Včasih so potrebne jasne in ostre ločnice

 

          Dne 8. marca so v Santiago de Chileu pokopali Gladis Marin, dolgoletno predsednico Komunistične stranke Čila. Njen pokop na dan žena je svojevrstna simbolika. Tudi njeno življenje je simbol boja proti čilskemu fašizmu. Je tudi priložnost, da potegnemo vzporednice s tem kaj se dogaja trenutno na našem prostoru.

Izhajam iz teze, da boj proti fašizmu in podobnim ideologijam ni enkratno dejanje ali omejeno le na ozek geografski prostor, kajti dokler bo človeštva, se bodo rojevale, obstajale ali obnavljale podobne imperialne in genocidne ideologije. Ko dodamo še posledice in posebej reakcije nanje, pridemo do zgodovinskega spomina, ki postaja potencialna žrtev trenutnih ideološko – političnih potreb. Nekateri pod tančico pozabe poskušajo obračunati s posledicami in rablje razglasili za žrtve.

          Gladis Marin je bila brezkompromisna borka proti diktaturi. Kot šestnajstletna članica komunistične stranke se je vključila v čilsko politično življenje. Bila je več let v ilegali in tudi predsednica komunistične stranke do obnovitve demokracije leta 1990. Ni pristajala na kompromise. Leta 1999 ni želela odkrito podpreti socialističnega kandidata Ricarda Lagosa, čeprav je prepustila svojim simpatizerjem, da sami odločajo o tem koga bodo volili. Seveda so ti volili socialističnega kandidata in ne desničarskega Ricarda Levina, ki je še vedno simboliziral diktaturo. Desnica se je od takrat precej znebila Pinochetove sence in se ga politično tudi že odrekla ter se s tem želela pokazati sprejemljiva vsem Čilencem.

          Gladis Marin je vzdrževala ostre ločnice, zato ji tudi ni bila pri srcu spravna politika socialistične stranke, nekoč osnovne oporne točke Allendejeve koalicije. Zanjo je bilo jasno, da se zaradi političnih ciljev ne more gledati diktaturi skozi prste. Ni dovolila, da bi pod izgovorom boja proti polarizaciji domovine ali obrambe nekakšne sumljive suverenosti dovolili, da jo zločinci odnesejo brez kazni. Suverenost namreč ne pripada političnim elitam, temveč ljudstvu. Kje pa je bila suverenost čilskega ljudstva tistega 11. septembra 1973, ko so pridrveli tanki na ulice?

Sama je veliko pretrpela in njen boj je razumljiv. Nenazadnje njen soprog še vedno velja za izginulega v čistkah. Nikdar ni uspela najti njegovega groba. Zato je želela, da čilska vojska pove kje so žrtve pokopane, da se jim vrne identiteta in pravica do odškodnine. To je bilo zanjo prvo, drugo manj pomembno. Ta boj bodo sedaj nadaljevali drugi, saj v petnajstih letih čilske demokracije veliko ni storjenega.

          Marinova se je borila za popolno pojasnitev značaja diktature, da vsako dejanje dobi svoje ime in priimek, da se odgovorni pokličejo pred sodišče in obsodijo. Šele ko bo to jasno, se je moč pogovarjati o političnih kompromisih in drugem. Bila je proti temu, da se preteklost in žrtve uporabljajo za politično manevriranje.

          Boj Gladis Marin je toliko bolj pomemben za nas, ker tudi na našem prostoru vsi še nimam(j)o razčiščenih odnosov v povezavi s fašistično preteklostjo. Glavni povzročitelji, celo sam Mussolini, niso nikoli odgovarjali pred sodiščem za svoja genocidna dejanja. Ves povojni čas je italijanska oblast uradno zatiskala oči pred temi dejstvi, sedaj, po preteku več desetletij pa nekateri krogi celo stremijo pod krinko pozabe zgodovino revidirati.

          Nekateri v Sloveniji so naravni zaveznik teh italijanskih teženj. Pri njih tli želja po rehabilitaciji slovenskih kolaboracionistov. Zato jim ne odgovarja praznovanje obletnice ajdovske vlade, zato tudi pozivajo »na objektivnost« v zvezi z italijanskim filmom, zato tudi želijo prikazati nekatere kot borce za slovensko svobodo. Tudi tukaj se želi zamenjati teza o rabljih in njihovih žrtvah.

