Subvence - dejavnik neravnovesja mednarodne trgovine.
V novejšem času sta se izluščila dva ključna vzroka težav v mednarodni trgovini: dostop do trga in izvozno subvencioniranje. Subvence pa so postale najpogostejša tema, kajti skorajda ni države, ki se ne bi strinjala z njihovim ukinjanjem, na drugi strani pa se v praksi veliko ne dogaja, kaj šele, da bi se ukinjale. V Sloveniji se jim od vstopa v Evropsko skupnost posvečamo vse bolj, tako v javnosti, vladnih kot strokovnih krogih. Vprašanje spoznavamo predvsem v njegovi okleščeni obliki, v okviru subvencioniranja kmetijstva, kjer se vse bolj zapleta, čeprav bi pričakovali obratno. Če so v začetnem obdobju pospešenega gospodarskega razvoja subvence pozitiven inštrument, ki vpliva na enakomernejši razvoj gospodarskih panog in na izenačevanje priložnosti na mednarodnem trgu, pa lahko postane obratno. Mnoge študije kažejo, da rezultati več ne odtehtajo stroške. Denimo, kljub vedno večjim subvencijam, v zadnjem desetletju ameriški izvoz žit in koruze ni rasel, ponekod je celo padal. Svetovno gospodarstvo je prispelo do točke, ko so subvence postale povzročitelj nenaravnega odnosa med gospodarstvom in okoljem in instrument samodestrukcije. Sistem je postal tako ogromen in nekontroliran, da so subvence postale ekonomsko neučinkovite, ekološko destruktivne in socialno nevzdržne. Vplivajo na distorzijo mednarodne trgovine, na padec cen, uvajajo neupravičene razlike in otežujejo boj proti revščini, predvsem v nerazvitem svetu, kajti (skorajda neomejene količine sredstev) za subvence imajo samo razviti. Če bi iskali en sam vzrok za težave svetovnega gospodarstva, bi ga verjetno našli v proizvodnem sistemu, ki je naravnan tako, da teži k hiperprodukciji, s posledicami: rušenje odnosa cen in uničujoč vpliv na okolje. Toda rešitev ni enostavna, saj so mehanizmi delovanja svetovnega gospodarstva zelo zapleteni, interesi pa se zelo težko usklajujejo, kljub temu, da je Svetovna trgovinska organizacija tukaj dosegla napredek. Vendar preveč je še zaprek in preveč je storjenih korakov nazaj. Večina držav so članice STO. Subvencioniranje pa postaja po pravilih te organizacije nelegalna praksa in tudi sankcionirana. Subvence v prvi meri distorzivno vplivajo na nacionalno gospodarstvo. Na to pogosto pozabljamo, tako kot pogosto pomislimo le na kmetijstvo. Trgovina s kmetijskimi pridelki obsega 13 odstotkov celotne svetovne trgovine in je tudi zaradi tega ena ključnih točk pogajanj znotraj svetovne trgovinske organizacije, ne sicer edina. Največje subvence kmetijstvu dajeta ZDA in Evropska skupnost, čeprav sta oba bloka načelno pripravljena na spremembe. Evropa je največji svetovni uvoznik pridelkov kmetijskega izvora, a kljub temu 15 % kmetijskih prihodkov v Evropi predstavljajo subvence. Najnovejša dveletna študija univerz v Newcastlu in Aberdeenu je pokazala, da sedanji sistem distribucije kmetijskih subvencij vodi k večjim razlikam med bogatejšimi in revnejšimi, namesto obratno.[1] Splošna ugotovitev študije je, da je sprememba evropske Skupne kmetijske politike (CAP) premalo korenita. Študija predlaga sistem zamenjati z novim, kjer naj ne bi bil več glavni kriterij koliko kdo proizvaja, kar prinaša največje koristi velikimi proizvodnim sistemom, temveč kako ravna z okoljem, kako ga ohranja. Slednji način je že moč zaslediti v nekaterih alpskih regijah. To bo velika sprememba v evropski kmetijski politiki in bo pripeljala do zmanjšanja pomena direktnih subvencij in razvoja drugih panog (kot turizma in ekološkega načina proizvodnje), posebno če bo prišlo do prenosa kapitala iz prvega stebra (sedaj 90 milijard evro), ki podpira količinski način proizvodnje, v drugi (sedaj 4,6 milijard evro), ki podpira ekološki način kmetovanja.