SLOVENSKI RAZVOJNI PREOBRAT

Marko Sjekloča, Februar 2023.

• Ključ razvoja Slovenije je v produktivnosti in pametnem pristopu k prodaji proizvodov in rešitev.
• Proizvajajo, izumljajo in prodajajo delavci, ne pa vodstva. Zato si zaslužijo pošteno plačilo.
  
• Motivirani delavci s poštenimi plačami so ključ razvoja in družbenega miru.
• Trgovski potniki so v naprednih družbah postali razvojni menedžerji.
  
• Ocenjevati delo vlade je še prezgodaj, a brez zaupanja med državljani bo težko izpeljala svoj program.
  

Zadnjo soboto v Februarju smo Socialni demokrati uprizorili dogodek, namreč konferenco stranke. Naj bi bila točka preloma, kot jo želi prikazati ožje vodstvo. Govorim o ožjem vodstvu, kajti v širšem vodstvu so tudi vodstva občinskih organizacij ali forumov, denimo Delavskega foruma, na čelu katerega spadam tudi sam. A to širše vodstvo ima zelo majhen vpliv na politiko stranke. To ni značilnost samo Socialnih demokratov.

Bili smo priča veliko prezgodnjega optimizma. Morebiti večina, ki je kot ponavadi pasivno sedela v dvorani in poslušala ministre in ostale člane stranke na funkcijah v stranki ali v javni administraciji, ni opazila vseh podrobnosti, a teh je bilo kar nekaj. Prva je, da od predstavnikov vlade po dolgem času slišimo zametke pravilne diagnoze.

Verjetno so kritike zadnjega kongresa na Ptuju in druge kritike ožjega vodstva zalegle. Je pa nesprejemljivo, da se stvari premikajo ponavadi le takrat, ko je voda že globoko v grlu. Ne smemo se preveč čuditi temu, namreč to je del slovenske nacionalne folklore. Smo nacija zgodovinsko znana brez vizionarjev in brez karizmatičnih voditeljev, verjetno odkar smo nastali. Zato ni čudno, da je najbolj karizmatična osebnost v naši zgodovini Kralj Matjaž - madžarski kralj Matija Korvin (sledi smeško!).

Verjetno je zalegel alarm, da je SD na zelo nizki lestvici volilnih preferenc. Komajda malo nad pragom vstopa v parlament, čeprav je ta stranka še najbližje dolgoročnim interesom države in njenega prebivalstva. Alarmira dejstvo, da imamo pasivno članstvo, ki se počasi osipa in stara. Pravijo, da je to moderni trend v strankarskem življenju, čeprav nas je prebudil v Janševih zadnjih dveh letih odkriti napad na demokracijo in poskus ustvarjanja avtokratske države.

Verjetno nas je prebudilo tudi dejstvo, ob tem, da nas je stranka Svoboda rešila pred poskusom desnice, da pretvori delavstvo v zombije na minimalcu ali poskus pomora upokojencev z lakoto - imenujmo to gerontocid, da so morebitni uspehi naše vlade lahko tudi naš grobar, v primeru, da bodo volivci menili, da so uspehi delo Svobode in ne tudi drugih koalicijskih partnerjev.

Vrnimo se po uvodnih ugotovitvah na konferenco, ki je, mimogrede, izvolila novo vodstvo. Dobili smo predsednika konference. Nehigienično je pri tem, da je bil edini kandidat in da izvira iz že do sedaj ožjega vodstva stranke. A to ni njegova krivica, omenili smo že, da je pasivizacija zajela stranko in da ni mnogo kandidatov, ki bi se v takem vzdušju radi izpostavljali, za povračilo pa dobili le to, da trošijo svoj denar in čas za stranko z malo možnosti za uspeh. Tudi ptujski kongres je pokazal kako nehigieničen način volitev imamo. Zato tudi ne čudijo čestike in medsebojna objemanja vodstva po volitvah, kot da so premagali nekega hudega sovražnika.

Nismo vajeni v Sloveniji, tudi ne v naši stranki, večjih pozitivnih premikov. Čeprav moram verjetno prvikrat ugotoviti, da je pričel pihati v naše vrste vetrček stroke, katerega bi radi videli kot znak prevlade stroke nad politiko. Če beremo material za konferenco, bomo našli na prvo mesto izpostavljene stavke o dodani vrednosti in o krepitvi gospodarske diplomacije. Drugih področij ne bom omenjal, po eni strani tudi zato, ker je moje strokovno področje gospodarski razvoj in zunanja trgovina ter finance. Tukaj lahko najbolj kompetentno sodim o vladni politiki naše ali drugih držav.

