Evropska skupnost in Mercosur po zaključku neuspešnih pogajanj.

  Po petletnih težavnih pogajanjih med Evropsko skupnostjo in Mercosurjem so ti prekinjeni le dva tedna pred predvidenim podpisom sporazuma o brezcarinski coni. Za prekinitev so se odločili ministri na sestanku v Lizboni sredi oktobra lani. Nadaljevali naj bi marca 2005, ko se bodo ministri ponovno sestali. Osnova drugega cikla pogajanj bodo do septembra usklajena stališča. Neposredni razlog za prekinitev je bila odločitev članic Mercosur, da septembrski evropski predlog zahteva preveč koncesij in v zameno nudi premalo. 

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v mednarodnih gospodarskih odnosih zaživel močan protekcionizem, ki sta ga usmerjala gospodarska velikana ZDA in Evropa. Dvajset let zatem je  ministrski sestanek članic Svetovne trgovinske organizacije v Dohi leta 2001 postal temeljni kamen v smeri liberalizacije omejene in zapletene mednarodne trgovine in sploh gospodarskega sodelovanja. Tudi po Dohi ni šlo vse kot po maslu, saj je proces doživel popolno blokado in šele v zadnjem letu je prišlo do večjih premikov, ki so postali osnova tudi za hitrejše sporazumevanje med Evropsko skupnostjo in Mercosurjem. Preden je prišlo do napredka v globalnem sporazumevanju, je perspektiva pregovorov med regijama bila precej klavrna. Predvsem globalni sporazum je omogočil premostiti veliko zapreko, tj. Problem subvencij Evrope in ZDA svojim izvoznikom in kmetijstvu.

Odnosi med Mercosurjem in Evropsko skupnostjo so močno obremenjeni s problemom protekcionizma. Carinske in kvazicarinske omejitve južnoameriškemu uvozu v Evropo so sicer zelo neenakomerne, toda raziskave so pokazale, da bi z njihovo omilitvijo ali ukinjanjem članice Mercosur imele priložnost hitreje gospodarsko rasti, pospešena trgovina pa bi obudila tudi nizko evropsko gospodarsko rast. Glede na to, da je v letu 2003 medsebojna trgovinska menjava dosegla le 52 milijard dolarjev (41 milijard evrov),[1] obstajajo velike rezerve, čeprav je Evropa postala največji Mercosurjev trgovinski partner.

Poleg tega pa razviti niso presegli vsote 0,25 odstotkov BDP za pomoč deželam v razvoju, čeprav je bilo dogovorjeno 0,7 odstotka. To je pomenilo 130 milijard dolarjev letno manj pomoči od dogovorjene. Subvencije razvitih, ki so 350 milijard dolarjev letno, so povzročile Latinski Ameriki škodo za 8,3 milijarde dolarjev.

Slednje je srž stališča pogajalske skupine članic Mercosur. Te se zavedajo, da so pomembne izvoznice mesa, žita, oljaric in drugih kmetijskih surovin, od katerih izvoza je odvisen celoten njihov razvoj, za nameček pa so v primerjavi z Evropo precej manj razvite. Paragvaj spada celo med najmanj razvite države sveta. Poleg notranjih razmer, njihov razvoj močno ovirajo arhaični in neenakopravni mednarodni ekonomski in politični odnosi. Zato ni nenavadno, da so začetne pozicije Mercosurja (posebej Brazilije) bile maksimalistične, ali vsaj veliko bolj ambiciozne in odločne kot smo bili do sedaj vajeni, tudi če upoštevamo druge multilateralne institucije kot nekdanji GATT in UNCTAD.

Z dogodki v Iraku in z ekspanzijo kitajske gospodarske rasti pa so se odnosi še bolj zapletli, kajti Latinska Amerika je pridobila nova tržišča in s tem tudi večjo samozavest. Ker se je Evropa svojih (protekcionističnih) stališč trdno držala, ni bilo presenetljivo, da so pogajanja prekinjena.

          Intenzivni razgovori na ravni strokovnjakov za posamezna področja so pričeli leta 1999. Partnerja sta bila predaleč vsaksebi, da bi šlo brez trgovanja. Pogajanja so potekala v obliki nekakšnega »trade-off«, kar je praktično pomenilo uslugo za uslugo, od točke do točke, v spoznanju, da ni splošnega konsenza. V prvi fazi je osnovna točka pregovorov bila ukinjanje necarinskih omejitev.[2] Postopoma naj bi prišlo do popolne liberalizacije trgovine s proizvodi in uslugami med regijama.