[2] Študija daje za prav britanskemu stališču, da je treba dati prednost tehnologiji in raziskavam.[3] Je še en dokaz, da sedanja evropska kmetijska politika deluje proti enakomernemu regionalnemu razvoju. Poleg škode lastnemu gospodarstvu, sistem povzroča nepopravljivo škodo revnim kmetijskim državam, posebej tistim, ki so odvisne od enega ali nekaj glavnih proizvodov. Zaradi subvencij take države nimajo pristopa do največjih svetovnih trgov kot Evropa, ZDA in Japonska. Nekateri so večno na robu lakote. Drastično se odnosi kažejo v kmetijstvu, kot banane, kakav, sladkor, bombaž, vendar ni malo subvencij tudi v drugih gospodarskih panogah, kot železarstvo,[4] energetika itn. Skorajda ni pomembnejše surovine ali proizvoda, ki ne bi bili predmet tožbe pred sodiščem Svetovne trgovinske organizacije: jeklo, sladkor, banane, bombaž, žitarice, tekstil, ribe, letalska industrija itn. Tudi protiukrepov ni malo. Japonska je od prvega septembra letos na subvencionirano ameriško jeklo[5] uvedla 15% uvoznih dajatev. Iste dajatve imajo pravico uvesti še druge države, tudi Evropa. Podobne sankcije kot v jeklarski industriji lahko doživijo ZDA tudi zaradi bombaža, kjer so največji svetovni neto izvoznik, če se ne bodo »odpovedali nelegalni praksi, ki krši mednarodna pravila«,[6] kot je letos spomladi odločilo sodišče STO na zahtevo tožnika Brazilije. Poslednji primer pa je Urugvaj, ki pripravlja tožbo zaradi ameriškega subvencioniranja proizvodnje riža.[7] Spor zaradi subvencioniranja Airbusa in Boeinga se je šele dobro zagrel in prve sodbe ni za pričakovati pred koncem leta 2006, končnega dogovora pa ne prej kot v nekaj letih. Nesporazum v letalski industriji je tudi del spornega novega ameriškega sistema novih davčnih olajšav (»US tax law«) na dolgoročne pogodbe, ki poleg Boeinga vključujejo še velike korporacije kot General Electric, Motorola in Microsoft. Prav tako se šele pričenjajo zapletati zadeve okoli hitro rastoče kitajske jeklarske industrije, ki se je prestrukturirala z izdatno državno pomočjo, postala tudi največji svetovni proizvajalec surovega jekla, a še nima razvite prodajne mreže in se sooča z obtožbami za dumping. Nato je tukaj še spor z azijskimi, južnoameriškimi in avstralskimi proizvajalci mesa, ki obtožujejo velike države za izvozne subvence. Evropska skupnost je uvedla tudi posebne kvote in določila najnižje cene lososu, na odločitev pa sta se pritožila Čile in Norveška. Kitajski tekstil je posebnost. Po sporazumu GATT je nezakonito omejevati uvoz, po drugi strani pa ni dvoma, da gre za socialni dumping kot posredno obliko subvencioniranja kitajske proizvodnje in izvoza.[8] Kljub »samokontroli« in povišanju vrednosti kitajskega juana, Evropska unija ni zadovoljna in grozi s protiukrepi. Za Evropo je to vprašanje izrednega pomena, saj je Kitajska njen največji zunanji partner. V zadnjem času se je zapletlo še okoli evropskega sladkorja, ker so vmešani slovenski proizvajalci, in banan, kjer je Evropska skupnost po zahtevi STO ukinila kvote in uvedla uvozne dajatve, ki po trditvah STO ogrožajo tržni delež latinskoameriških držav, ki niso vključene v evropski preferencialni sistem, kot članice Cotonou sporazuma iz leta 2003 (Afriške, karibske in pacifiške – ACP države), ki