Kultura nasilja

"Kar seješ, to žanješ". Še posebno to velja za fizično nasilje. Na Balkanu smo tega posebej deležni. Sejanje sovraštva proti sosedom ali drugim kulturam je na Balkanu pripeljalo vedno ne le do agresij, tudi v obliki balkanskih vojn, pač pa tudi do agresije znotraj same družbe. To je bilo videti v preteklih letih na Hrvaškem, trenutno v Srbiji, predvsem pa že tradicionalno v Črni gori, kjer je umor pogosto običajen način razreševanje medsebojnih sporov. Na Balkanu nasilje nosijo nacionalne kulture v svojih nedrjih. V Srbiji se je nasilje, po končani vojni ob razpadu Jugoslavije, obrnilo navznoter.

Le kaj drugega je pričakovati, če očetje in dedje doma držijo arzenale orožja in svoje sinove in vnuke učijo ne le streljanja, temveč tudi kulture nasilja, ki ga orožje prinaša. Za pričakovati je, da bo prej ali slej v povezavi s posebnimi psihičnimi stanji, to izbruhnilo navzven, tudi proti bližnji okolici. Take dogodke je za pričakovati vsepovsod, kjer se goji kultura nasilja namesto pogovora, strpnosti in sprave. Zato tudi imamo toliko nasilja v družbi, začenši od ZDA, ki so država močno oboroženih ljudi, do Balkana, kjer smo že doživeli številna nasilna obdobja.

Zgodovina

Človeška družba je postala nasilna, ko so se pričele pojavljati prva stalna naselja in se je človek prelevil v poljedelca. Takrat je prišlo do prvih razslojevanj, predvsem pa zaradi povečane produktivnosti do razlik med človeškimi skupinami in plemeni. Širše povezovanje med skupinami ljudi je nasprotja še povečalo, ko so skupine ali plemena, ki so imela manj ali tista, ki so doživljala lakoto, hotela pridobiti dobrine tistih, ki so imeli več. Tako so nastale prve vojne.

V obrambo pridobljenih dobrin so nato začele nastajati države, mestne in kasneje tudi v Mezopotamiji prva kraljestva. Posledice prehoda na poljedelstvo so se tako globoko usidrale v človeško kulturo. Nekaj tisoč let kasneje, v času Rimskega cesarstva, so se na Balkan in srednjo Evropo pričela priseljevati nova plemena, sprva germanska, ki so prišla v konflikt z avtohtonimi Iliri in Kelti. Rimska država je bila v stalni vojni s Kelti in Germani, v tako globokem spopadu, da je Rim izvedel v času Julija Cezarja, po Džingiskanu verjetno drugi največji genocid nad prvotnimi prebivalci Evrope Kelti. Germani pa so končno povzročili tudi nasilni razpad rimskega cesarstva.

Po razpadu Rima se je na Balkanu ustvaril prostor za priseljevanje Slovanov. Ko so se pričeli ustvarjati pogoji za sožitje med Sloveni in bizantinskim cesarstvom, pa se je iz Male Azije pričela širiti na Balkan nova nasilna družba, Osmansko cesarstvo.

Nasilje je s turškim vdorom postalo del vsakdanjega življenja. Balkanska ljudstva so se Turkom petsto let upirala v stalnih vstajah. Tudi poslednji razdor v času razpada turškega imperija v 19. stoletju se je zgodil v silnem nasilju, ki se je začelo s prvim velikim genocidom nad turškim prebivalstvom po Krimski vpojni. Nato so sledile nove vstaje na Balkanu, da bi se to obdobje končalo v začetku 20. stoletja z dvema balkanskima vojnama in prvo svetovno vojno in novim genocidnim nasiljem srbske kraljevine nad Makedonci in Črnogorci.

Tlelo pa je še naprej in druga svetovna vojna se je pokazala kot možnost za povračila. Stari spori so se polarizirali na partizansko in okupatorsko stran z vsemi tistimi, ki so se zaradi katerikoli interesov pridružili okupatorju. Skupno ime zanje se je oprijelo kvislingi, ali domači izdajalci.

Rogovi v vreči so se bodli tudi po letu 1945, a so bili bolj ali manj uspešno potlačeni.

Moderne posledice

Se pa postavlja drugo vprašanje: kako je mogoče, da je na Balkanu vsaka nova generacija v sebi nosila to isto nasilje. Odgovor je na dlani: stara generacija je svojo nasilno kulturo prenašala kot tradicijo na nove generacije. Gradil se je kult orožja, hajduka, upornika, revolucionarja, maščevalca, pravičnika ipd.

Nasproti temu pa bi morala stati družbena nadgradnja, ki pa bi morala o tem razmišljati, a je sama postala del nasilne družbe. Država na Balkanu tradicionalno spodbuja nasilje in to je za pričakovati glede na kulturo in zgodovino. Tako je država zatajila, zatajila je v vzgoji staršev, ki so nato na ta isti način zatajili pri vzgoji svojih otrok. Rezultat pa je takšen, kot ga imamo. Dodajmo na to še agresivne značilnosti neoliberalizma, temelječe na brezbrižni eksploataciji narave in človeka, nato svojevrstnega pojmovanja svobode in pravic. Pa dodajmo še materialistično kulturo, ki se vzgaja v vsakem mladem bitju že od njegove zgodnje mladosti, pa še dodajmo najnovejše tehnološke pridobitve s katerimi je prišlo do hitrega širjena idej in vzorcev nasilja, in s tem smo prišli do eksplozivne zmesi, ki jo sedaj imamo.

