Težka pot do globalnega sporazuma

Svetovna trgovinska organizacija (STO) vse od nastanka januarja leta 1995 nadaljuje izkušnjo svoje predhodnice GATT. Pregovori, dogovori, posebej pa izvajanje dogovorjenega, potekajo tako počasi, da je malo verjetno, da bo ta dejavnost kmalu pripomogla k izboljšanju položaja posebej tistih držav, ki z manj uspeha čakajo, da svetovni trg postane prava priložnost za hitrejši gospodarski razvoj. Čeprav je STO koristna ustanova za razvoj globalnih gospodarskih odnosov, pa so težave znotraj STO (predvsem zaradi načina kako se pregovori odvijajo) celo globlje kot je videti na prvi pogled in pripomorejo k neurejenim odnosom v svetovnem gospodarstvu.

Razvite države trdno držijo v rokah status quo. Najbolj sporno vprašanje so kmetijske subvencije, kjer je napredek zelo počasen, vendar je odprtih še več kot ducat drugih vprašanj, med njimi intelektualna lastnina in industrijski proizvodi.

Razviti v skrajnem primeru želijo ohraniti odnose med cenami (in nizke cene strateških surovin kot nafta), nekateri tudi z vojnami. Ker se dežele v razvoju kot osnovne proizvajalke surovin zavedajo, da na osnovi tržnih mehanizmov[1] ne bodo uspele doseči pomembnih sprememb, stremijo, da bi se razvile in same vgradile surovine v proizvod, s katerim bi prišle do večjega deleža dodane vrednosti. Toda ker je njihov dostop do najmodernejše tehnologije omejen,[2] ker je lastnina nad njo pogosto tisto, kar deli razvite od manj razvitih, neredko pa razviti prenos tehnologije uporabljajo še kot argument pri pregovorih, se krog zapira.[3]

V deželah v razvoju je manj materialnih možnosti za pretvarjanje ideje v končni proizvod. Potem ko je dežela v razvoju neugodno prodala surovino, pogosto izgubila še idejo, ki je tudi sama poiskala bolj plodna tla, je še prikrajšana pri odnosih menjave.[4] Če k temu prištejemo še pritiske po prostem kroženju privatnega kapitala, razviti svet akumulira v svojih rokah večino potencialov in zaslužkov.

Toda ker je razvoj dinamičen, ti odnosi niso večni. Kljub zaprekam posamične dežele v razvoju uspevajo prebiti prag. Trenutno je veliko zaskrbljenosti v ZDA zaradi Kitajske, posebej pa zaradi Indije, ki prevzema sektor informacijskih uslug in uspešno konkurira tako s ceno, ki je tudi 20 krat nižja za podobno uslugo kot v ZDA, kot s potenciali in inženirji modernih znanj, ki jih indijske fakultete proizvajajo v sto tisočih.

Prišel je torej čas, ko se ne samo sekundarni, temveč tudi terciarni sektor seli v dežele v razvoju. Kar ostane v monopolu razvitih, so najdražje raziskave, inovacije in popolnoma nove tehnologije.

To spreminja tudi agendo v okviru STO. Če bodo države, kot Kitajska v sekundarnem sektorju, z ogromno industrijsko (hiper)produkcijo, in Indija in druge države v softverski industriji hitro prevzemale vodilno vlogo, verjetno bodo nato razvite države bolj pripravljene za popuščanje in za kompromise in predvsem za take sporazume, ki bi zmanjšali možnost neupravičenih koristi (»fair trade«). To pa bo moralo biti čim prej, kajti v primeru Kitajske se že nazirajo klice nove svetovne finančne krize, posledica hiperinvesticij, hiperprodukcije in velikih dolgov, ki postavljajo finančni in bančni sistem v ranljiv položaj, ker pa je Kitajska največji prejemnik tujih vlaganj, tudi celoten svetovni finančni sistem.