Zato je mlačna reakcija naše vlade na italijanske revizije toliko bolj nevarna in nepotrebna, kajti na ekonomske področju je vlada storila v nekaj mesecih več kot je bila sposobna storiti prejšnja v nekaj letih. Zaradi izgube zgodovinskega spomina bo izgubljala  volivce, ki so se naveličali nesposobnih voditeljev, posebej pa zgrešenega koncepta gospodarskega razvoja.

          Napak je bilo precej in zgleda, da se bodo še ponavljale. Denimo notifikacija avstrijske mednarodne pogodbe. S pravne plati je nesporno, da je Slovenija naslednica Jugoslavije in s tem avstrijske državne pogodbe. Toda s politične plati je bila napaka, da vse do sedaj ministrstvo za zunanje zadeve ni predlagalo notifikacijo. Posebej je to pomembno, ker pri nas nekateri želijo prikazati Slovenijo naslednico Jugoslavije takrat ko jim to ustreza, ko jim ne ustreza, pa poskušajo prikazati prejšnji družbeni sistem kot nezakonit, kot diktaturo. Podobna stališča najdemo v Avstriji glede avstrijske državne pogodbe, a tudi glede AVNOJ-skih sklepov.

Ministrstvo za zunanje zadeve poskuša kreirati zunanjo politiko. Toda zunanjo politiko ministrstvo le izvaja. To nekaterim v tej hiši nikoli ni bilo jasno. Od tukaj izhaja škodljivost spora celo s samim predsednikom države. Če bi to bilo posledica samo neprofesionalnega obnašanja, bi rešitev bila na dlani. Ni dovolj napraviti korak naprej v profesionalnosti, mora obstajati še »občutek«, tista fina niansa, ki jo diplomatska služba pridobiva na dolgi rok. Volivci imajo pravico zahtevati take ljudi tudi v diplomaciji.

Ko zahtevamo vodenje naše zunanje politike z občutkom in odločnost v boju za ohranjanje zgodovinskega spomina, je potrebno v notranjih odnosih izpostaviti tudi ključne stebre, na katerih temelji naš obstoj. O tem so drugi že spregovorili, omejil bi se le na vlogo Primorske. Poskus desnice, da zgodovino nanovo napiše, je tudi poskus, da se pozabi na pomen Primorske za današnjo Slovenijo. V preteklosti smo temu vprašanju posvetili premalo pozornosti, sedaj, ko se poskuša revidirati zgodovina, pa je ta nevarnost še večja. Nisem Primorec, toda v Primorski vidim ključ za vso moderno slovensko zgodovino. Ko nekateri bolj cenijo kolaboracionizem s fašističnim in nacističnim sistemom kot pa boj proti njima, je to nizek udarec žrtvam, ki jih je desetletja prenašala Primorska. Ali smo pripravljeni to dovoliti?

V izseljenstvu in zamejstvu starejše generacije temu vprašanju posvečajo veliko več pozornosti. Zaskrbljujoče je, da mlada generacija v domovini nima dovolj zgodovinskega znanja. To pa je plodno polje za revizijo zgodovine. Škoda zaradi pomanjkanja znanja še ne bi bila nepopravljiva, če se ne bi politika vtikala v zgodovino. Toda vemo, da je napad na zgodovino posredno napad na njene zagovornike. Mlada generacija to vidi kot »partizansko-domobranske zdrahe, za katere jim ni mar«. Gre pa za globlji pomen zgodovine, kot je dejal nekdo, »smo to, kar smo bili«. Zato se nekateri sramujejo svoje preteklosti in jo hočejo predrugačiti.

Ta vprašanja še ostajajo sporna in so del strukturnih napak našega političnega sistema. Opominjajo nas na to, da smo še daleč od potrebne, da ne rečem idealne, politične organiziranosti družbe. Za primer le debata o tem ali je moč v en osebi biti zakonodajalec in izvršni organ – poslanec in župan. Da je problem precej resen je videti v tem, da anomalijo zagovarjajo tako v pozicijskih kot opozicijskih vrstah. Zaskrbljuje, da nekateri, ki so toliko udrihali po nekdanjem socialističnem samoupravljanju, sedaj uporabljajo podobne prijeme.