Ti področji sta prijem "bika za roge". Tukaj se pričenja usoda vsake moderne države in to je tudi temelj vsake strategije razvoja (ki je Slovenija nima). V nadaljevanju bomo razložilI zakaj sta v strategiji razvoja države (naše ali druge) najpomembnejši produktivnost in uspešna prodaja. Svetovna produktivnost, posebej držav, ki se razvijajo s pomočjo visoke tehnologije, tako hitro raste, da je nujno vsaj ne preveč zaostajati. Večji zaslužek od prodaje pa pomeni tudi več denarja za podsisteme, zdravstvo, upokojence, šolstvo, tehnološki razvoj, infrastrukturo, energetiko, okolje itn.

Kaj je to uspešna prodaja?

Začnimo od zadaj, s prodajo. Slovenija je izrazito izvozno usmerjena država, saj izvaža približno pet šestin bruto domačega proizvod, uvaža pa še več (blagovna menjava je torej negativna, razliko pa je treba pokriti s kapitalskega računa). Izvoz ima pomemben vpliv na gospodarsko rast. Evropska komisija nam predvideva za letos 2 odstotno rast. Na žalost pa tudi 6,1 odstotno inflacijo. Glede na predvideno gospodarsko rast na območju evra, le 0,9%, naj bi to bila vzpodbudna novica.

Vendar, počasi z navdušenjem: če pogledamo dolgoročni ciklus gospodarske rasti, ugotovimo, da je dno ciklusa ob krizah pri nas bolj poudarjen. Ko pride do obnove konjunkture pa je nato tudi vrh bolj poudarjen. Torej so nihanja toliko večja, kar je stresno. Priča tudi o tem, da smo servisno gospodarstvo nekomu drugemu in da smo odvisni od tuje konjunkture. Še drugi podatek, namreč ko se približuje kriza, smo opazili v nekaterih globinah majhen zamik, torej majhno zakasnitev dna krize. To priča o tem, da temeljimo na dolgoročnih pogodbah, ko pride kriza pa ni novih ali se razdrejo stare in izgubimo trg.

Naslednje: kako prodajamo naše znanje, izdelke, rešitve? Še kot diplomat, posebej pa kot razvojni menedžer v privatnem sektorju, sem bil priča številnih pripomb od zunaj, da ne znamo zasesti jugoslovanskih pozicij po razpadu države in da je Slovenija zanemarila trge zunaj Evrope. Odrekli smo se številnim trgom, ki smo jih imeli v Latinski Ameriki, Afriki in Aziji. To je tudi razlog za poglobljene doline v omenjeni krivulji. Tako kot je kriza za nekoga katastrofa, je za drugega lahko prednost. Pri mojem delu na mednarodnem sektorju je bila prednost. A za dobre rezultate je potrebno veliko izkušenj o tem kaj, kdaj in kje. Eden od ključev uspeha je spoznanje, katera gospodarstva kriza najmanj prizadene in zakaj, druga pa padajo kot domine. Vendar je to druga tema.

Naši menedžerji gledajo na prodajo kot: trgovski potniki, ki gredo nekam nekaj prodat. Vendar je dinamika današnjega sveta tako visoka, da je trgovski potnik breme, ki slej kot prej pripelje do slepe ulice. Trgovski potniki, posebej na mednarodnem trgu, so sedaj RAZVOJNI MENEDŽERJI. So oči in ušesa, ki pridobljene informacije morajo prenašati v podjetje in direktno svojim razvojnikom.

Prilagodljivost v odprtih gospodarstvih kot slovensko, mora biti zelo visoka. A tega ponavadi podjetja sama ne zmorejo. Zato je izrednega pomena strategija države, kako bo podpirala tako visoko dinamiko. Tukaj je sedanja vlada prepoznala enega od osnovnih problemov. A zamerimo ji lahko, da ni našla načina kako bi aktivirala vsa znanja s katerimi razpolaga, ni našla instrumenta, da bi tudi ostale strokovnjake pritegnila k temu cilju.

