Pred ministrskim sestankom WTO v Hongkongu

Šesti ministrski sestanek Svetovne trgovinske organizacije bo potekal v znamenju desete obletnice, ki je povod za premisleke in prebujanje predvsem tistih, ki so v preteklosti pogosto zavirali hitrejši razvoj mednarodnih gospodarskih odnosov.

            Svetovna trgovinska organizacija (WTO) je prva multilateralna organizacija, ki je nastala v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja zaradi tega, da bi razširili novo globalizirano gospodarstvo. V tem tudi tiči vzrok za globok odpor, na katerega zadeva v nekaterih strokovnih krogih, tako ekonomskih kot političnih, predvsem pa v civilni družbi, na drugi strani pa sta njena širina in poslanstvo vzrok za njeno delno uspešnost, tudi napredek v globalnih pregovorih, ki mu ni odrekati rezultatov. Toda kako najti kompromis v tem nasprotju, posebej ob dejstvu da, razen predvsem kapitala in multinacionalk jasnih koristi od globalizacije in svobodne svetovne trgovine vsi ne uživajo, še več, pogosto pomeni liberalizacija svetovne trgovine izgubo zavrnosti za devalce, ki je padec cen ne more nadomestiti?

Medtem ko je GATT nekatere zadeve speljal v napačno smer (sporazum TRIMs), ohranil delitve in težave v kmetijstvu ter omogočil monopolizacijo novega znanja (sporazum TRIPs), je WTO bistveno napredovala. V primerjavi s svojo predhodnico GATT, ki je sporazum podpisala v utrujajočih okoliščinah po osemletnih pogajanjih, brez prave predstave, kako bodo (dejansko vsiljeni) sporazumi vplivali na nadaljnje gospodarske odnose (kar je predvsem posledica poteka pogajanj), je WTO katalizator pomembnih sprememb, konkretnih dejanj, predvsem pa poskus široke liberalizacije svetovnih gospodarskih (predvsem trgovinskih) odnosov, vendar tudi ne brez pogubnih posledic, denimo v liberalizaciji kmetijskega sektorja v deželah v razvoju (sporazum AoA), medtem ko še naprej obstaja obsežen sistem subvencioniranja v industrializiranih državah.

            V desetih letih je WTO šla skozi različne faze, katerih ključne točke so bili ministrski sestanki v Singapurju leta 1996, v Ženevi 1998, v Seattlu 1999, v Dohi 2001, v Cancunu 2003 in konec tega leta se pripravlja še ministrski sestanek v Hongkongu.

            Prvi redni ministrski sestanek v Singapurju je bil posvečen reviziji prvih dveh let dela svetovne organizacije, implementaciji sporazuma GATT in ustvarjanju razmer, da postane nova svetovna organizacija prostor multilateralnega dogovarjanja in instrument liberalizacije svetovne trgovine. Ženeva 1998 je bila posvečena 50. obletnici multilateralnega trgovinskega sistema, še enkrat je poudarila koristi multilateralnih pogajanj ter potrebo, da doseženi sporazumi zaživijo v praksi. Ugotovila je, da se elektronsko trgovanje hitro razvija, sicer pa ni posebej prispevala k napredku.

Seattle je bil prelomna točka. Dušil se je v obilici predlogov za nadaljevanje dela organizacije, označil oster spopad s civilno družbo[1] in pokazal na razlike med prakso, potrebami in neskončnim zavlačevanjem. Doha je dve leti kasneje, pod vtisom prejšnjih dogodkov, pomenila korak naprej, nakazala pot uvajanja v prakso ključnih pogajalskih točk, razdeljenih na več kot ducat osnovnih tem. Pri vseh je napredek počasen, v zadnjih letih je celo prišlo do zastoja.[2]

Največ pozornosti so sicer posvetili vprašanju kmetijstva, kjer je tudi največ doseženega. Eden od vzrokov počasnega napredka je vsekakor način vodenja pogajanj, manipuliranje in pogojevanje, izogibanje ključnim vprašanjem in kot sko že omenili, institucionalna šibkost STO.[3] »Doha Development Agenda«  je pogajanja razdelila predvsem na naslednje skupine vprašanj, v okviru katerih se usklajujejo sporazumi: posebni in diferencialni postopek za dežele v razvoju; kmetijski sporazum s posebno pozornostjo namenjeno prehrambeni varnosti dežel v razvoju, neto uvoznicam hrane; sporazum o aplikaciji sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov; sporazum o tekstilu in oblačilih; sporazum o tehničnih ovirah v trgovini; sporazum o subvencijah; sporazum o trgovinskih učinkih intelektualne lastnine, posebej na nacionalno zdravje, itn.[4] Odprli so tudi še številna druga vprašanja, kot trgovino z industrijskimi proizvodi, investicije in vladna naročila, znanstveni razvoj, anti-dumping ...

