Rudija Guština ni več med nami

Ko sem pred nekaj več kot enim letom dejal Rudiju Guštinu, da sem se odločil vrniti v Slovenijo, je pomislil nekaj sekund, se zazrl v tla in nato dejal z žalostnim glasom: »Saj vsi odhajajo«.

Nisem odgovoril, toda menil sem, da ni imel v mislih samo slovenske izseljence, ki so v zadnjih letih zapuščali Argentino, se vračali v stare kraje ali pa iskali novo domovino v Španiji ali ZDA, pač pa tudi kaj več. In pomislil sem, da ga več nikoli ne bom videl. Tako se je v resnici zgodilo. Preden sem se odločil vrniti, sedaj le še na obisk v Argentino, Rudija, verjetno najstarejšega člana izseljenskega društva Triglav v Buenos Airesu, že ni več med živimi.

          Kako se je počutil Rudi ob taki priložnosti, ko je v svojem dolgem življenju, saj bi aprila naslednje leto dočakal petindevetdeset let, spremljal na zadnji poti na stotine izseljencev, ki jih je nekoč spoznal, poznal in preživel?

          Časa ni moč ustaviti, a vendarle ni moč preko dejstva, da je Rudi bil eden zadnjih iz tiste davne predvojne generacije, ki se je množično selila v Argentino. Imel je priložnost doživeti začetke izseljevanja, razcvet dela slovenske kolonije v Argentini, kjer je bil eden najbolj aktivnih, doživel pa je tudi njen zaton. Skratka, celotno zgodovino slovenskih izseljencev druge, predvojne generacije, je moč videti skozi Rudijevo življenje. Njegova generacija je prinesla v Argentino kanček domovine, se asimilirala ali upirala asimilaciji, vzgajala potomce v slovenskem duhu ali pa tudi ne, obiskovala domovino ali pa zanjo ni hotela niti slišati, ji pomagala ali sprejemala pomoč. Na koncu je ta generacija izgubljala svoje člane, eden po eden so umirali, neredki tudi odhajali iz Argentine, nezadovoljni s tem kaj jim je ponujala, tisti, ki so ostali, pa so pustili tako globok pečat, da bi brez njih bilo marsikaj drugače.  

          Zaradi tega je njegov odhod neprecenljiva izguba in sprašujem se, koliko bi lahko še prispeval k preučevanju izseljevanja, čeprav bralcem Primorskega dnevnika in nekdanje Rodne grude ni bil neznan. V te časopise je v preteklosti pisal tudi sam, še pogosteje pa smo pisali o njemu, kajti ko govorimo o Ljudskem odru ali Triglavu, enostavno mimo Guština ni moč.

          Nedvomno bi slovenska predvojna emigracija v Argentini bila za kanček drugačna brez Guština. Tega se je tudi zavedal, saj je že pred leti večino svojih dokumentov predal v inštitut v Trst. Prav tako lahko zatrdim, da kdor ne pozna njegov prispevek, tudi ne pozna dovolj dobro predvojno emigracijo. Rudi je bil eden tistih, ki mi je odpiral skrivna vrata v to emigracijo, ki je bil pomemben izvor informacij in nenazadnje je precej prispeval tudi k nastanku moje knjige Čez morje v pozabo. Zato moram priznati, da me je o emigraciji veliko naučil.

          Ostala mi bo v spominu anekdota, ko sem pred leti pričel pisati portrete slovenskih izseljencev v Argentini. Takr

at je eden prvih, ki so mi ga priporočili, bil ravno Guštin. Bil je tako bogat izvor informacij, da mi je navdihnil še številne druge teme. Naj povem, kako sem ga prekrstil. Guštin je namreč težko izgovarjal besede, predpostavljam zaradi težav, ki so posledica starosti. Eno prvih vprašanj je bilo, naj mi pove svoje ime in priimek, a razumel sem le ime. Vprašal sem ga še enkrat in še enkrat in nisem nič razumel. Nato še enkrat, pa še enkrat. Slednjič sem razumel prvi črki, sem si dejal. Zapišem K in U in ga verjetno že desetič vprašam kako se piše. Odgovarjal je že skoraj kričeče. Nato sem razvozlal, da sledi Š, torej Kuš..., nato pa še enkrat vprašal ter končno prišel še do zadnjih črk – NIK. Tako je nastal KUŠNIK.

          Ko je bil članek v Primorskem dnevniku objavljen, je prišla k meni izseljenka, Matilda, če se prav spomnim, tudi s Krasa doma, in rekla, sem prebrala članek o Guštinu, zelo lepo, sem ga takoj spoznala. Začudeno sem jo pogledal, nato pa je dejala, da sem priimek zapisal narobe. Kar je pa je, sem dejal, saj ga je težko razumeti. Toda kmalu sem se navadil na Guštinov način govora in razumel, vsaj večino besed, ki jih je izgovarjal, tako kot se kmalu navadiš na otrokov način govorjenja.

Rudi je

bil svojevrsten sestavni del slovenske emigracije. Jo je ustvarjal in ta ga je tudi oblikovala. Predvsem je bil gledališki delavec in eden od članov Ljudskega odra že od samega prihoda v Argentino konec dvajsetih let.