Če se bo naš politični sistem sprevrgel v štiriletne plebiscite, v medvolilnem času pa politične strukture, namesto da bi vladale, delajo prvenstveno na tem kako pripraviti teren za naslednjo volilno zmago, ne bo to nič novega. Mnoge zahodne parlamentarne demokracije so tako končale. Mi pa bi se morali zavedati, da politični sistem šele gradimo in da lahko preprečimo take deviacije. V sistemu, ki ga gradimo, ne politična ne ekonomska moč ni več možna izven strankarskih struktur. Tako se družba razslojuje na vladajoče in na vladane. Pozicije so zasedene in v času, ko revolucije več niso verjetne, ni pravega izhoda. Spomnimo se argentinskega poziva »naj odidejo vsi«.

Toda ti ne odidejo, elite pa med seboj razrešujejo s škandali. Opozicija in pozicija v takih sistemih postajata vse bolj podobni. V Argentini več kot stoletje obstaja sistem »njokijev«, sistem »mrtvih duš« v javni upravi, ki služi predvsem dodatnemu financiranju blagajne političnih strank, sproti pa še za lastne žepe. Sistem je živel naprej ne glede na to kdo je vladal.

Ti in podobni načini odtujevanja oblasti so vsakdanja nevarnost večstrankarskega parlamentarnega sistema. Tako kot je imela svoje negativne točke socialistična demokracija, jih ima tudi kapitalistična. Če zanemarimo ekonomsko plat, ali sploh lahko kapitalistično demokracijo označimo kot napredek?

Imamo sistem, ki se zavedamo, da ni popoln in mu nato poskušamo vgraditi kontrolne mehanizme, ki jih imenujemo protikorupcijski organi in podobno. S tem le priznavamo, da je sistem neprimeren in da je deviacija vgrajena že v samo srž politične ureditve. Več je kontrolnih organov, bolj priznavamo, da smo v slepi ulici.

Mogoče bomo vse to uspeli obdržati v razumnih mejah, toda nečesa ne bomo uspeli, najsi se še tako trudimo – odmikanje velike večine od centrov politične oblasti, s tem pa tudi ekonomske. Niso slučajno Danci najsrečnejši narod na svetu. Gospodarska blaginja prinaša politično stabilnost, čeprav ta pogosto pomeni slabljenje opozicije. V skrajnih primerih se opozicija oprime izreka »slabše je, bolje za nas«. Tako vidimo, da tudi še tako idealen politični sistem v sebi nosi klice krize. Zato je nespametno, ko iz sedanjih pozicijskih krogov slišimo zahteve po reviziji naše preteklosti, ko se nudijo izredne priložnosti Slovenijo popeljati po poti hitrejšega gospodarskega razvoja.

          Te dni smo dobili precej transparenten primer. Naši policaji so se zavedli, da je biti zunaj političnih strank pogubno, zato hočejo družbi zaračunati izpad prihodka, ki bi ga imeli če bi bili člani strank. Zanimivo bo kako bodo ovrednotili nečlanstvo v strankah. Nam pa je jasno, da je biti izven strankarskih povezav ne samo pogubno za zaslužek, pač pa so tudi zaprta vrata za napredovanje. Brez strankarskih povezav je malo možnosti, da zasedeš pomembno delovno mesto v javnih podjetjih ali državni upravi, ne moreš med veleposlanike, v gospodarstvu pa tako in tako še vedno velja dogovarjanje in boj za prerazdelitev. Težko bi našli v Sloveniji politično stranko, ki bi bila ieološko in politično transparentna do volivcev in obenem še imela konsistenten ekonomski program.

          Od Gladis Marin se moramo naučiti vztrajati na ločevanju med žrtvami in rablji, pa čeprav je na zadnjih predsedniških volitvah dobila le 3,19 odstotka glasov. Ko opravimo z rablji, ko rečemo bobu bob, pa se lahko posvetimo drugim krivicam. Dokler pa se ideje poskušajo zamenjevati in manipulirati z zgodovinsko pozabo, ni prostora za sprave. Zakaj smo se tako uspešno spravili z Nemčijo? Zato, ker je znala pomesti pred svojim pragom.

 

© Marko Sjekloča

Primorski dnevnik, Marec 2005

 

Domov

Nazaj