imajo prost dostop do evropskega trga. Dejansko je zadeva veliko širšega pomena, ker so srednjeameriške proizvajalke v veliki meri multinacionalke s sedežem v ZDA, Evropa pa jih obtožuje zaradi socialnega dumpinga. Kako subvencioniranje definirati? Ni naključno, da so najpogosteje tožena država v gornjih primerih ZDA, vendar Evropa mnogo ne zaostaja. Po spremembi slovenskega gospodarskega sistema in po vstopu v Evropsko skupnost smo tudi v Sloveniji prevzeli evropski sistem subvencioniranja, poleg tega, da se še nismo otresli vseh značilnosti preteklega jugoslovanskega. Da se o subvencioniranju še do pred kratkim v Sloveniji ni veliko govorilo, lahko to pripišemo predvsem dvema faktorjema: - netransparentnosti socialističnega in postsocialističnega gospodarskega sistema ter - prilagajanju slovenskega gospodarstva kriterijem za vstop v Evropsko skupnost, kjer je določene zadeve bilo potrebno žrtvovati v cilju priključitve Evropi.[9] Čeprav v Sloveniji posvečamo temu vedno več prostora, predvsem pa se javno izpostavlja vprašanje subvencij proizvajalcem sladkorne pese, mleka, mesa itn., je to le delček celotnega kompleksa, ali, bolje rečeno, vse bolj prisotnega problema. Subvencioniranje prične ponavadi z dobrimi nameni in v začetni fazi tudi prinaša pozitivne rezultate. Namenjeno je, med drugim: - pospešenemu razvoju zaostalih panog, kot denimo kmetijstvo, - vzdrževanju zaposlenosti, - ohranjanju neodvisnosti notranjega trga, - socialnemu transferu od bogatejših v revnejše sloje ter - zagotavljanju osnovnih življenjskih pogojev ali potrebščin. Razlogi uvajanja subvencij niso vsepovsod isti, kot tudi ne rezultati. Razviti pogosteje subvencionirajo proizvodnjo, nerazviti pa potrošnjo. Tudi posledice so različne od države do države, zato je priporočljivo prilagoditi se lastnim potrebam. V Sloveniji imamo priložnost uporabe pomembnih sredstev v kmetijstvu. Toda potrebno je pametno razmisliti kaj želimo doseči s subvencijami kmetijstvu. Subvence imajo lahko različno obliko in jih je pogosto zelo težko definirati in opaziti. Ponavadi obsegajo: - direktno denarno podporo, - delno ali popolno osvoboditev davka, - javne usluge in blago po nižjih cenah, - subvencioniranje stroškov (kapitala), - politika transfera skozi tržne mehanizme. Razen prve točke, so ostale oblike prikrite, zadnjo pa je tudi težko odkriti in definirati. Vzemimo problem emisije plinov, ko se veliko število držav, med njimi največja onesnaževalca ZDA in Kitajska, upirajo prestrukturiranju. V današnjem sistemu stroške emisij plačujemo vsi, kajti v ceni avtomobilskega goriva ali toplotne energije niso upoštevani stroški sanacije okolja. To pa pomeni, večji je nekdo porabnik energije, večje subvence si prisvaja. Poskus urejanja odnosov s Kjotskim protokolom je praktično že propadel. Še več težav lahko pričakujemo pri urejanju vprašanja socialnega dumpinga. Socialni dumping Dumping je v mednarodni trgovini pogosto posledica subvencioniranja celotnih gospodarskih panog, čeprav se na mikro ravni pogosto uporablja kot enkratni inštrument za zavzemanje tržnega deleža. Dumping uporabljajo tako podjetja, gospodarske panoge kot države, vendar pa sta zaradi sistematičnosti in dolgoročnega učinka najbolj nevarni dve obliki: institucionalni ter socialni dumping. Pod institucionalnim dumpingom imamo v mislih subvencionirane sektorjev. Denimo sektor kmetijstva v Evropi in ZDA je tako močno subvencioniran, da je popolnoma zameglil mednarodno trgovino kmetijskih proizvodov. Tam, kjer so subvencionirani gnojilo, gorivo, elektrika, kapital, ceste, delovna sila, kjer obstajajo še nepovratne oblike pomoči in podpore, je nemogoče izračunati artiklu realno proizvodno ceno. Še bolj se vse skupaj zaplete, ko se na vse to naveže socialni dumping. Seveda je le-tega moč vzdrževati le, če obstaja širok sistem subvencioniranja, denimo javnih uslug in prehrane.