Doha je nakazala rešitve in vnesla precej optimizma. Toda v Cancunu smo spoznali, da se program ne uresničuje, da so širokogrudne obljube bile možne, ker si je v praksi vsakdo po svoje zamišljal sporazume, novih, enotnih in konkretnih instrumentov še ni bilo, medtem ko so postale jasne tudi škodljive posledice inštrumentov GATT-a.[5]

Ko so v Cancunu ugotovili, da je treba dogovorjeno tudi uresničevati, se je pokazalo, da so razlike tako velike, da je konferenca končala brez konsenza. Storjen je korak nazaj, kar je za nekatere bil šok, ki je zdramil. Pomembno je poudariti, da je Cancun razgalil dvoumnost najmočnejših pogajalcev, nedemokratičnosti STO in sistema pogajanj. Vodilne dežele v razvoju so odločile kreniti po svoji poti, medtem ko so ZDA pričele minirati njihovo moč s promocijo bilateralnosti.

            Vendar pa vse to ni bilo le negativno. Na sedežu organizacije v Ženevi so potekali številni sestanki, na katerih so pričeli zoženi svet ministrov (General Council) in najbolj aktivne članice nervozno iskati izhod iz zapletov in zastoja. Nastal je ti. »July Framework Agreement« kot podlaga za morebitni prihodnji konsenz.

            Toda optimizem ostaja umerjen, kajti netransparentnost, pogojevanje in povezovanje pogajalskih tem, obljube, izsiljevanje in pritiski v zaprtih ženevskih lobijih so še vedno način dela, ključna vprašanja[6] se prestavljajo za kasnejše obdobje, istočasno pa ostajajo subvencije razvitih trdno zasidrane (in številne izjeme – denimo »Blue box«, ki so si jih izborile ZDA). Brazilija in Indija sta kot predstavnici dežel v razvoju dosegli malo in predvsem zase, kar rahlja tudi enotnost med temi državami in napoveduje oster odpor drugih dežel v razvoju, kar lahko ogrozi tudi rezultate naslednjega ministrskega sestanka.

Uspeh srečanja najbolj aktivne članice in sekretariat organizacije poskušajo zagotoviti s pomočjo serije predhodnih mini-ministrskih sestankov, vendar pa bo to težko, saj se bo odvijal v posebnih okoliščinah: Prvič, po desetletnem prehodnem obdobju je pričel veljati sporazum o ukinitvi tekstilnih kvot.[7] »Izjem, zaprek, prehodnih obdobij, višjih in posebnih interesov[8] in (zapletenih) preferencialnih shem«, zamujenih datumov in podobnega pa je še toliko, da niso redki glasovi, da se sheme enostavno ukinejo, da ne omenjamo skrajne zahteve nekaterih civilnih organizacij, to je kar ukinitev WTO.

 Drugič, odpor nevladnih organizacij bo intenziven in organiziran, nezadovoljstvo dežel v razvoju nič manjše, interes razvitih, da bi speljali sporazume v svojo korist pa neokrnjen, kar vse skupaj oživlja nevarnost fragmentacije svetovne trgovine na regionalne bloke. Tretjič, ob deseti obletnici je čas za refleksije in ocene preteklega dela. WTO je pomembno napredovala v primerjavi z dolgotrajnim procesom pogajanj v okviru GATT med leti 1986 – 1993, vendar se nekatere ocene spreminjajo, tudi v okviru razvitih in mednarodnih multilateralnih institucij.