Zapomnimo si torej: prodaja je najpomembnejša. Če slabo prodajamo, bomo morebiti le preživeli, če pa dobro prodajamo, pa bomo živeli dobro in se izognili stalnim trenjem.

Kako naj to zgleda, razen da malo podkupujemo po Balkanu, prodamo kakšno kljuko ali pedalo za gas nemški avtomobilski industriji? Ali recimo, organiziramo svetovno prvenstvo v Planici, zaslužek pa gre avstrijskim hotelirjem (še en smeško). Ključ je v gospodarskih združenjih, posebej pa v gospodarski diplomaciji. Verjetno bo potrebno še nekaj časa, da se naša diplomacija nauči nekaj več o gospodarstvu. Nismo več neuvrščena Jugoslavija, čigar prvi namen je bil močna politična diplomacija, ki se je dogovarjala za barter izmenjavo s številnimi državami sveta. Danes smo mala Slovenija, ki želi izboljšati svoj ekonomski položaj. In to je prva naloga naše diplomacije. Mnoge pozicije so izgubljene, tisti, ki smo bili usposobljeni in pripravljeni pomagati pri tem, pa smo ljubosumno odmaknjeni (To je pač druga značilnost strankarskega sistema in kadrovske politike. Strankarski sistem sarkastično včasih imenujem "opankarski sistem", z mislijo na dejstvo, da lahko v Sloveniji na odgovorne funkcije pride kdorkoli, tudi psihično neuravnovešen ali brez potrebnega znanja). Medtem smo postali večinoma upokojenci. Znanja smo bore malo predali našim mlajšim kolegom. Tega politika ponavadi ne razume in prepogosto ponovno odkriva toplo vodo. Za oceno tega, ali sedanja vlada odkriva toplo vodo, je še prezgodaj, ker je na začetku svojega dela in za sedaj opažamo le nekatere pravilno zastavljene smernice.

Se pa ne smemo pustiti zavesti problemom, kot so velika revščina med upokojenci, grozen zdravstveni sistem, plačna nesorazmerja, nasprotujoči si sindikalni interesi, grabežljivost med zdravniki in upravnimi odbori itn. To so simptomi našega osnovnega problema, odsotnost strategije razvoja in zamegljena slika glavnih prioritet.

Namesto prodajati dobra podjetja, moramo prodajati bolj po pameti, ker smetano poberejo tujci, mi pa pokrivamo milijardne luknje ostalih podjetij, ki jih tujec noče.

Za uspešno zunanjetrgovinsko strategijo in tudi uspešno gospodarsko diplomacijo, bi morali upoštevati predvsem naslednje:

- Za omilitev gospodarskih ciklusov bi se morali vrniti na svetovne (predvsem izven Evropske) trge, ji jih je Slovenija zanemarila po letu 1990 in posebej po vstopu v EU ;

- Pripeljati v diplomacijo več ekonomistov;

- Gospodarstvo, kot tudi diplomacijo, opremiti z več makroekonomskega znanja, posebej s poznavanjem globalnih gibanj;

- Nadgraditi gospodarsko diplomacijo z medsektorskim projektom, v katerem bi sodelovali MZZ, MG in gospodarske zbornice. Ustanoviti ali dopolniti medsektorski organ, ki bo zbiral in analiziral relevantna znanja ter jih sistematično posredoval gospodarstvu. Ne pozabiti tudi na konkretne instrumente za boljšo prisotnost na trgih.

 Bistvo je v dodani vrednosti

V današnjih razmerah, ko se mučimo s prerazdelitvijo, prepogosto pozabljamo na dodano vrednost. Podatki kažejo, da smo bili leta 2021 le na okoli 84% evropskega povprečja. Naša politika ne najde sistem (pa ne samo z davki) kako bi pravičneje razdelila ustvarjeno, čeprav je ta še vedno bolj pravična v primerjavi s številnimi drugimi državami. A se soočamo z dejstvom, da se koncentracija bogastva v rokah malega števila ljudi povečuje, da je vsak drugi upokojenec, torej več kot tristo tisoč pod pragom revščine, in skoraj 90 tisoč delavcev na minimalni plači. Na drugi stani imamo pa vodstvene kadre ter lastnike v privatnem sektorju, upravne odbore in direktorje v javnem sektorju, ki menijo, da so plodovi tehnološkega razvoja v zadnjih stoletjih, tisočletjih razvoja civilizacije, njihova izključna last ... Grabi, grabi, grabi.