[10] Ta pa je lahko posledica valutne politike, predpisov, predvsem pa nerazvitosti. Ko se država razvija, stroški pričenjajo rasti in z njimi cena delovne sile, socialni dumping pa se izgubi. Ta sistem so za hitrejši razvoj uporabljale azijske države, kot Južna Koreja in sedaj Kitajska, ki z zelo nizko ceno delovne sile vzdržuje visoko konkurenčnost. Pogosto se z nizko ceno delovne sile nadomešča slaba produktivnost, ni pa nujno.[11] V razvitih državah je socialni dumping redek pojav, ponavadi ga najdemo tam, kjer je veliko delovne sile zaposlene na črno. Pri razreševanju tako zapletenih odnosov ukinjanje subvencij ni dovolj. Pogosto se je dogajalo, da po ukinjanju subvencij ni padla proizvodnja, prišlo je celo do njenega povečanja, kajti pridelovalci so izpad prihodka poskušali nadoknaditi z večjimi količinami, nekonkurenčni so propadali, proizvodnja se je koncentrirala, socialni problemi pa nakopičili. Doseženo je bilo nasprotno. Rešitev zato nekateri vidijo v omejevanju proizvodnje in iskanju globalne minimalne plače, ki bi jo v primeru kršitve nadomestili s trošarino. Toda tudi tukaj je veliko vprašanj: kako opredeliti realno minimalno plačo? Ali je nezaposlenost tudi socialni dumping? Skorajda vse države bolj ali manj manipulirajo s statistikami, glede na trenutne makroekonomske potrebe itn. Nenazadnje bi sistem sprožil še poplavo tožb. Spremembe na pomolu Rešitev torej ni lahko najti. Subvence imajo dolgoročni pomen in so zelo trdovratno zasidrane v gospodarsko politiko, tako da je za njihovo ukinjanje potrebno globoko prestrukturiranje gospodarstva.[12] Zato tudi ni pričakovati hitrih sprememb. Najbolj verjetno je, da bo še naprej poglaviten avtomatični ravnotežni mehanizem. To pomeni, potrpežljivo čakati, da se država razvije, kot je to bilo v primeru Južne Koreje, in da plače začnejo same po sebi rasti. Medtem preostane politika malih korakov. Nekateri menijo, da je sporazum o liberalizaciji svetovne trgovine iz Ženeve zadnje dni julija »mala zmaga multilateralizma«. Toda ta korak je majhen. Lahko da rezultatov od tega ne bo, posebej če se bo zavlačevalo kot doslej, premalo popuščalo in ostajalo pri izjavah brez praktičnih rezultatov. Ob vseh teh težavah je verjetno pozitivno to, da so nekateri cilji med članicami STO enaki: potreba po lažjem pristopu svetovnemu trgu za dežele v razvoju in liberalizacija gibanja industrijskih izdelkov (za kar se najbolj zanimajo razviti). Verjetno največji stranski rezultat ukinjanja subvencij pa bi bila sprostitev ogromnih sredstev, ki škodljivo vplivajo tako na lastno gospodarstvo kot na razvoj mednarodnih gospodarskih odnosov. Milijardo dolarjev dnevnih subvencij bi bilo moč uporabiti racionalneje, za razvoj novih tehnologij, razreševanje nezaposlenosti, pomoč nerazvitim itn. Nekaj pa se kljub temu že premika, čeprav zelo počasi. Sredi lanskega leta je na sedežu STO v Ženevi dosežen zgodovinski okvirni sporazum, ki ga je moč razumeti kot prvi konsenz in praktičen korak naprej, tako kot predpostavlja »agenda iz Dohe«. Odprle so se možnosti za dosego sporazuma, vendar je še vedno odprto vprašanje kako subvence znižati ali ukiniti. To je naslednje vprašanje, ki bo zahtevalo več let usklajevanja, vendar nekaj se lahko stori že takoj. Denimo obveza, da morajo trgovine prevzeti stare električne aparate pri prodaji novih. Tukaj je nazorno pokazano, da sta za onesnaževaje okolja kriva proizvajalec in trgovec.