Trenutno odnose obremenjuje še močan padec ameriškega dolarja, ki je največ koristi prinesel (absurdno) prav Kitajski, saj je njen juan vezan za dolar. V ZDA zato vznikajo protekcionistične sile in številni neracionalni ukrepi. Čeprav je trgovinski deficit ZDA še zelo visok, izvoz dobiva krila, azijski presežek iz trgovinske menjave pa se vrača v ZDA v nakup delnic in dolgoročnih obveznic ter tako financira ogromen proračunski deficit. ZDA uspevajo z njim financirati (in kaznovati svet za stališče v tej zvezi) iraško vojno, ki je v bistvu spet vojna za strateško surovino, za nov konjunkturni ciklus te razvite ekonomije na osnovi obnove iraškega gospodarstva, predvsem pa za monopolni položaj svetovne velesile. Kitajski poceni uvoz v ZDA znižuje inflatorne pritiske, ki bi se morali pojaviti zaradi padca dolarja, azijske centralne banke pa z velikimi nakupi ameriških obveznic potiskajo obrestne mere navzdol. Tako tudi izredno visoka stopnja gospodarske rasti ne izziva rasti obrestnih mer. To dejstvo in še politika nizkega dolarja dodatno pritiskajo na dolarsko likvidnost, saj se imetniki želijo te valute znebiti. Če dodamo še dejstvo, da desetletni trend rasti produktivnosti ne peša, se gospodarstvo ZDA resnično ne more pritoževati. 

Vse to so argumenti zaradi katerih ZDA ne odgovarja, da bi prišlo do hitrejših sprememb v mednarodnih ekonomskih odnosih.[5]

Padec dolarja je prinesel tudi negativne posledice. Slednje je med drugim videti v rahlem vzponu cen strateških surovin (»commodities«). Ustvarjajo se tudi napetosti med ZDA, Evropo, Azijo in deželami v razvoju. Evropa se sooča z izvoznimi težavami. Tudi spor zaradi jeklarske industrije se ne bi končal v prid tožilcev, torej Evrope, če Evropa ne bi v STO dobila zeleno luč za povračilne ukrepe.[6] ZDA pa se v tem trenutku, ko je skorajda vsa njihova moč usmerjena na zunanjetrgovinsko menjavo in na padec dolarja, zavedajo, da je zajezitev ameriškega izvoza nevarna tako za trgovinski suficit kot tudi za pritok tujega kapitala.

Čeprav je videti v trenutni ameriški politiki zelo dobro koordinacijo, dolgoročno takšna politika ne samo zapleta mednarodne ekonomske odnose, pač pa je potencialni izvor krize, ker stroške prenaša navzven. Pa vendarle tudi v tej zapletenosti dominantna pozicija ZDA omogoča tej državi, da vse težave presega z manj škode. Čeprav se ZDA pritožujejo nad kitajskim uvozom, se to gospodarstvo pojavlja kot zaveznica ZDA, kot v zniževanju inflatornih pritiskov. Podobno zapletenost najdemo tudi v drugih odnosih. Denimo Avstralija in Argentina, ki imata pogosto diametralno nasprotna stališča, sta našli skupno točko kot izvoznici surovin v okviru združenja kmetijskih izvoznikov (CAIRNS).

Regionalno sporazumevanje kot kompenzacija globalnemu zastoju

Trenutno se dozdevajo težave v globalnih pregovorih nepremostljive. Eden redkih pozitivnih dosežkov je v tem, da se pomembna vprašanja koncentrirajo na enem mestu, v okviru STO. Posebej vprašanje kmetijskih subvencij dežele v razvoju ne želijo več obravnavati dvostransko. Želijo globalno rešitev.

Sredi zastoja v okviru globalnih trgovinskih pregovorov pa se zadeve rahlo hitreje odvijajo na regionalni ravni. Evropa se širi, Latinska Amerika je vprežena v več pregovorov kot katerikoli kontinent: pridružitev Peruja Mercosurju; sporazum med Andsko skupnostjo in Mercosurjem; pregovori med Evropsko skupnostjo in Mercosurjem; med srednjeameriškimi državami (CAFTA) in ZDA; tudi številni dvostranski pregovori in sporazumi Mehike, nato ZDA z več kot ducat držav sveta, tudi latinskoameriškimi... Toda ti dvostranski pregovori so dvorezen meč. V primeru ZDA imajo prizvok taktike za doseganje zanje ugodnega globalnega sporazuma.

