Diktator, ki je izbiral priseljence

          S smrtjo nekdanjega paragvajskega diktatorja Alfreda Stroessnerja sredi avgusta je ostalo živih le še malo diktatorjev zloveščega povojnega obdobja. Med vsemi, kljub visoki starosti, še najbolj vztraja Pinochet, ki je vladal v Čilu med leti 1973 – 1990. Med argentinsko diktaturo 1976 – 1983 se je izmenjalo več generalov na čelu vojaške vladavine. Toda vse kaže, da jih bo tudi tukaj večina odnesla brez kazni. Umrl je sicer zadnji vojaški predsednik Leopoldo Galtieri, še preden je odgovarjal pred pravico, drugi pa pričakujejo sodne procese, ki so postali možni po lanskoletni odpravi zakonov o amnestiji, ne najbolj zdravi, kot denimo general Videla.

Urugvaj ni imel prepoznavnega diktatorja, prav tako pred diktaturo 1973 – 1985 ni bil demokratična država, saj so mastni gverilci Tupamaros bili najbolj aktivni preden je prišlo do diktature. Brazilska diktatura (1964 – 1985) se je obdržala najdlje, če ne štejemo Stroessnerja v Paragvaju. Bolivija je bila ves čas po vojni nemirna, diktator general Hugo Banzer pa je vladal med leti 1971 – 1978 v razmerah, ko je prepovedal vsakršno stranko in sindikat, vsa opozicija pa je bila po zaporih ali v tujini. Banzer je padel med prvimi v tistem času v Južni Ameriki in sprožil plaz, ki se je končal leta 1989 v Paragvaju in naslednje leto v Čilu.

Tudi v ostalih državah, čeprav niso bile pod diktaturo, ni bilo nič bolje. Denimo Kolumbija in Venezuela. Monopol nad oblastjo je bil tako tesno v rokah politično gospodarske elite, da ni bilo nevarnosti sprememb. Tudi v Kolumbiji, kjer traja državljanska vojna, se za oblast že 60 let borita stranki, ki sta tudi sprožili prvo notranjo vojno leta 1948, gverila, ki je nastala leta 1961, pa je le odraz monopola teh elit, z zelo malo možnosti, da sploh kdaj pride na oblast v tej državi.

Nasploh je bil moč odstraniti skorumpirane in despotske tradicionalne politične stranke z oblasti v Latinski Ameriki le z revolucijo ali državnim udarom. Slednje je bilo bolj verjetno, pač zaradi razmer. In se je tako tudi dogajalo. Edino uspešno revolucijo levega tipa je doživela Kuba. Drugje po lahko le ugibamo ali bi se lahko zgodilo, če bi bile razmere drugačne. Che Guevara je dokazal s svojo smrtjo, da v Boliviji z revolucijo na oblast ni bil moč priti. Gverila tudi v Urugvaju, Argentini, Peruju in drugod ni uspela. Bil je čas hladne vojne in veriga diktatur se je držala na oblasti predvsem s pomočjo nasilja in zunanje pomoči, medsebojne in ZDA. ZDA so učile v svoji zloglasni panamski »šoli diktatorjev« kako priti na oblast, se zadržati in sproti pokazati kdo je gospodar vsem, ki si upajo naglas protestirati. To je pomenilo mučiti politične nasprotnike, razglasiti jih za komuniste in odstraniti. V obrambo despotizma je Stroessner s sosedami ustanovil program Condor s katerim so eden drugemu delali usluge in pobijali politične nasprotnike. Stroessner Pinochetu, Pinochet Stroessnerju itn.

Sploh pa ne bomo omenjali diktature v Srednji Ameriki in na Karibih, kajti zanje bi bila potrebna knjiga, ne pa nekaj tukajšnjih vrstic. Še globlje bi se zapletel, če bi poskušal naštevati vse po vrsti ali pa prikazati kako so diktature nastajale ali odhajale. Pomembno pa je to, da je v takem okolju najdlje in neprekinjeno zdržal general Stroessner. Več elementov mu je šlo v račun. Na eni strani kaudiljistična tradicija. Denimo v 19. stoletju je Paragvaj poznal samo tri »predsednike«. Seveda so to bili tipični diktatorji. Na roko mu je šla tudi povojna razdelitev na vzhod in zahod in železna zavesa med poloma. Tudi povojni pobeg nacističnih veljakov v južno Ameriko in terorizem sta bila njegova zaveznika. Stroessner je z veseljem sprejemal to vrsto ubežnikov.

Na oblast je sicer prišel leta 1954 po volitvah, za razliko od drugih, ki so večinoma uprizarjali nasilni prevzem oblasti. Toda Stroessner je bil izredno ambiciozen in razmere v državi so mu šle na roko. Po prvih volitvah, ki jih lahko označimo za demokratične, čeprav tudi tu obstaja senca, je nato zmagal še sedemkrat. Verjetno bi zmagal še leta 1992, če ne bi leta 1989 moral prisilno zapustiti oblast.

Ključ njegovi trdoživosti je bil politični sistem v čigar centru je bila stranka Colorado, instrument njegove dolgotrajne in absolutne vladavine. Seveda je člane zvesto nagradil. Stroessner si je prikrojil oblast tako, da je vse vajeti držal v svojih rokah, da je vodil vse pomembne resorje in tudi odločal o manj pomembnih zadevah. Vsakršno nasprotovanje je takoj v kali zatrl. Na ta način ni bilo moč ustanoviti politične stranke in ves monopol je imela stranka Colorado, ki je bila dejansko politična španska stena za katero se je Stroessner skrival pred svetovno javnostjo in maska, ki se je pojavljala pred volitvami na katerih je bil on edini pravi kandidat. Zakon je prirejal tako kot je hotel. Preko meje se je lahko pripeljalo vse kar se je hotelo. Paragvaj je bil raj za ukradeno blago, predvsem drage avtomobile iz sosednjih držav. Bilo jih je zelo lahko registrirati. Njegovi sodelavci so bogateli in njemu je bilo pomembno, da ga niso ogrožali na oblasti.