Slednje lahko ponazorimo z oceno poročila Svetovne banke o razvoju trgovine s kmetijskimi pridelki, češ da po vsej verjetnosti »razvojna strategija, ki temelji na izvozu kmetijskih surovin, v sedanjih razmerah pomeni obubožanje.« [9]

Na kritike ni bilo potrebno dolgo čakati, saj je ugotovitev v nasprotju s četrt stoletno politiko in z »recepti«, ki so svetovali ravno nasprotno. To nasprotje naj bi se v Hongkongu dokončno pokazalo, čeprav ni predvideno, da bi bilo poročilo formalno del razprave, prav tako pa tudi ne poročilo zadnjega direktorja GATT-a (ali WTO v ustanavljanju), Petera Sutherlanda (1993-95).

 Prihodnost WTO 

            Poročilo Svetovne banke[10]  je razdeljeno na dva dela. V prvem je poudarek na politiki, v drugem delu pa je analiza posvečena surovinam, denimo sladkor in riž. Ugotovitve v več točkah potrjujejo prvotne dvome v dosedanjo strategijo:

            - Temeljna ugotovitev je, da so dežele v razvoju dosegle neznaten napredek v kmetijskem izvozu, kljub uvajanju »hitrih trgovinskih reform«, da protekcionizem razvitih ostaja visok, medtem ko so dežele v razvoju svoj »trg kmetijskih izdelkov pomembno liberalizirale po letu 1980«.

            - Preferencialna shema za določene proizvode ni prinesla pomembnejših rezultatov, prehrambena varnost je zaradi zaprek trgovini nižja, ne pa višja, zato v banki predlagajo popolno ukinitev tega inštrumenta (čeprav dežele v razvoju predlagajo širjenje, dodelavo in transparentnost).

            - Poskus industrializiranih držav, da ločijo subvencije od proizvodnih kvot, ni prinesel zaželenega povečanja izvoza, pač pa povzročil serijo »nezaželenih posledic«.

            - Dejanske koristi od reforme trgovinskega režima pogosto ne dosegajo več kot odstotek vrednosti prihodka.

            - Posledica modela počasne rasti kmetijske produktivnosti je povečanje odvisnosti od uvoza prehrambenih izdelkov.

            Ugotovitve niso presenetljive, preseneča pa od kod prihajajo, kajti do pred kratkim smo bili vajeni, da v krogih Svetovne banke zatrjujejo, da »pozitivni učinki liberalizacije presegajo negativne«. In to kljub temu, da se občasno stališča svetovne banke razlikujejo od stališč MDS ali vodilnih industrijskih držav.[11] Vendar pa je bil tudi ves kreditni inštrumentarij Svetovne banke v zadnji dvajsetih letih podrejen razvoju sektorja izvoza kmetijskih surovin. Politika Svetovne banke je bila dovolj vplivna in močna, da je povzročila prestrukturiranje celotnih gospodarstev v nekaterih deželah v razvoju, kar naj bi bilo sedaj tudi po njenem lastnem priznanju zgrešeno. Porazne posledice so bile znane sicer tudi že pred tem, toda so vsa opozorila naletela na popolno zanikanje.

            Na dosedanjih tehničnih srečanjih v WTO podobnih stališč ni bilo zaslediti, vsaj v materialih dostopnih javnosti, ne. Pač pa so podobna stališča, ki so v neskladju z dosedanjo politiko WTO, ugledala luč januarja letos. Ob deseti obletnici nastanka WTO je posebna skupina strokovnjakov pod vodstvom Petera Sutherlanda izdelala študijo z naslovom Prihodnost WTO, kjer se vloga Svetovne trgovinske organizacije postavlja v luči novih mednarodnih gospodarskih odnosov. Material ne predstavlja uradno stališče sekretariata WTO, ni bil predmet uradne razprave in kaže, da o njem ne bodo razpravljali tudi na decembrskem ministrskem sestanku.

Študija se opira na dve točki. Prva je globalizacija in razvoj multilateralnih odnosov. Drugi poudarek je na institucionalnem razvoju organizacije, večji učinkovitosti, boljšem odločanju in transparentnosti institucije, čeprav poročilo ne priporoča kako to storiti. Prav tako ne daje odgovora na vprašanje, kako povečati sodelovanje vseh članic organizacije ter kako preprečiti negativne posledice liberalizacije mednarodne trgovine.