Regionalni pregovori pričajo, da ni prišlo do popolne ohromitve, kajti regionalni so dejansko del globalnih pregovorov, v smislu konvergence. Uspešni regionalni pregovori v praksi olajšujejo globalne pregovore, posebej v kriznih obdobjih globalnih pregovorov.[7]

Teme se ponekod ponavljajo, vendar vse manj držav pada v to zanko, ki jo postavljajo ZDA. Denimo kmetijski pregovori, kjer bi ZDA odgovarjalo, da jih rešuje na osnovi dvostranskih sporazumov, pa velik del držav sveta o tem več ne želi govoriti, razen v okviru STO.

V regionalnih okvirjih tudi ne poteka vse brez težav, čeprav so ponavadi to pregovori med državami na podobnih stopnjah razvoja. Še težje je, ko gre za države kot Mehika in ZDA. Ob desetletnici NAFTA strokovnjaki ugotavljajo, da je Mehika potegnila v tej integraciji ta kratko, posebej ker je zaradi koncentracije in padca cen izgubila veliko delovnih mest v malem gospodarstvu in kmetijstvu. V srednjeameriški CAFTA se zatika zaradi kmetijskih pridelkov.

Močni, posebej ZDA, bi raje videli, da se globalni pregovori odvijajo v okviru številnih dvostranskih sporazumov, ker lahko v tem položaju popuščajo glede na moč druge strani. Prav tako bi ZDA raje pregovarjale z Urugvajem kot z Mercosurjem. Urugvaj se je odločil, da gre v dvostranski sporazum mimo pravil regionalne organizacije kateri pripada.[8]

          Če imamo v mislih dejstvo, da bo do popuščanja v kmetijskih subvencijah moralo priti, nato pa še evropsko skupno kmetijsko politiko, je razumljivo, da se ZDA trudijo, da to kompenzirajo s sporazumom o ameriški integraciji. Vendar je proces še tako neurejen in razlike tako velike, da je le malo možnosti, da bo integracija zaživela leta 2005 kot je predvideno. Ta se že pretvarja v »FTAA light«, ali skupek asimetričnih dvostranskih dogovorov - vsakega z vsakim. Vendar ne smemo pozabiti na odločitev Mercosur, da ne bodo šli v dvostranske pregovore in da bodo pregovarjali kot blok.

Za Slovenijo kot novo članico Evropske skupnosti je pomembno kako se bodo razvijali ne samo globalni pregovori, temveč tudi spor z ZDA, posebej pa pregovori EU – Mercosur. Tukaj so stališča še precej vsaksebi.

Nekateri na ameriškem kontinentu že predvidevajo, da je evropski monetarni sistem pred propadom. Sicer pa je alarmantno gledanje na evropske težave prej posledica strahu pred morebitno lastno podobno usodo, ponekod tudi posledica škodoželjnosti. Evropa meni, da bi morali predvsem govoriti o možnostih vlaganja kapitala v državah Mercosur, slednje pa menijo, da bi poudarek moral biti na evropskem trgu za njihove kmetijske proizvode. To je dobilo vzdevek »program plus«, kar naj bi pomenilo, da naj bi članice Mercosurja imele še dodatne olajšave na dogovor na globalni ravni.

Zaradi vsega tega se kot glavna zapreka sporazuma med Evropo in Mercosur pojavlja zastoj v okviru STO. V Južni Ameriki dvomijo, da bo oktobra 2004, kot je bilo sprva predvideno, prišlo do sporazuma, Evropa pa meni, da Mercosur ni kompetenten sogovornik in že leta pritiska na večjo institucionalizacijo te integracije, da bi s tem pravila postala bolj jasna in da bi se tudi končno pojavil le en sogovornik.

