»Ne bom več ponujal, saj nisem 'stara k....'«

Trenutno doma pestuje nogo, ki si jo je polomil na delovnem mestu. To potrjuje, da je biti umetnostni zgodovinar tudi nevarno, posebej ko se vzpenjaš po stoletja starih stopnicah, ki so kulturna dediščina. O tem in podobnem je potekal pogovor v Šentjurju, v prenovljeni hiši, stari med sto in dvesto leti, kjer je Aleš Stopar, kustos, vodja oddelka v Pokrajinskem muzeju v Celju, vedel kaj mora napraviti, da združi preteklost z zahtevami modernega bivalnega prostora.

Aleš Stopar, mladosten kot vedno, pa vendarle, koliko se jih je skupaj nabralo, če smem vprašati?

Moram izračunati. Sem  letnik 60, torej 47. Nikoli ne znam takoj povedati koliko sem star.

Koliko let je bilo posvečenih pripravi na življenje, koliko produktivnosti, koliko pa brezdelju?

Vsega skupaj po malem. Znanje si pričnemo nabirati v osnovni šoli in si ga nabiramo preko življenjskih izkušenj. Prebral sem skorajda vso klasično svetovno literaturo. Včasih po knjigo na dan. Ukvarjam se tudi s psihologijo, z verstvi, poglobljeno z umetnostno zgodovino in filozofijo. Včasih sem bral zato, da se naučim nekaj novega, danes pa berem zato, da pozabim - vse te neumnosti, ki jih lahko beremo. Brezdelje? Aktivno sem se ukvarjal z alpinizmom. To je bilo mogoče še edino brezdelje.

Je veliko dela v Pokrajinskem muzeju, ali pa je to penzija pred penzijo?! Predvsem v finančnem smislu? 

To pa sploh ne. V primerjavi z večino drugih poklicev imamo v kulturi daleč najslabše plače. Res je to delo, ki ga moraš opravljati s srcem, ker drugače ga ne bi delal. Niso to samo bele rokavice, pa merjenje predmetov, dokumentiranje, kot si nekdo mogoče zamišlja delo v muzejih. Sem sodi tudi seznanjanje z literaturo, srečanja z ljudmi, priprava razstav, tudi pisanje knjig. Delo je pestro. V celjskem muzeju smo po številu zaposlenih med najmanjšimi v Sloveniji, po površini pa pokrivamo največje področje.

Pred kratkim ste izdali novo knjigo o celjskem gradu.

Knjiga o celjskem gradu je povzetek tistega, kar je že bilo doslej napisanega; mogoče še nekaj mojih novih mislih in pogledov na ta del naše zgodovine, do nedavnega zanemarjene. Sicer pa je znanje potrebno obnavljati. Človeški spomin je narejen tako, da lahko nekaj pozabiš in ga nato zapolniš z drugimi znanji. Moraš biti radoveden. Moraš povprašati literaturo, kolege. Nato je tukaj še delo z mlajšimi kolegi, predavanja za študente, tretjo univerzo, strokovno vodstvo po mestu … Pri tem si osvežim spomin in vedno se kaj novega naučim.

Je Celje zgodovinsko mesto? Se bi dalo kaj narediti iz njegove zgodovine? Denimo Američani delajo zgodovino iz vsega, napravijo atrakcijo iz obešenega bančnega roparja 19. stoletja ...

Najslabša kombinacija nas je doletela: najslabše iz kapitalizma smo cepili na najslabše iz socializma. Petdesetletno sistematično poneumljanje se odraža v ljudeh. Amerikanizem pa je tisti, ki je s svojim potrošništvom najbolj nasilen. Mene najbolj zmrazijo čarovniški dnevi, valentinovo, pozabljamo pa na lepe slovenske navade.

Torej uvažamo tujo zgodovino …

Svojo pa premalo poznamo! Vprašaš dvajsetletnika, kdo je bil Tito, in vse kar bo znal odgovoriti, je: »Nek diktator.« Najbolj pa pljuvajo po njem tisti, ki so mu prej … Vse je sprevrženo.

Kar pa se celjske zgodovine tiče - Celje ima svojo zgodovino. Ko so celjski grofje izgubili bitko s Habsburžani, so se ti dobro potrudili, da so zabrisali spomin nanje. Nova oblast do devetdesetih let preteklega stoletja pa tudi ni želela, da veliko o tem govorimo. Da smo bili narod tlačanov, to je navadna floskula, politična bedarija. „Ubogi tlačan“ je 10 odstotkov svojega pridelka dajal fevdalcu, mi pa dajemo našemu „fevdalcu“ polovico plače. In tega danes volijo množice.

Nekoč ste izjavili, da če bi bili župan, bi ves denar namenili kulturi ...

Kultura je zelo širok pojem. Se začne pri mestnih ulicah, parkiranju avtomobila na pločnikih, kultura je to, kar otroci pustijo v mestnem parku in kar tujec vidi. Danes je že gledališče bolj kot ne na ravni skeča. Danes tudi ni več enega dobrega filma na leto. Kaj se dogaja? Prihaja do miselne praznine. Javno mnenje pa oblikujejo ritomigice in nekakšne pevke. Pozabljamo, da je grški teater pripeljal do rimskih gladiatorskih iger.