Študija priporoča med drugim naslednje:

-          države bi se morale vzdržati od uporabe preferencialnega trgovinskega sistema (PTAs), kajti ta škodi multilateralnemu trgovinskemu sistemu;[12]

-          razvite države bi morale določiti datum prehoda na nične tarife;

-          članice bi se morale opredeliti do nevladnih organizacij, toda brez obveznosti do tistih, ki želijo ukinitev WTO;

-          blokiranje odločanja s konsenzom bi morale članice natančno obrazložiti in pismeno opravičiti z argumenti, ki so odločilnega pomena za nacionalni interes;

-          preveriti je treba načelo pluralnega pogajanja;

-          nov sporazum bi moral zagotoviti najmanj razvitim državam posebno tehnično pomoč pri sprejemanju novih obveznosti;

-          vsakoletni ministrski sestanki namesto dveletnih ter vrh voditeljev držav (takšen vrh imajo tudi druge multilateralne organizacije, denimo UNCTAD);

-          vloga generalnega direktorja mora biti večja.

Vse to so tudi osnovne točke globokega spora, ko se vodstvo WTO in  najmočnejše članice soočajo s srditim odporom civilne družbe in nekaterih manjših članic organizacije, ki ne morejo pomembneje vplivati na delovanje organizacije, posebej pa ne na spremembo načina njenega dela in demokratizacijo odločanja. Poročilo globlje v te težave ne posega, zato tudi ne daje priporočil za institucionalno reorganizacijo, proceduralne spremembe, transparentnost, večje sodelovanje manjših članic pri odločanju. Posebej se ne poglablja v omejitve, ki spremljajo liberalizacijo trgovinske menjave.[13] Tako ostaja nejasno, kdo naj sproži proces institucionalne reorganizacije WTO.

             Številne nerešene težave

                WTO pestijo številne težave, ki so največkrat posledica institucionalnih značilnosti organizacije, dosedanjega procesa pogajanj, parcialnih dogovorov (večina sporazumov je še daleč od implementacije), dolgoletnih škodljivih ukrepov (subvencije) in številnih izjem ter možnosti zlorabe (anti-dumping, negativna marketinška in druga praksa).[14]

WTO je razvila tudi poseben mehanizem (nastal leta 1994) za razreševanje sporov (Dispute Settlement Understanding - DSU), ki so predvsem posledica kršenja sporazumov, obvez ali pravil, ki jih je članica dolžna spoštovati po vstopu v organizacijo. Članice imajo obvezo sprejeti odločitve sodišča, sicer sledijo trgovinske sankcije, ki tudi najbolj prizadenejo interese, zato je sodišče učinkovito. Institut je pomemben tudi zato, ker naj bi skrbel za »spoštovanje dogovorjenega ter na ta način zagotavljal nemoten potek mednarodne trgovine«.

V prvih desetih letih je STO obravnavala 324 sporov, približno 32 primerov letno. Za primerjavo, je od leta 1947 do 1994 pred sodiščem GATT bilo le dobrih sto sporov. Razlog za tako veliko razliko je iskati predvsem v tem, da je način razreševanja sporov v okviru WTO bolj dodelan in učinkovit od tistega, ki je veljal v sistemu GATT. Obenem pa je zaključek pogajanj v okviru GATT oživil sporazume, ki jih je treba tudi sankcionirati.

Število sporov po letih: 

1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003

2004

22 41 45 43 30 29 26 33 27

19

 

Kot lahko opazimo v razpredelnici, se je prva leta število sporov pred sodiščem WTO povečevalo, nato pa je pričelo upadati.

Najpogostejši so anti-dumping postopki in pritožbe zaradi subvencioniranja. Prevladujejo jeklo, kjer je bilo največ postopkov proti ZDA,[15] tekstil, kršenje TRIPS (intelektualna lastnina) in kmetijski proizvodi. Večje je tudi število pritožb na račun neupravičeno visoke uvozne zaščite. Med največkrat toženimi državami pa so ZDA. Zaradi subvencij je bila največkrat obtožena Evropska skupnost.