          Po seriji majhnih korakov je večji storila Brazilija, ko je ponudila sprostitev v sektorju vladnih naročil. Toda bilo je že prepozno, manjkalo je le še nekaj tednov do zamenjave evropske vlade. Evropa ni imela več časa, da bi v svojih vrstah uskladila stališča.

          Največje težave so bile v skupini kmetijskih proizvodov, mesu in vinu, kjer Evropa ni popuščala v ritmu kot bi si to Mercosur želel. Evropa je postavljala proti zahteve na področju uslug, vlaganj, javnih naročil ter intelektualnih pravic, kot denimo zaščitnih znamk, ki so se v Južni Ameriki že tako udomačile, da več nimajo prizvoka znamke (Denimo »roquefort«, »parmski pršut« ipd.).

          Posebej zapleteno je področje govedoreje. Združenje proizvajalcev mesa iz Mercosur predstavlja 35% vsega svetovnega izvoza mesa, kar pomeni 225 milijonov glav živine. Največji izvoznik je Brazilija, sledi Argentina, a tudi Urugvaj in Paragvaj, ki sta po prebivalstvu in gospodarski moči mali državi, nista zanemarljivi. Kvote za izvoz mesa v Evropo so si članice Mercosur razdelile po ključu: Brazilija 42,5, Argentina 29,5%, Urugvaj 21% in Paragvaj 7 odstotkov. V takih razmerah proizvajalci zahtevajo 5% evropskega trga mesa ali 315.000 ton letno, medtem ko Evropa ponuja 60.000 namesto sedanjih 42.000 ton.

          Zadnja evropska ponudba konec septembra je vsebovala znižanje carinskih stopenj za industrijske proizvode za 65 odstotkov takoj po podpisu sporazuma, medtem ko bi za najbolj občutljive kmetijske proizvode zadržala letne kvote. Mercosur s tem ni bil zadovoljen in je zahteval večjo liberalizacijo trga kmetijskih proizvodov in še povečanje kvot za občutljive izdelke. Evropa je odgovorila z zahtevami po večjem odpiranju Mercosurja investicijam, vladnim naročilom, telekomunikacijam, trgovski mornarici in bančništvu.[3] Pomembnega koraka naprej že več ni bilo moč storiti, približeval se je končni datum podpisa ter evropske volitve. Ostalo je preveč odprtih vprašanj, da bi jih do 31. oktobra uskladili in podpisali sporazum. Na koncu je zastalo pri ključnih točkah: Evropska skupnost ni hotela popustiti pri uvozu mesa, Mercosur pa je le delno popustil pod pritiski odpreti svoj trg industrijskih proizvodov.

Sicer sta obe strani izrazili voljo, da še popustita, vendar je zmanjkalo časa. Kot problematičen pa se je pri tem pokazal tudi sam način pogajanj, ki je ena od tem o kateri bo tudi potrebno spregovoriti pred pričetkom naslednjega cikla. Slednjič, nadaljevanje pogajanj je obremila tudi zamenjava Evropske komisije, ki je vzela nekaj mesecev. 

Prekinitev torej ni nepričakovana. Ko iščemo konkretne razloge, je teh več. Prvo, razlike je iskati že v preteklem gospodarskem razvoju, posebej v zadnjih petdesetih letih. Evropa je imela po drugi svetovni vojni znameniti Marshallov plan na osnovi katerega je v sedemdesetih letih postala svetovna gospodarska velesila in v osemdesetih uvedla protekcionistično politiko. Latinska Amerika je imela povsem drugo pot razvoja, počasnejši razvoj po vojni, posebej pa akumulacijo problemov po naftnih krizah v sedemdesetih letih in porazne rezultate neoliberalizma. Vse to bi lahko označili s skupnim nazivom »tradicionalne razlike med gospodarstvi«, s širšim izrazom tudi »razlike sever – jug« ali razviti – nerazviti.

Drug razlog težav v pogajanjih so razlike v makroekonomski politiki. Ta se razlikuje celo med samimi članicami Mercosur. Poglablja asimetrijo in ovira integracijo. Gospodarstva so različna, tudi poslovna in celo pravna praksa. Pogoste in ciklične gospodarske težave, ki povzročajo stalne spremembe pogojev,[4] ustvarjajo dodatno nezaupanje.