Vladajoča struktura se krčevito oklepa tega sistema, z razlago, če ne bomo dovolili grabeža, se nam še slabše obeta. Tako nas prepričujejo že vsaj dvesto let.

Zadeva pa je nasprotna: delavci so tisti, ki ustvarjajo proizvod, ki izumljajo, ki prodajajo. Življenjski ciklus proizvoda je v celoti v rokah delavcev. Vodstva tega ne delajo. Naloga vodstva je, da dela na viziji in na karizmi. Vizija je potrebna, da se predvidijo in omilijo bodoče težave in izkoristijo ugodne razmere, medtem ko je karizma potrebna, da se pridobi zaupanje delavcev in državljanov, da se vizija uresniči.

Ponovimo še enkrat, da se bo bolje prijelo: dejansko ustvarjajo, ne direktorji, upravni odbori, ministri, temveč delavci. Trajno lahko produktivnost izboljšamo le tako, da motiviramo delavce. Motiviramo pa jih tradicionalno zelo slabo. V razviti družbi ni več prostora za slabo plačana delovna mesta. Če jih plačujemo slabo, potem je najbolje, da jih ukinemo. Torej, ukinimo čistilke, vratarje, varnostnike, kurirje. Nato pa bomo videli koliko časa bomo preživeli. Kot da bi ukinili bakterije v človeškem telesu. Brez njih bi takoj pomrli. Ko bodo direktorji nekaj tednov brez čistilke in ko bodo po vrsti začeli goltati antibiotike, bodo spoznali, da so to, ne delovna mesta za minimalca, temveč družbeno prepotrebna delovna mesta.

Družbeno potrebna delovna mesta pa je treba plačati dobro, ker so pač družbeno potrebna. Torej ne govorimo več o minimalacu, ampak o družbeni potrebi. Zato se z izrazom minimalna plača v osnovi ne strinjam.

Vrednost teh delovnih mest je opredeljena s potrebo po normalnem življenju, da lahko plačajo najemnino, prehranijo družino in jo vsaj enkrat na leto pelje na počitnice. Ali nismo to enkrat že imeli? Takrat se je to imenovalo socializem!

Ne smemo se slepiti, čeprav bodo nekateri zavpili z desne, poglej ga, širi ideologijo. In to je res. Najbolj sarkastično pri tem je, da tisti, ki že stoletja vpijejo proti takim idejam, vedo tudi sami, da je to resnica in naravna pravica. A zakaj ne bi širili lastne propagande in lažnih novic in obtožb, si mislijo, če se je to vselej pokazalo kot koristno? Izkoriščati sistem, naravo in delavce je zelo lahko, saj je ves kapitalistični sistem napravljen tako, da podpira grabežljivo prilaščanje s strani vodilnih in lastnikov kapitala.

Ko je nekdanji ameriški predsednik Coolidge sredi svetovne gospodarske krize krepko izgubil proti Rooseveltu, je stoično dejal, problem kapitalizma so kapitalisti, njihov grabež. Še vedno je to naš problem, tudi po stotih letih. Še vedno imamo, od direktorjev, lastnikov, do zdravnikov, razred grabežljivcev, ki jih ne zanima kakšen potop bo za njimi.

Diagonzo imamo, a kako naprej.

Imamo alternativi: ali se ponovno vrnemo na ulice in to vse bolj pogosto, dokler pošteno ne spremo to družbo, ali pa postanemo ovce. Tretja možnost, ki bi bila izboljšanje politike in usmeritev na pot razvoja, ki bo koristil vsaj toliko kolikor je možno, večini državljanov, je za sedaj še minimalna.

Zveni pesimistično? Niti ne, realistično! Zato pravimo, da je še prezgodaj ocenjevati delo sedanje vlade.

Večje spremembe v preteklosti so se vedno dogajale s šoki, z revolucijami, najsi bodo politične, industrijske, znanstvene, tudi naravne katastrofe ali vojne kot svojevrstna oblika revolucije.