V teh razmerah se Celje pripravlja za kandidaturo evropske kulturne prestolnice. Sodelujete pri projektu?

Trenutno še nimam konkretne naloge. Celje bi lahko bilo center kulture, čeprav sem tudi za vaš časopis že nekoč rekel, da potrebujemo kaj več kot samo 'kebab'. Ob nedeljah nimajo turisti kje kaj dobrega pojesti, iz Knežjega dvora pa delamo ponovno kasarno Marije Terezije. In s tem se hvalijo. V petnajstih letih bi lahko že kaj naredili, a se oblastniki vedno izgovarjajo na pomanjkanje denarja. Za stadione pa imamo denar?! Tisti, ki bo v mesto prišel zaradi kulture, ne bo šel gledat stadiona. Kako bo to mesto kulture, ko imamo v starem mestnem jedru znotraj obzidja še smetišča? Imamo zgodovino, imamo tudi spremljevalne programe, toda treba je še ogromno narediti, predvsem postaviti na prava mesta strokovnjake, ne pa politike! V komisiji za Stari grad ni nobenega, ki bi kaj vedel o Starem gradu. »Mesarje imam v komisiji,« se mi je nekdo pritoževal. Me je že kar strah kaj se bo zgodilo.

Ima Celje možnost postati kulturna prestolnica Evrope, v kar nekateri sicer dvomijo? Je to mogoče dober motivacijski projekt, da se združita moč in znanje?

Vsekakor Celje ima dovolj kulturnega potenciala. Dalo bi se dobiti evropska sredstva in imamo dovolj strokovnjakov. Pri vsaki kandidaturi je treba pripraviti temelje. Ne glede na to ali bo Celje prestolnica kulture, ali ne, ljudje bi tudi brez tega morali vedeti kje je Celje. Toda kje bo turist prenočil? Dva kilometra stran od centra? Turisti gredo radi na sprehod v center. Poleg tega pa je danes vse dogajanje preneseno v trgovske centre. Te jim doma že podirajo, ker so pričeli sami sebe požirati ...

Kakšni so vaši profesionalni cilji? Kje lahko še prispevate?

Povsod, kjer lahko pomagam s svojimi mislimi ali znanjem. O karieri je težko govoriti, sem nekako bolj na začetku, mogoče na polovici. Vsepovsod lahko svetuješ, a treba se je izogibati spektaklom. Imeli smo teden kulture, pa ni bilo ene stvari, ki bi si jo bilo vredno ogledati.

Pripravljate nov projekt?

Sedaj naj bi prišlo na vrsto srednjeveško Celje, eventualno tudi Knežji dvor, pozneje morebiti Opatijska cerkev. Nekoč sem že pripravil kulturno-zgodovinski-turistični vodnik po Celju. Zastonj bi ga dal, samo da bi občina plačala tisk. Toda ne bom več ponujal, saj nisem 'stara kurba'. Naj napiše kdor hoče, če bo zanič, pa bom jaz kritiziral. Imajo pa denar za plakate, ki visijo po knežjem dvoru ali za razna drsališča. Na Starem gradu delajo na črno, da ne bo pomote, ter varnostno in strokovno neustrezno. Brez vprašanja porivajo denar nekomu v žep, na drugi strani pa se rušijo zgradbe in so smrtno nevarne. Več je denarja, večja je neumnost!

Tudi v kulturi je doma populizem…

Če pa gremo tako daleč, da si nekdo v imenu kulture z vrtalnikom vrta v koleno ... Ne vem, kdo je to plačal in odobril. Kultura bi morala biti nad politiko. Toda denar se deli odvisno od tega, kako politika prepričaš in v kateri stranki si.

Ali je možno združiti v Celju moderno s tradicionalnim?

Obstajajo omejitve, ki jih ne smeš postavljati na glavo. Toda isto hišo vidiš od Primorske do Prekmurja. To ni kultura, to je degradacija, zavestno uničevanje. V Celju imamo nekaj dobrih rešitev, imamo pa tudi arhitekte, ki so napravili projekte v duhu tistega petelina, ki kraljuje na kupu gnoja.

Ali je moč pripraviti kvalitetne kulturne projekte, privlačne za množice, in da bi se še financirali sami?

Eno tako stvar sem nekoč predlagal. Rakuscheva specializirana trgovina! Tukaj bi lahko dobil vse vijake, žeblje …. Pa ni bilo nič iz tega. Lahko bi se sama živela in bi obenem bila še muzej. Sedaj pa je zaprta. Iz cele Slovenije bi prihajali in ne bi hodili v Avstrijo.

Pa ima Celje kljub temu veliko raznih projektov …

Ja, na papirju. Denar dobijo za projekte tisti, ki so 'pri koritu'. In če slučajno zraven pride kdo iz stroke, pravijo, 'ta mi pa že ne bo pameti solil'. Mene vabijo v razne komisije, po tem, ko se politiki že vse med sabo zmenijo. Vidim, da hoče politika imeti okrog sebe ljudi, ki še manj vedo od njih samih. Pamet je najbolj pravično razdeljena na tem svetu. Nihče se ne pritožuje, da jo ima premalo.