Tretji razlog za prekinitev pogajanj je zamenjava oblasti v Bruslju, čeprav ni za pričakovati, da bodo novi pogajalci manj naklonjeni sporazumu. Namreč vodstvo komisije za Mercosur je v Evropskem parlamentu prevzel italijanski levi demokrat Massimo D´Alema, ki je bolj naklonjen deželam v razvoju.

Šele na četrto, zadnje mesto, lahko postavimo nefleksibilnost stališč, čeprav je odhajajoči evropski komisar Pascal Lamy temu dal pomemben poudarek, ko je opozoril, da naj bi manjša nefleksibilnost Mercosurja bila posledica atraktivnosti kitajskega trga.

          Sicer pa obe strani druga drugo obtožujeta za ne popuščanje ali prepočasno popuščanje. Toda to je objektivno pogojeno tako s tradicionalnimi značilnostmi obeh gospodarskih kompleksov kot tudi s trenutno makroekonomsko politiko.

Če se dotaknemo slednjega, tako Evropa kot Južna Amerika dajeta kmetijstvu strateško vlogo; ne glede na to, da je Evropa največji svetovni uvoznik kmetijskih pridelkov, Južna Amerika pa regija z največjimi komparativnimi prednostmi v kmetijski proizvodnji. Stroški njene kmetijske proizvodnje so zaradi naravnih možnosti daleč nižji kot v Evropi, nižji tudi od stroškov kmetijskih držav kot Bolgarija, Madžarska ali Poljska. Na roko Južni Ameriki gre še nizek devizni tečaj domačih valut ter temu prilagojena cena delovne sile. Kot primer navedimo, da je devalvacija decembra 2001 v Argentini znižala strošek plač v BNP, realne plače pa so padle za 41 odstotkov. Podoben učinek je dosegla Brazilija dve leti poprej. Vse to so razlogi, da Evropa stežka odpira svoj trg kmetijskih pridelkov.

          Na drugi strani moramo vedeti, da so države kot Brazilija in Argentina bile desetletja zaprte in usmerjene v avtarkijo v cilju industrializacije. Čeprav je ta industrializacija prinesla tudi zelo velika neskladja, ki so se pokazala po odpiranju ekonomij na način, da so določene panoge izgubile boj z uvozom, te države še vedno precej ščitijo določene industrijske panoge. V nekaterih panogah, predvsem tam kjer imajo prednost v rudnem bogastvu, kot je to železarska industrija v Braziliji, barvne kovine v Argentini (tudi nafta, kjer imata tako Argentina kot Brazilija velike ambicije), se poskušajo modernizirati in pripraviti na mednarodno tekmo, posebej pa kjer zaostajajo in kjer jih Evropa zaradi tehnoloških prednosti močno prekaša.

          Osnove nesporazuma med Evropo in Mercosurjem je treba torej iskati v gornjih točkah. Gre tako rekoč za razlike v celotni strategiji gospodarskega razvoja. V kolonialni dobi, pa tudi precej časa v neokolonialni, kratkega stika realno ni bilo, ker so kolonije predstavljale gospodarski podaljšek centrov, predvsem kot izvor surovin za evropsko industrijo in trg zanjo. Take odnose, kljub velikim napetostim, poskušajo razviti ohraniti tudi v zadnjem času, kažejo pa se predvsem v obliki »terms-of trade«. Cenovna razmerja se sicer spreminjajo zaradi gibanj na svetovnih trgih, toda globalno gledano so nekdanje kolonije v slabšem položaju, ker so še vedno pretežno dobaviteljice surovin ali polizdelkov. Zaradi tega je razumeti kitajsko zavračanje večje kontrole po onesnaževanju, kajti država gre skozi obdobje pospešenega industrijskega razvoja, obdobje, ki ga je Evropa doživljala konec 19. stoletja in po drugi svetovni vojni. Zato ni nenavadno slišati argumente, da so razviti že onesnažili okolje, tako da naj bi morali storiti več pri zmanjšanju emisij kot pa nerazviti.      

Pomen medregionalnih pregovorov

 S sporazumom med največjima gospodarskima združenjema bi nastal trg v velikosti več kot 650 milijonov potrošnikov. Sporazum je strateškega pomena za Mercosur, saj postavlja smernice za pogajanja o ameriški integraciji, ki pričenjajo letos.