Prvi korak k revoluciji pa je ne slabo plačilo, temveč nespoštovanjr delavcev. Njihova naravna pravica je sodelovati v dobičku, saj ga sami ustvarjajo. Njihova pravica je tudi sodelovati pri upravljanju, saj ponavadi bolje vidijo realnost kot vodstvo. Tudi bolje poznajo globalna gibanja, bolje poznajo tehnologijo in proizvodne procese.

Trideset let že gledamo kako pravice delavcev devalvirajo, potrpljenje je na robu. Za preobrat potrebujemo drugačno politiko in druge politike, predvsem pa več osveščanja in manj "ovc". To vladajočim ni povšeči, ti raje vidijo, da ljudje čim manj razmišljajo. Zabloda je v tem, da vodilni preveč razmišljajo. V demokraciji morajo zanje razmišljati drugi, njihova naloga je vizija in vodenje procesa, ki ga drugi za njimi v vrsti ustvarjajo.

Če še kdo dvomi, poglejmo česa se spominjamo iz zadnjih dva tisoč let zgodovine? Vladarjev, vitezov, direktorjev, politikov? Le, če so ekstremni. V ljudskem spominu pa je največ spomina na pesnike, pisatelje, skladatelje, kiparje, na Leonarda Da Vinchia, Pasteura, Arhimeda, Eratostena, Aristotela, Galileja, Kopernika, Nikolo Teslo... Vse kar primemo v roke danes, je plod slednjih, ne pa prvih. In vsak drugi spomenik ali spominski dan je plod prvih in ne drugih! Zakaj torej danes toliko gledamo v vladajoče?

Zato, ker smo vajeni avtoritete. Ker nam je v razvoju civilizacije v krvi zarisano, da gremo za vodjo tropa, za avtoriteto.

Ko je nekoč kardinal Richelieu stopil v podeželsko cerkev v svoji strašljivi rdeči opravi, so se vsi zdrznili, razen župnika. In ko je kardinal po maši vprašal župnika kako to, da je ostal tako hladen, je ta dejal, da pred vsako mašo vadi za cerkvijo med zeljnatimi glavami, in tokrat je bila tudi ena rdeča. Nauk? Župnik je vedel kaj je njegovo poslanstvo in zaupal je svoji nalogi, za katero je menil, da je od boga dana in bolj pomembna od strašljivega kardinala.

Danes bi rekli, avtoriteta je v znanju, ne pa v umišljenih rdečih glavah. Če takšna glava vsebuje znanje in ne povzroča strah, se to imenuje zaupanje. Če si vlada zasluži zaupanje, potem se to imenuje zaupanje volivcev, ki vladi daje možnost, da se loti tudi večjih projektov v dobro vseh.

Poleg ugotovitve kje je prava avtoriteta, se moramo odreči tudi površnosti. Zunanji videz pogosto vara. Ponazorimo to ponovno z anekdoto. Ko je češki predsednik Masarik, ki je bil skromen, nekoč na sprehodu v parku pobegnil varnostnikom, so ga ti pričeli mrzlično iskati. Naleteli so na berača in ga vprašali ali so videli tako in tako oblečenega človeka. Seveda, je odgovoril berač, in pokazal kam naj bi ta človek šel. Sam pa je stekel v nasprotno smer k Masariku in mu dejal, skrij se kolega, kifeljci te iščejo.

Tretji nasvet, ki bi ga morala imeti pred očmi politika, je zavedati se svojega položaja, stati realno na tleh. Pojasnimo to z novo prispodobo iz časa cesarja Marka Aurelija (vladal med leti 161 -180). Ko se je sprehajal po mestu, je tik ob njem hodil suženj, ki mu je šepetal na uho "Samo človek si ...". In kaj se je zgodilo po njegovi smrti? Začela se je kriza tretjega stoletja, obdobje 30 rimskih cesarjev, vse do Diokleciana, ki so po vrsti končali umorjeni.

Še ena poučna zanimivost v zvezi s takratnimi cesarji. Balkanski Iliri (še pred prihodom Slovenov), so imeli nekaj uspešni cesarjev, denimo Dioklecijana in Konstantina, a kaj se je zgodilo potem, da smo Balkanci postali odpadek zgodovine, tudi Marx nas je označil kot takšne? Ali je mogoče povezano s tem, da so Balkan zasedli in poslovanili takrat manjšinski Slovani? Da, Slovani so bili dolgo časa manjšina, a vladajoča. Ne smemo pozabiti, da je Balkan bil vso zgodovino izredno konfliktna regija, posebej ko so se tam pojavili Turki. Tukaj so se zgodili tudi veliki genocidi zadnjih dvesto let. Politična zgodovina Balkana je eden od katalizatorjev težav s katerimi se soočamo danes, ko govorimo o gospodarskem razvoju.