Odločitvam sodišča ni moč odrekati nepristranskosti in učinkovitosti, kar izhaja iz natančno opredeljenih ukrepov, ki so sodnikom in stranem v sporu na razpolago, toda transparentnost je vprašljiva. Čeprav so odločitve WTO pogosto skrite za tančico skrivnosti, je opaziti, da so praviloma v korist svobodni trgovini, ne glede na to, kdo je tožnik in kdo toženec. Razsojajo na osnovi pravne prakse, pogosto brez pomoči strokovnjakov z drugih področij, zato pa so sodbe tudi neredko sporne v etičnem, antropološkem, okoljskem ali biološkem pogledu.

Subvencije so verjetno ena od najpomembnejših spornih točk mednarodnega trgovinskega sistema, ki šele v zadnjem času postajajo predmet sojenja.[16] Že zaradi zapletenost in razsežnosti pojava je to utrujajoč in počasen proces, s koraki nazaj in naprej.

Verjetno je eden največjih (in najdražjih) sporov zaradi subvencij medsebojno obtoževanje Airbusa in Boeinga, ki dvostransko nista mogla razrešiti problema, zato je spor prišel pred sodišče WTO. Obe družbi dobivata več milijard letne podpore, verjetno med 20 in 30 milijardami dolarjev.

Marca letos je Brazilija dobila tožbo proti ZDA v zvezi z bombažem. ZDA se morajo odreči subvencijam (10 milijard dolarjev v zadnjih desetih letih), sicer se bodo soočile z odškodninami. Tudi ta primer je dokazal, da je deklarativno zelo lahko zagovarjati ukinjanje subvencij, v praksi pa je drugače. Sodišče WTO je še pozvalo ZDA, da se odrečejo tudi nezakonitemu subvencioniranju soje, riža in koruze.

Mednarodni gospodarski odnosi so še bolj zapleteni, kot je videti na prvi pogled. Denimo argentinski precedens, ki je sprožil temeljite spremembe v načinu razreševanja zunanjega dolga, je poglobil nezaupanje med deželami v razvoju in razvitimi, poleg tega se je povečalo število tožb pred sodišči. Kitajsko povpraševanje po strateških surovinah in prehrani se usmerja na dežele v razvoju, kar preusmerja zavezništva in prioritete. Japonska, posebej pa Kitajska, sta pričeli sklepati trgovinske sporazume in carinske unije. Svetovna banka se sooča z vprašanjem lastne smiselnosi in s potrebo po spremembi prioritet. MDS se ohranja le še zaradi dejstva, da je instrument velikega kapitala in močnih finančnih centrov. Je institucija, ki sproti pomika tarčo.

Posebne težave povzročajo ZDA. Upirajo se multilateralnemu sistemu in kršijo sporazume. Ker se tako obnašajo že zadnjih 25 let, je težko verjeti, da bodo občutno prispevale k hitrejšemu sporazumevanju v okviru WTO. Tudi če bodo sporazumi podpisani, ne bo razlogov za veselje, kajti ZDA so v zadnjem času enostransko izstopile iz več mednarodnih sporazumov. Selektivno sprejemajo le tiste sporazume, ki omogočajo prost dostop do svetovnega naravnega bogastva, cenene delovne sile in trga, medtem ko se izmikajo sporazumom v zvezi s socialnim razvojem. Če upoštevamo še dejstvo, da je bilo v zadnjem času precej sporov v WTO odločenih proti ZDA, verjetno ni daleč čas, ko bodo tudi v kongresu postavili vprašanje o izstopu iz svetovne trgovinske organizacije.

               K temu dodajmo še evropske interese, kjer je sicer več načelnosti, vendar tudi zelo počasno popuščanje s številnimi zahtevami, kar nas privede do ugotovitve, da bo proces liberalizacije svetovnega gospodarstva, posebej pa ustvarjanje bolj pravičnega sistema, še vedno zelo naporen in dolgotrajen. Zaradi tega od ministrskega sestanka v Hongkongu kaj bistvenega ni pričakovati. Če bo prišlo do instrumentalizacije pred leti podpisanih sporazumov, bo to res pravi uspeh.

