v prihodnje, posebej, ker je pričakovati, da bo vlada dolg razreševala po etapah, glede na pomen dolga, glede na imetnike in glede na pripravljenost partnerjev na razgovore. Urugvajsko prestrukturiranje v maju, ki se mu je pridružilo več kot 95% kreditorjev, bo verjetno vzorec in poskusni kamen.

            Pričakovati je, da bo argentinska vlada prvo razrešila dolg tistih imetnikov, ki so pomembni, a tudi popustljivi, torej kažejo voljo za sporazumom. Na drugi strani pa imamo tiste, ki so nepopustljivi in med njimi ni malo takih, ki so posegli po pravnih sredstvih, vendar brez večjega uspeha. Dejansko je odstotek takih precej nepomemben v primerjavi z višino dolga. Postavlja se vprašanje zakaj so taki imetniki šli v sodni postopek in kje vidijo svojo moč, posebej, ker jim gospodarski minister odogovarja, da lahko na koncu ostanejo brez vsega. Kaj pa bo iz procesa prestrukturiranja izvlekla Argentina, pa bo treba videti. Dosedanje izkušnje nas navdajajo s skepticizmom.