Kako pomembno je področje Mercosur za Evropo, kaže podatek, da iz te regije Evropa uvaža petkrat več kot iz ZDA. Evropa je tudi največji svetovni uvoznik kmetijskih pridelkov. Na drugi strani je institucionalni vzor za Mercosur, čeprav ne popolnoma. Namreč v Južni Ameriki ne predvidevajo parlamenta in skupne »vlade« s tako širokimi pooblastili kot je to v primeru Evrope. Tudi pot do skupne valute je drugačna.

Eden od evropskih pogojev Južni Ameriki za dostop do njenega trga je njena hitrejša institucionalizacija. Predvsem gre za doseganje večje kompatibilnosti zakonodaje in (fito-sanitarnih, okoljevarstvenih) predpisov. Tukaj sodelovanje poteka že desetletje, posebej v tehnični pomoči, ki jo Evropa nudi. Vsekakor bo zato že sam proces pogajanj pospeševalno vplival na hitrejšo integracijo Mercosurja.

Obstaja tudi precej obremenjujočih točk, ki niso neposredno povezane s procesom usklajevanja. Trenutno so precej obremenjujoče posledice argentinske krize po letu 2001 in s tem povezan zunanji dolg, ki naj bi se končno pričel razreševati na osnovi zadnje bolj širokogrudne ponudbe. Razlike obstajajo tudi v razreševanju spora na področju privatiziranih javnih podjetij, kjer Argentina ne dovoli več ekstra rente, kot je to bilo v primeru prejšnjih oblasti. Tukaj bo težav še več, kajti Argentina in tudi druge države v Latinski Ameriki gredo potihoma po poti de-denacionalizacije, torej ustanavljanja novih javnih podjetij, ki so bila v devetdesetih letih privatizirana. To bo po vsej verjetnosti še ena od obremenjujočih točk v celotnem procesu.

Obremenjujoča je tudi neenotnost znotraj obeh skupin. V evropskem primeru ni bilo vedno jasnih stališč, v primeru Mercosurja pa so pogajanja obremenjevale njihove odločne zahteve, ki jim Evropa ni bila pripravljena ustreči. Za omilitev razlik je bilo potrebno veliko časa.

Če imamo v mislih, kako globoke so bile na začetku razlike med regijama, pa ni težko zaključiti, da je dosežen uspeh, manj v kmetijstvu, toda veliko bolj v drugih sektorjih.

Tudi ne smemo pozabiti, da je razviti svet bil vedno zelo trd pogajalec, ki se je opiral na zgodovinsko pridobljene prednosti in se močno trudil ohranjati »status quo«. To je pomemben razlog zakaj ponekod v okviru UNCTAD, WTO (GATT),  ali drugih multilateralnih mehanizmih znotraj ali zunaj OZN sporazumevanje poteka zelo počasi in pogosto ubere nasprotno smer. Pomemben razlog evropske nefleksibilnosti je tudi dejstvo, da bo sporazum močno spremenil okostenel kmetijski evropski sektor. Posledica bodo velike strukturne spremembe, ko bo v zameno za opuščanje dela kmetijske proizvodnje potrebno najti kompenzacijo. Evropa jo išče v novi tehnologiji, torej v investiranju v telekomunikacije, vladna naročila, industrijski proizvodnji ...

Toda po vsej verjetnosti bo Evropa našla tudi za to rešitev, tako kot jo išče za tekstilno panogo, kjer so ukinjene kvote s Kitajsko. Evropa spoznava, da so taki sporazumi tudi pozitivni, ker jo prisiljujejo v hitrejše iskanje rešitev. Nenazadnje tekstilni sektor ne bo v Evropi zamrl, pač pa se bo prestrukturiral in moderniziral. Brez kitajskega pritiska do tega ne bi prišlo.

          Za zaključek preostane ugotovitev, da so kljub vsemu, posebej pa v primerjavi z nazadovanjem v osemdesetih letih, trenutna pogajanja v okviru Svetovne trgovinske organizacije in pogajanja na osi Evropska skupnost – Mercosur, pomemben napredek. Novost je tudi, da so dežele v razvoju pokazale večjo trdnost kot nekoč, celo ko je svetovno politiko pomembno usmerjalo gibanje neuvrščenih. Tiste države, ki so prevzele vlogo vodilnih pogajalcev, kot Brazilija ali Argentina, nekaj manj Južna Afrika, Indija ali Kitajska,[5] so pokazale več enotnosti in vztrajnosti kot v preteklosti. Na žalost pa preveč držav ostaja pasivnih opazovalcev mednarodnih dogajanj. Sicer pa je tako bilo tudi v preteklosti.