                Priznanje slabosti, posebej pa škodljivosti nekaterih sporazumov[17] v odgovornih krogih (Svetovna banka in WTO), še ne zagotavlja, da bo sledilo tudi posipanje s pepelom. Obstaja pa tudi druga nevarnost, da se namreč sistem »svobodne svetovne trgovine« prelevi v razvrednotenje dela. Slednje pa predstavlja, ob okoljskih vprašanjih, temeljno točko, zaradi katere se WTO spopada s civilnimi organizacijami. Zato ostaja dilema še naprej, uporabne rešitve pa bodo lahko le posledica ravnovesja in realnega kompromisa med različnimi interesi.  


[1] Seattle novembra 1999 bo ostal zapisan kot začetek organiziranega odpora civilne družbe. 50.000 demonstrantom je uspelo preprečiti, da sestanek poteka po zamišljenem programu. Nekateri časopisi so takrat pisali, da je zmagala demokracija nad elito svetovne trgovine (Los Angeles Times).

[2] Ta zastoj se je kompenziral s hitrejšim razvojem regionalnega integriranja in medregionalnega sodelovanja. Teza o komplementarnost, ki so jo ministri podali v deklaraciji na singapurskem srečanju, razlaga, da regionalno združevanje koristi globalnemu pogajanju, vendar pa obstaja tudi črn scenarij zaradi možnosti nastanka treh zaprtih velikih trgovinskih blokov: azijski, evropski in ameriški. Dežele v razvoju pa se na medregionalni ravni o nekaterih vprašanjih ne želijo dogovarjati in podpirajo globalno rešitev, kot denimo vprašanje subvencioniranja kmetijstva. Glej Težka pot do globalnega sporazuma, BV 3/2004, http://users.volja.net/markosj/WTO1.htm .

[3] O institucionalnih problemih STO je bilo govora v omenjenem članku Težka pot ...

[4]  O kmetijstvu, subvencijah in intelektualni lastnini sem pisal v članku Velika razhajanja v globalnih pogajanjih, BV 4/2004, http://users.volja.net/markosj/WTO2.htm . Tam je bilo tudi govora o stališčih, ki so se oblikovala predvsem okoli štirih glavnih skupin držav.

[5] Glej članek Velika razhajanja ... .

[6] Položaj revnih držav, posebne skupine proizvodov, občutljivi proizvodi, posebni zaščitni mehanizmi ...

[7] Razmere so po desetih letih popolnoma drugačne. Skorajda edina, ki bo imela ogromne koristi od ukinitve tekstilnih kvot, bo Kitajska, čigar hiperprodukcija je pripeljala na rob propada tekstilno industrijo ne le v razvitih državah, pač pa predvsem v revnih, kot Bangladeš, Mehika, karibske države ...

[8] Zaenkrat tudi v teh krogih, kljub toliko neuspeha, še nihče ni zmožen izkoreniniti pogajalska izhodišča, ki temeljijo predvsem na tem, da se nasprotna stran prisili na čim več koncesij in da se za to čimmanj ponudi. To vodi v neskončna pogajanja.

[9] Ena najhujših obtožb. Da sedanje razmere in pravila igre obsojajo pomembno število držav na dobaviteljice prehrambenih surovin, so strokovnjaki dokazovali že prej.

[10] Global Agricultural Trade and Developing Countries, edited by Ataman Aksoy and John Beghin, World Bank, January 2005. Finančno pomoč za izdelavo študije je zagotovil sklad Knowledge for Change, ki ga podpirajo Evropska komisija, Velika Britanija, Finska, Kanada, Norveška, Švedska in Švica.

[11] Vprašanje pa je kako bo to sedaj, ko je Svetovno banko prevzel nekdanji namestnik ameriškega obrambnega ministra,  ultra-neoliberalist in ideološki utemeljitelj Busheve struje in doktrine unilateralizma (Paul Wolfowitz). Ofenziva ZDA na multilateralne organizme se nadaljuje tudi s kandidaturo nasprotnika OZN (John Bolton) kot veleposlanika ZDA v tej svetovni organizaciji, vidna pa je tudi v poskusih diskreditacije generalnega sekretarja Kofija Annana. Če je vzeti kandidaturo Wolfowitza kot protiutež evropskemu direktorju MDS Rodrigu Ratu, zaradi katerega je razumljivo zakaj je Evropa pristala na njegovo kandidaturo, pa je vprašanje kako bo ofenziva ZDA v multilateralnih mehanizmih vplivala na razvoj mednarodnih odnosov, posebej pa na proces zmanjševanja napetosti v svetu in uvajanja bolj pravičnih gospodarskih odnosov. Bretonwoodska instrumenta Svetovna banka in MDS sta nedvomno instrumenta razvitega sveta v cilju kontrole svetovnega gospodarskega razvoja in pri njunem delu tako nerazviti kot manjše razvite države nimajo odločilne vloge. Zaskrbljujoče je, da je v mednarodnih gospodarskih institucijah prisotno toliko ideologije, dvojnih standardov, konzervativnosti in unilateralizma.