Rodil se je v Velikem Repnju pri Opčinah aprila leta 1911. Leta 1948 se je z ladjo Partizanko vrnil v Slovenijo, delal v Litostroju, nato pa se je odločil ponovno emigrirati v Argentino, nezadovoljen zaradi revnega življenja v primerjavi z Argentino v tistem času in tudi zaradi nevarnosti vojne med Jugoslavijo in Italijo zaradi Tržaške cone. Že takoj po prvem prihodu v Argentino in tudi po vrnitvi, je nastopal v dramski skupini (Njegov prvi nastop je bila vloga v Županovi Micki), kjer je v kasnejših letih prevzel tudi delo režiserja. Ko je leta 1974 nastalo združeno društvo Triglav, je svoje delo nadaljeval tudi v tem društvu.

Prvi z leve Rudi Guštin, za njim stoji avtor in slovenski izseljenci na tradicionalnem srečanju ob argentinskem prazniku 25. maja 2003 v društvu Triglav v Buenos Airesu.

        Vsa ta leta, posebej pa po zamiranju društvenega dela, so sobotni večeri postali najpomembnejši način druženja starejših članov društva. Čeprav mu je leta čas nezadržno nalagal, vse do 94, je na sobotnih večerjah v društvu redko manjkal, razen če ga je zadržala bolezen. Pred leti je imel precejšnje težave z nogo, moral je na operacijo in se tudi pozdravil, čeprav v njegovih letih, takrat jih je imel verjetno 88, lahko vsaka operacija postane usodna. Toda operacijo je hrabro prestal in verjetno tudi na lastno presenečenje dobro okreval. Odtlej je moral hoditi s pomočjo palice. Ta njegova palica je postala znamenita, saj jo je večkrat iskal po restavraciji društva. Ne spomnim se več kdo mu jo je podaril, vendar je to večkrat ponavljal, tako da verjetno nihče več ni poslušal, ko je govoril o palici.

          Vsaka izguba sorodnika ali prijatelja je nenadomestljiva, toda izguba Rudija Guština je nekaj posebnega, ker je bil ena ključnih oseb slovenske, posebej pa primorske emigracije v Argentini. Izogibal se je politiki in je rad pripovedoval anekdote iz izseljenskega življenja, o tem kako so iskali službe v tistih davnih dvajsetih ali tridesetih letih, kaj so delali eni, kaj drugi, kdo so bili takrat najbolj znani izseljenci, kam so odhajali po Argentini, kje so se v Buenos Airesu nastanili, katere dramske stvaritve so postavljali na oder, in še in še. Pokazal mi je fotografije, ki so še postale v njegovi posesti. Velik del tega je nato postalo del moje knjige.

          Zavedam se, da sem ujel še zadnje živeče izseljence iz predvojne generacije, torej tiste, ki je med leti 1923 in 1939 odhajala v Argentino. Nekateri so bili zreli možje. Ti že zdavnaj niso več med živimi. Drugi so bili mladeniči, star okoli 17 let, kot Rudi, nekateri malo starejši, drugi pa še v rokah svojih staršev. Le nekaj je še živih, toda med njimi je le malo takih, ki so bili od samega začetka nepogrešljiv del društvenega dela. Ko bodo še ti odšli, verjetno jih lahko preštejemo na eno, ali kvečjemu na prste obeh rok, bo vse skupaj le še daljna zgodovina, preteklost pa brez živih prič. Sedaj, ko ta generacija tako hitro zapušča naš svet, se zavedam, da sem se prepozno spomnil, da bi moral pričeti knjigo pisati že ob mojem prvem stiku z Argentino leta 1989. Toda takrat se še zavedal nisem v kako zgodovinsko bogato okolje sem prišel. Prav tako kot še sedaj mnogi v Sloveniji ne. Da to dojamem, sem potreboval več let. Nedvomno je Guštin imel pri tem velik vpliv in bil cenjen izvor informacij, bolj kot drugi, čeprav je tudi njihov prispevek neprecenljiv. Tega se zavedamo šele, ko teh ljudi več ni. Sedaj, ko nas je zapustil še Rudi, spoznavamo, da nas je zapustil izseljenec, ki se nikoli ni asimiliral, ki se je sicer prilagodil argentinskemu življenju in ki se je naučil tamkajšnjih navad, toda nikoli ni pozabil domačega jezika in kulture, ki se je vedno vračal v rodni kraj, ki je vedno pogovor speljal na svojo domovino. Tega ne more nadomestiti še tako veliko število potomcev, sinov in hčera ali vnukov, ki jih tudi Rudi zapušča. Ni mi mar če moje besede zvenijo patetično. Zavedam se, da se temu ne moremo izogniti v primeru izgube dobrega prijatelja, ki je vsakega rad povprašal kdaj ponovno potuje v domače kraje in pri tem večkrat pripomnil, da bi tudi sam rad šel, pa mu zdravje ne dovoljuje. Toda nihče ne more oporekati, da je Rudi v grob odnesel neprecenljivo znanje o zgodovini slovenskega izseljevanja. Sprašujem se le, ali smo to znali še za časa njegovega življenja dovolj izkoristiti.

          Ostaja le še spomin na ene njegovih zadnjih besed, ko sva se poslavljala pred dvema letoma: »Vsi odhajajo«. Tudi Rudi je za večno odšel v spomin zadnji dan oktobra leta 2005.

 ©    in Marko Sjekloča, november 2005.