[13] Prišel je čas, ko se mora s prstom pokazati na povzročitelje onesnaževanja, kajti posledice so dolgoročno katastrofalne. Posledica je lahko tudi udarec globalizaciji, razbijanje svetovnega trga, jačanje regionalizma in dvostranskih sporazumov. Obeta se še ena velika zapreka, kajti leta 2007 izteka »fast track« možnost, ki omogoča predsedniku ZDA podpis mednarodnih sporazumov in ki omejuje vlogo kongresa, preko njega pa lokalnih prejemnikov subvencij, čigar moč lobiranja v kongresu je ena pomembnih zaprek ukinjanju sistema subvencioniranja. Iz do sedaj povedanega je moč zaključiti, da je sistem subvencionirana tako razširjen in zapleten, da je težko zgraditi nov gospodarski sistem, brez da bi pri tem močno prizadeli številne panoge. Najmanj sicer tam, kjer je subvencioniranje minimalno, to pa so predvsem revne države. Ravno tukaj se pojavlja največja zapreka, kljub splošni prepričanosti v pozitivne rezultate: kdo bo vse to plačal? Zato se mnogi ubadajo z vprašanjem, kako čim večji del stroškov prenesti na drugega. Rezultat pa je »status quo«. Največji zapreki spremembam sta Evropska skupnost in ZDA. Evropa je zelo počasna in zbirokratizirana. Zelo težko je tudi verjeti v iskrenost ZDA, kajti večkrat se je zgodilo, da so ukinili en ukrep in na mala vrata sprejeli drugega.[14] Nato stroški vojne v Iraku, ki so že tako visoki, da jih, kljub temu, da jih subvencionira celoten svet, celo sama administracija poskuša kresati. Toda absurdno, na račun zmanjševanja izdatkov za lastno varnost in celo subvencij delu lastnega kmetijstva. Z dežja pod kap, bi dejali, kajti ukinja se ena oblika subvencij, da bi se financirale vojaške operacije v Iraku in regiji, ki ponovno distorzivno vplivajo na mednarodno gospodarstvo, predvsem preko nestabilnosti in špekulacij na trgu nafte in derivatov. Zaskrbljuje, da je ameriško ukinjanje subvencij le inštrument razreševanja drugih težav, ne pa cilj sam po sebi. Drastičen dokaz je tudi kataklizma v New Orleansu, kjer so zanemarili obrambo proti poplavam zaradi stroškov vojne v Iraku. Posebej se v Evropi in Sloveniji moramo zamisliti nad sistemom subvencioniranja kmetijstva, predvsem pitne vode, transporta in energije, kajti sistem je že postal kontraproduktiven in predvsem služi za še hitrejše bogatenje že bogatih. To je močno povezano tudi z razvojem tehnologije in klimatskimi spremembami, kajti nedvomno se bomo morali hitreje prilagajati kot doslej. Svetovno gospodarstvo je napravilo veliko napako v času nizkih cen nafte, ko je celotna družba subvencionirala negativne učinke naftne industrije, obenem pa še premalo vlagala v raziskovanje alternativnih virov energije. Sedaj, ko je cena nafte ekstremno visoka, je skorajda utopično razmišljati še o ekološkem ali tehnološkem davku na nafto. Vse to je bilo možno storiti pred desetletji, toda razviti, predvsem pa multinacionalke z globokimi vezmi v vrhovih politike, niso razmišljale mnogo daleč pred seboj. Medtem ko so na eni strani akumulirale ogromne dobičke, je celotna družba plačevala negativne plati energetske politike. Zato bo potrebno sedaj nanovo osmisliti celotno politiko subvencioniranja, toda to bo veliko težje in dražje.
| Domov | Nazaj |