[12] Podobni mehanizmi in dvostranski sporazumi razbijajo enotnost. Številne male države, posebej srednjeameriške, čigar preživetje je odvisno od trgovine z ZDA, so postale nekritičen glasovalni stroj ZDA, v pričakovanju ugodnosti, ki jih seveda ta država uporablja kot sistem prepričevanja.

[13] The Sutherland Report: a call for change? 19th January, 2005 By Carin Smaller, TIP/IAT.

[14] Skrb vzbujajo vsak dan nove prakse nekorektnega obnašanja, kjer je še veliko dela. Denimo razvite države imajo že izdelana zelo stroga pravila obnašanja, tako glede kvalitete izdelkov kot nefer marketinške prakse ipd. V državah v razvoju pa takih praks skorajda ni zaslediti, zato so pogoste žrtve zlorabe. Take luknje v predpisih so tudi pogosto primerjalna prednost nekaterih držav.

[15] Junija je sodišče STO zavrnilo tožbo ZDA proti Argentini, obtoženi za dumping v kategoriji brezšivnih cevi. Antidumping postopki so lahko sami po sebi sredstvo netarifnih pregrad v mednarodni trgovini, predvsem v cilju pridobivanja na času. Pogosto so razmere po več letih, ko se spor pred sodiščem zaključi, že drugačne, ali pa domača industrija že toliko močnejša ali prestrukturirana, da pravega učinka več ni.

[16] Subvencije so močno distorziven in nepravičen instrument. Nevladna organizacija Oxfam je objavila podatke, da so med največjimi prejemniki evropskih kmetijskih subvencij številne stare veleposestniške družine, med njimi tudi angleška kraljica Elizabeta II, in prehrambeni giganti, kot šesta največja evropska prehrambena multinacionalka Ebro Puleva, ki je leta 2003 prejela 20,4 milijone evrov, medtem ko so so nekatere drugi španski veleposestniki prejeli po več milijonov evrov vsak. Španski Intermon Oxfam poroča, da je v Španiji od 6,5 milijard evrov, ki jih ta država letno prejme, sedem največjih veleposestnikov prejelo 14,5 milijona evrov, 40% vseh sredstev je dobilo 3,2% velikih proizvajalcev, medtem ko si je 82% preostalih razdelilo 24% pomoči. Čeprav je evropska kmetijska politika lani doživela preoblikovanje, pa je ta več kot štiridesetletna praksa v Evropi zrela za resno spremembo. Toda glede na zapletenost evropskih mehanizmov in zapletenost odnosov in interesov, je težko pričakovati pomembne spremembe.

V Sloveniji je naenkrat pomembno poskočilo število proizvajalcev vin, ko so se kmetje prepričali, da se seznam sestavlja ne zaradi davčne kontrole, pač pa zaradi subvencij. V preteklih letih je nekaj podjetnikov dobilo, v netransparentnih okoliščinah, ugodna ali nepovratna sredstva, pa je ta kapital nato končal v osebnem standardu. Tak sistem subvencioniranja le še bolj distorzivno vpliva na gospodarstvo in veča socialne razlike. Politiko subvencioniranja kot pomemben inštrument gospodarske politike bo potrebno tako v Sloveniji kot v Evropi iz temeljev prečesati. Zaskrbljuje, da od evropskega sistema subvencij in procesa liberalizacije v okviru WTO imajo največjo korist ponovno multinacionalke, torej tisti, ki tako pomoč sploh ne potrebujejo.

[17] Glej opombo št. 9 o posledicah usmerjanja v dobaviteljice surovin.

  
 
September 2005
© Marko Sjekloča in Bančni vestnik
 
Domov
Nazaj