Zanemarimo kaj se dogaja v ZDA ali drugod po svetu, kajti v Sloveniji in Balkanu imamo našo lastno zgodovino nasilja. Ta nas je pripeljala do tega, da so v Celju štirinajstletnice preteple svojo vrstnico. To je naš balkanski način kako mi vzgajamo patološke osebke. Vendar to je le en del zgodbe. Takšna patologija se skriva v vsakem od nas in nikdar ne vemo kdaj bo postala nevarna za okolje. Še bolj nevarno postane, ko se take patološka dejanja izkoriščajo v politične namene.

Tudi trenutno imamo eksplozivno zmes v Sloveniji. Denimo gibanje Pavla Ruparja za upokojence ima v sebi klice nasilnega in manipulacijskega obnašanja, kajti v ozadju boja za boljši položaj upokojencev se dejansko skriva prav politični interes opozicije. Tudi gibanje kmetov proti sedanji vladi ima v sebi nasilne elemente.

Morali bi se zavedati, da v sodobnih razmerah ni idealnih odnosov. Ni je skupine, ki se ne bi počutila prikrajšana. Vprašanje pa je le kako poteka dialog. Neskladnosti v razvoju družbe so naravna stvar. Vprašanje je le kako jih bomo reševali. Janševa vlada jih je reševala na selektiven način. Ko je prišla Golobova vlada, je bilo težko čez noč spremeniti kulturo agresivnosti in propagiranja nestrpnosti in nasilja. Vsako prestrukturiranje, ne glede na vzrok nesloge, poseže v neke ustaljene pravice, ki jim ti ne želijo odreči, s tem pa že imamo klice konflikta. Nekaterim odgovarja nemir in nasilje. To so vojni dobičkarji. V zadnji koronsko-ukrajinski krizi je nastal nov razred vojnih dobičkarjev.

Rešitev obstaja

Če povzamemo:

1. Balkanska družba je tradicionalno nasilna;

2. Elementi neoliberalizma prinašajo nove sporne ideje v pojmovanju pravic;

3. Z najnovejšo tehnologijo se zlobne ideje širijo s svetlobno hitrostjo v vse kotičke sveta;

4. Mi pa smo iz rok izpustili vzgojo ne le mlade generacije, pač pa tudi kontrolo nad nesocialnim obnašanjem odraslih. Od takšnih odraslih pa ni za pričakovati, da bodo vzgajali strpne državljane.

Kaj storiti, ni ravno velika znanost. Dobra diagnoza je pol ozdravitve. Opozorila iz Srbije so jasna. V Srbiji je zaradi zadnjih desetletij sosledja dogodkov to še bolj transparentno. Toda ne smemo se prepričevati, da je to zaradi tega, ker naj bi bila Srbija takšna. Vse družbe na Balkanu so takšne. Vprašanje je le, kdaj se bodo vsi koščki mozaika sestavili in kje bodo izbruhnili. Zato je ne le naloga vladajočih, ampak tudi naloga vseh nas, da te znake spoznavamo in jih na strpen način poskušamo razreševati preden postanejo patološki.

V Sloveniji se moramo po vsem tem globoko zamisliti. Ne le zato, ker smo del iste balkanske zgodovine, pač pa tudi glede tega kako se pri nas (ne)urejajo razmere. Celo v nedrjih nekaterih strank, tipičen primer je SDS, se goji kultura nasilja. Nasilno obnašanje in nespoštljiv govor predsednika stranke podžiga svoje pristaše. Tudi zadnji protesti kmetov in posebej upokojencev imajo v ozadju interese, ki pritekajo iz tega pola. To pa je zelo nevarno, ker nasilje vzbuja reakcijo. Prej ali slej ponižani in zatirani, najdejo način kako povrniti udarec. Hudo postane, če so povračila z istimi sredstvi s katerimi so bili pred tem zatirani. Takrat se spori pogosto prelevijo v državljanske vojne (O tem glej moj drugi članek Konflikti in upori).

Nezadovoljstvo glede zdravstvenega sistema se ne sme preleviti v nasilje posameznikov nad zdravstvenimi delavci. Nezadovoljstvo učencev in dijakov ne sme postati vir napada na sošolce in učitelje. Nezadovoljni so tudi upokojenci in delavci. Nezadovoljstva kažejo interesne skupine, sindikati, civilne iniciative... Le kje sploh obstaja točka, kjer ne bi bil vsaj majhen delež nezadovoljnih?

Zato tukaj še enkrat poskusimo opozoriti, da je potrebno posvetiti pozornost razreševanju nesoglasij, kulturi dialoga. Posebej je potrebno preprečevati vse oblike nasilja, že verbalnega, da ta ne bi prerasel v fizično nasilje.

Marko Sjekloča, maj 2023

Domov