Za premislek, protestantska kultura v ZDA je v dvesto letih zgradila gospodarsko uspešno družbo. Koliko je ta družba humana in napredna s človeške plati, je drugo vprašanje, je pa ekonomsko učinkovita. A dejstvo je, da imamo na take Slovane, kot denimo rusko caristično miselnost, ali na Balkanu tradicionalno patriarhalno zadrtost, ki nas tako krepko ovira pri našem naporu, da gremo z razvojem naprej. Skupni imenovalec je slovanska kultura.

Smo sposobni prevetriti Slovenijo?

Vzponi in padci civilizacij se pojavljajo ciklično, to je naravna zakonitost. Težave pa so vidne že precej prej. Slovenska politika, ko se pojavljajo že nepremostljive težave, poziva stroko na pomoč. Nato se malo pokrpa in vse skupaj ponovno vrne v staro slovensko zaplankanost, zatohlost. Gradimo spet po starem - kot Turki svoje nebotičnike, ki stojijo dokler se tla ne stresejo.

Zanimivo je, da naša stranka pokriva v Golobovi vladi ravno področji, ki ju omenjam kot ključni - gospodarstvo in diplomacija. Drugi vprašanje je, kako bodo to izpeljali. Glede na to, da v tem procesu manjka širša odpora in znanje, in da se politika še vedno drži bolj pretiravanja kot dejanskih uspehov, smo lahko le zmerni optimisti. Je še prezgodaj, da ocenjujemo delo sedanje vlade, njihovo samohvalo razumemo bolj v smeri, da si pridobijo zaupanje ljudi (to ni negativno), brez katerih bi verjetno mandat končali predčasno. Tako kot v napovedih, v začetku leta so uradne statistike precej napihnjene, ko se pa leto odmika, statistike postajajo bolj realne.

Kot član socialne demokracije želim uspešno delo ne samo pričujoči koaliciji, temveč tudi vsem drugim oblikam levih vlad v Sloveniji in po svetu. V prvi vrsti zato, ker je le leva ideologija tista, ki upošteva interese najširših slojev. Ni pa garant, da bo to tako. Zato si moramo želeti tudi kvalitetne desnice, ki bo znala gledati pod prste vladajoči levici. Zgodovina nas uči, da zlorabe prihajajo ne le z desne, temveč tudi z leve. Tudi na levi se lahko ideologija popolnoma izgubi in vladavina pretvori v teror, ki z levo ideologija nato več nima nobene povezave. Dokaz je stalinizem, ali aktualno Severna Koreja. Desnica sicer na ves glas kriči, da je to leva ideologija, ker ji pač to odgovarja.

Vsekakor pa je nevarnost z desne že tradicionalno večja, v prvi vrsti zato, ker je levica v politiki plod novejšega obdobja, plod postopne (a mukotrpne) demokratizacije družbe. Z desne preti še vedno velika nevarnost, ker desnica po svetu čuti, da zgodovina ni več na njeni strani, da so časi desnega enoumja del preteklosti, predvsem 18. in 19. stoletja. Zato je nervoza na desni toliko bolj prisotna in agresivnost toliko večja. To je še en razlog zakaj je potrebno biti neprestano na preži pred nevarnostmi avtokracije ali diktature.

Tudi zato je vsaki levi vladi potrebno podrobno gledati pod prste, tako s strani civilne družbe kot s strani drugih strank, ki niso na oblasti. Kako bomo spoznali, da nekaj gre narobe? Pranje možganov in populizem so že prvi znaki za alarm, da se družba obrača v smeri avtokracije tipa Turčija, Madžarska, Kitajska, ali še huje, Rusija. Volitve so lahko korektor in svobodnih demokratičnih volitev se vsaka oblast najbolj boji. Mi pa se moramo najbolj bati vmesnega obdobja, kajti pogosto se zgodi, da je prepozno, da so volitve le še teater.

Domov