Sicer so se tudi njemu že po malem tresla tla in verjetno se ni najbolje počutil, ko so mu leta 1980 argentinski gverilci skorajda pod oknom razstrelili njegovega prijatelja, nekdanjega nikaragovskega diktatorja Somozo. Zdržal je na oblasti še skoraj desetletje. Ker ga niso mogli odstaviti po demokratični poti ali revoluciji, so ga odstranili njegovi tesni sodelavci in sorodniki z vojaškim udarom. Voditelj pučistov general Rodriguez je, ne slučajno, bil in eno in drugo.

Diktature po drugi svetovni vojni niso bile spontane, bile so odločitev elite. Če se vrnemo v 19. stoletje in prvo polovico 20. stoletja, so bile kaudiljistične oblike vladavine in diktature vsakdanjost v Južni Ameriki in na Karibih.

Nekatere diktatorje je bilo zelo težko odstraniti. Diktatura stranke PRI se je obdržala v Mehiki 70 let. V Nikaragvi so vladale tri generacije družine Somoza. V Paragvaju je Stroessner tako čvrsto zagrabil oblast, da mu je ni bilo moč izpuliti, čeprav je to Argentina leta 1959 na silo poskušala. Šele Rodriguez je imel priložnost, da Stroessnerja pošlje v „zlati egzil“, kot so poimenovali njegovo razkošno in nemoteno življenje v Braziliji, seveda v času, ko Paragvaj v geostrateškem prepiru med Brazilijo in Argentino že ni več imel posebnega pomena. Tudi ZDA več niso mogle braniti svojih interesov preko južnoameriških diktatur. Azil v Braziliji je bilo brazilsko poplačilo dolga do svojega nekdanjega dobrega zaveznika.

V dolgotrajnem postštresnerjevskem procesu, od Rodriguezove smrti leta 1993 naprej, še vedno demokracija ni najbolj čist pojem. Še vedno so ostanki nekdanje Stroessnerjeve vladavine močni, še vedno je njegova nekdanja politična opora stranka Colorado najmočnejša, čeprav bi pričakovali, da bi opozicija prevzela vajeti v svoje roke. Vsaj tako je kazalo. Toda manipulacij in spretnosti, ostanek in preteklih let, je toliko, da je težko zahtevati pravo čisto demokracijo kar čez noč.

Zato ni nenavadno, da je Stroessner izbiral izseljence, ki jim bo pomagal. Predvsem so bili na njegovem seznamu priljubljenih prekdanji nacistični veljaki kot dr. Mengele. Na našem balkanskem koncu pa ga bomo pomnili po tem, da je gostoljubno sprejel ustaške teroriste. S tem je še dodatno pokazal svoj odpor do vsega kar je kazalo na levico. Seveda je bil pri tem praktičen, ker je s tem ščitil tudi svojo oblast.

Leta 1971 je ustaški terorist Miro Barešić s svojimi kolegi napadel jugoslovansko veleposlaništvo v Stockholmu. Pred tem je ista skupina ubila že več jugoslovanskih (in slovenskih) državljanov in diplomatov in organizirala napade ne le v tujini, temveč tudi v Jugoslaviji. Med napadom na Švedskem so umorili veleposlanika Vladimirja Rolovića, storilec Miro Barešić pa je s pomočjo druge teroristične akcije prišel iz zapora in izginil. Dolgo se ni vedelo, da je bil v Paragvaju, kjer je dobil državljanstvo in postal uslužbenec zunanjega ministrstva, kjer je ščitil veleposlaništva (!). Tako je z lažnimi dokumenti ščitil tudi paragvajsko veleposlaništvo v ZDA. Ko so v tej državi leta 1979 to izvedeli, so od Paragvaja zahtevali izročitev zaradi ilegalnega vstopa v ZDA. Seveda je to bila le pretveza, da ga ponovno izročijo Švedski. Toda njegova življenjska pot se je nato leta 1991 končala na hrvaško - srbskem bojišču. Posthumno ga je leta 1992 odlikoval nekdanji hrvaški predsednik Franjo Tudjman in je tako postal v svoji domovini heroj.

Usoda Barešićevega nekdanjega zaščitnika je bila drugačna. Kar 17 let je živel v azilu v Braziliji, ki ga ni hotela izročiti Paragvaju, kljub večkratnim zahtevam in čeprav je Brazilija bila že od leta 1985 v demokraciji. Nenavadno? Niti ne, kajti Stroessner, kot priznani antikomunist, je bil pomembna točka v zunanji politiki Brazilije in ZDA. Marsikaj je še skrito, mogoče bomo nekoč izvedeli kaj več. Toda zgodovina ne bo pozabila trpljenja paragvajskega ljudstva, med katerimi sta dva dogodka nepozabna: vojna s trojno alianso leta 1864-1870, ki jo je preživelo 300.000 Paragvajcev, predvsem otrok in žensk, od skupaj 1,25 milijona prebivalcev, ter Stroessnerjev 35 letni absolutizem in teror, za katerega ni nikoli plačal. Prav tako Paragvaj, ki so ga nekoč imenovali „jezuitska republika“, še vedno ni razčistil z diktatorsko mentaliteto, za katero poznavalci menijo, da je še močno prisotna v političnem življenju in ena od pomembnih zaprek zakaj parlamentarna večstrankarska demokracija še vedno ne more zaživeti brez te težke popotnice. Politični motivirani umori namreč niso prenehali tudi po Stroessnerjevi odstranitvi.