Evropska skupnost bo kmalu imela 25 članic, med njimi pa se bodo znašle tudi Madžarska in Poljska, čigar interesi bi bili bližje Argentini ali Braziliji, tudi Avstraliji in Novi Zelandiji, kot pa Nemčiji ali Franciji, še manj pa ZDA. Toda ker Evropa ne more preprečiti padec kmetijske zaščite, čeprav ni videti, da bi pred letom 2007 sploh pristala na pomembnejše znižanje zaščite, pa bo zato morala iskati način kako kompenzirati odstopanja v lastnih vrstah, kar bo vsekakor povzročalo mnogo nervoze in tudi nove razprave na globalni ravni. Toda kaj se bo zgodilo s tistimi državami, ki nimajo sredstev, da bi se zaščitile?

Manipulacije znotraj STO

Ključ odnosov je vsekakor iskati v okviru STO. Tukaj je v zadnjih letih bilo več propadlih poskusov sprave, pa vendarle je le najti pozitiven pomik. Namreč vsi največji problemi so končno skoncentrirani na enem mestu in o njih se tudi globalno pregovarja, čeprav za sedaj brez pravih rezultatov in ponekod v skromnih korakih.

To predstavlja korak naprej, čeprav je peti ministrski sestanek v Cancunu septembra 2003, po tem ko je leta 1999 podobna usoda doletela tudi Seattle, propadla, po mnenju zahodnih držav zato, ker so bile kmetijske zahteve dežel v razvoju agresivne. Celo vse dežele v razvoju niso bile prepričane ali je bila odločnost Brazilije, ki je vodila novo »skupino 20«, na mestu. Toda, poleg tudi ideoloških konotacij, ki se jim ni mogoče izogniti, in izdatne pomoči bankrotirane Argentine, ki več nima kaj zgubiti, je osnovni razlog odločnosti dežel v razvoju dejstvo, da se posebej na področju kmetijstva že leta ni nič premaknilo.

Če navedemo kako so le izbrane močne države na »skrivnih« sestankih pripravljale ministrski vrh v Cancunu, kako je sekretariat STO v procesu priprave materialov sistematično pripravljal »lastne papirje«, namesto da bi pokazal nevtralnost, kako je zanemarjal mnenje večine, čigar pripombe se sploh niso odrazile v predlogih dokumentov, kako so izmislili celo obratni konsenz (za zavrnitev predloga je potrebno, da so zanj vse delegacije), tudi ni nenavadno, da je prišlo do upora ne samo takšnemu procesu odločanja, ampak celotnemu procesu globalnih pregovorov.

Cancun je pokazal, da je proces odločanja znotraj STO nekorekten in izključujoč za skoraj 120 držav od skupaj 146 članic. Še več, razmere so se znotraj STO med Seattlom in Cancunom celo poslabšale. Celo predlog skupine dežel v razvoju, da naj bodo sestanki na sedežu v Ženevi, da bi na ta način omogočili prisotnost tudi najrevnejših držav, so v sekretariatu zlahka spregledali. Skratka, že nedemokratični proceduralni prijemi pred Cancunom so navajali na ponovni krah. To je bilo jasno obema stranema, vendar so razvite dežele nato na tej osnovi poskušale barantati na samem vrhu. Temu se je večina uprla. Zato je upravičena trditev, da nekdo le ima korist od propadlih globalnih pregovorov.

Mogoče bodo v naslednjem krogu pregovorov vse strani pripravljene na popuščanje. Seveda pa do vsebinskih razgovorov sploh ne bo prišlo, če se nedemokratična praksa znotraj STO popolnoma ne spremeni.

Obnašanje razvitih je bilo do sedaj predvidljivo. Druga stran pa ne bo več popuščala. Namreč zadeve je v roke prevzela Brazilija, skupina 20 pa je aktivno pristopila h koordinaciji stališč dežel v razvoju. To dejstvo je zelo pomembno, kajti do sedaj znotraj STO ni obstajal enoten blok večine nasproti ZDA, Evropi, Japonski in Kanadi, ali ti. Quad skupini, ki je v Cancunu poskušala lansirati globalne pregovore po svojem okusu. Ne glede na neformalno zavezništvo razvitih znotraj STO, dejansko obstajajo štirje bloki, daleč vsaksebi: ZDA, Evropa, Japonska In Južna Koreja in skupina 20. Zastoj je v tem trenutku tako močan, da Svetovna banka in MDS pozivata na čim hitrejšo obnovitev pogovorov, ker menita, da bo to pospešilo mednarodno trgovino in pripomoglo k bolj pravičnem mednarodnem sistemu in razreševanju kriznih točk.

Verjetno večji pomik naprej predstavlja dejstvo, da je decembra potekla »mirovna klavzula«, s katero so se razvite države rešile sodnih postopkov zaradi kmetijskih subvencij. Argentina se kot prva pripravlja, da sproži postopek proti razvitim državam, ki dnevno za kmetijske subvencije porabijo milijardo dolarjev.

Argentina je ena ključnih točk v mednarodnih pregovorih, tudi zato, ker je napovedala, da za dobrih 90 milijard dolga (privatnega) ni pripravljena vrniti več kot 25% in se tega tudi odločno drži, čeprav MDS in (drugi) krogi iz razvitih močno pritiskajo, da zviša fiskalni suficit v meri kot se zboljšuje položaj gospodarstva. To je potrebno gledati v luči škandalov kot Enron ali Parmalat, kjer so možnosti za posojilodajalce, da povrnejo svoja vlaganja, celo manjše. Vse kaže, da nekateri želijo za Argentino uporabiti različne kriterije.

Nasploh je v mednarodni skupnosti mnogo dvojnih kriterijev. Razvite države, posebej ZDA in Evropa, tisto kar zahtevajo od drugih, same ne sprovajajo. Najsi bo to liberalizacija trgovine ali gibanja delovne sile in kapitala. V neracionalnosti prednjačijo ZDA, kjer se lotevajo administrativnih omejitev kitajskega uvoza, spopadle so se z Evropo in enostransko uporabile gospodarski sporazum z Mehiko.[9]

Do oživitve pregovorov znotraj STO bo vsekakor prišlo, verjetno ne tako hitro kot so optimisti pričakovali, še manj pa, da bi pregovori končali v treh letih, polovico obdobja, kot so formalno trajali v okviru urugvajske runde. Marec 2003, ko naj bi pričela veljati nova pravila v kmetijstvu, kot je dogovorjeno na četrtem ministrskem sestanku leta 2001 v Katarju, je že daleč presežen.

Če ne štejemo težke trenutke, ki jih je doživljal GATT vse od nastanka leta 1947 naprej, je urugvajska runda praktično trajala osem let, sedanja pa je za pričakovati, da bo trajala še več, pa ne samo zaradi 17 težkih področij, ki se jim je potrebno posvetiti.

Nič kaj vzpodbudno ni, da se vse to dogaja s številnimi spori v ozadju, kot upravičenimi in neupravičenim untidumping procesi ali pravkar razrešen spor okoli ameriške jeklarske industrije. ZDA, Argentina (0,6% svetovne trgovine) in Evropa, v tem vrstnem redu, so se soočile z največjim številom tožb pri STO zaradi kršitev komercialnih  sporazumov. Če je za Argentino to logično zaradi krize in defaulta, pa je v drugih dveh primerih jasno, da gre za strateško usmeritev in da zato ta dva gospodarska velikana, ki zajemata vsak po 20% svetovne trgovine, bistveno svoje trgovinske politike ne bosta spremenila.

Ob dejstvu, da po pravilu argentinske tožbe nimajo uspeha, to že samo po sebi kaže kako neuravnoteženi so mednarodni trgovinski odnosi. Če bi v takih razmerah prizadete države (v razvoju) še popustile pri vprašanju prostega pretoka investicij, bi prišlo do še večjih težav in pogostejših ciklov kriz v svetovnem gospodarstvu. Kljub temu vidimo, da močni akterji svetovnega gospodarstva tako daleč ne gledajo. Več zahtevajo kot ponujajo.

Tudi zaradi načina kako se vodijo pregovori, so ponovno izven vseh teh procesov najbolj revni. Če bo ta skupina držav prepuščena začaranemu krogu revščine, kakršen koli globalni sporazum bo dosežen, bo ta v sebi vseboval klice nove krize. To vse močno obremenjuje delo STO in onemogoča hitro ukrepanje.