Imamo za seboj zapleteno leto 2022, ki je prineslo sicer nekatere spremembe na bolje. A večinoma je minilo brez pomembnejših pridobitev. Posebno tistih, ki iz meseca v mesec trepetajo ali bodo izvozili vsak mesec s svojo plačo.
Po večstoletnem boju so delavske pravice doživele svoj vrh v 20. Stoletju. Nato pa je šel trend ponovno navzdol. V Sloveniji se že sedaj več desetletij te pravice slabšajo, predvsem pa ne izboljšujejo. Denimo tisti, ki so prisiljeni v prekarnost.
Kot prva politična sila, ki se bori za ti. delavske zakone, ki bodo vrnile delavcem moč soupravljanju, pravice do delitve dobička in lastništva, ni več SD, temveč Levica. V zadnjih letih vodstvu SD te pravice več niso prva prioriteta.
Tudi sindikati niso najboljši instrument v boju za te pravice, saj so usmerjeni v kratkoročne cilje, predvsem na plače, pogosto tudi na rovaš drugih sindikatov. Takšna kratkovidna politika ustvarja spiralo večnih konfliktov z vlado in delodajalci, rešitve pa so vedno parcialne.
Če direktor nekega podjetja meni, da si zasluži 10.000 evrov plače, da pa snažilka ni vredna niti minimalnih 700, potem naj sam vsaj en mesec dela kot snažilka in nato poskuša preživeti družino s tem denarjem. Ali naj tudi ukine to delovno mesto. Takrat bo verjetno to celovno mesto imelo veliko višjo vrednost, ko bo postalo jasno, da je tudi snažilka pomemben del vsakega podjetja. Če je neko delo družbeno potrebno, potem ima tako delo pravico tudi do človeka vredne plače, vsaj v višini, da delavec lahko preživi družino en mesec. Naš nacionalni prihodek to te nekaj časa omogoča, vprašanje pa je kriterijev delitve.
V letu 2022 smo bili že v dilemi ali bomo končali kot avtokracija ali demokracija. To vprašanje je za sedaj za nami, a še vedno se soočamo z obupnimi posegi tistih, ki se še vedno trudijo, da minirajo spremembe, posledico volitev v letu 2022.
Tudi v letu 2022 smo bili priča nekaterih dogodkov, ki so pokazali kako se slovenski politiki znajo ne dovolj premišljeno obnašati in tudi zaiti v slepo ulico. Ob izdatni zmagi stranke Svoboda ne smemo pozabiti, da so se v teh vrstah znašli reciklirani stari kadri nekdanjih liberalnih strank, ki po tekočem traku propadajo in se po tekočem traku ponovno ustanavljajo. Zato ni za zanemariti vprašanje, zakaj bi s stranko Svoboda moralo biti drugače.
Leto 2022 si bomo zapomnili predvsem kot leto, v katerem je demokracija preživvela. Absurdno pa je, da je demokracijo napadla ravno tista skupina politikov, ki jih je konec leta odhajajoči predsednik Pahor nagradil z odlikovanji. Poleg tega, da je ponovno izkazal svoje pomanjkanje poznavanja političnih nians, je vračanje odlikovanj ti. osamosvojiteljem nespreten poizkus sprave. Lahko bi tudi zaključili, da je odlikovanje podpora njihovim nasilnim metodam. Teh metod pa so se posluževali tako pri osamosvajanju Slovenije kot tudi kasneje. Cilj Milana Kučana in tistih, ki so tedaj vodili Slovenijo pa je bil doseči osamosvojitev po mirni poti, na osnovi pravice o odcepitve, ki jo je zagotavljala ustava SFRJ.
Zgodovina je pokazala, da ti. osamosvojitelji sploh to niso bili, šlo je in še vedno gre za boj za oblast in denar, z vsemi sredstvi. To so pokazali tudi kasneje s poskusom državnega udara v 90. letih ob poizkusu odstranitve Janeza Janše kot ministra in z agresivnim vedenjem, s katerim niso nikoli prenehali. Zanimivo je, da je medaljo dobil celo Igor Bavčar, ki je osamosvojitveni proces izrabil za osebno bogatenje in za to tudi obsojen.
Pravi heroji so na drugi strani. Heroji so tisti, ki so dali svoja življenja med leti 1941-45 in 1991. In še marsikateri drugi, ki so (smo) brez javne hvale in samohvale žrtvovali svojo bodočnost, kariere, kot tudi materialno varnost. Zato odlikovanje teh ljudi ne more biti korak k spravi. Spraviti tiste, ki so izgubili državljanstva, službe, kariero, pokojnine in bodočnost ni moč spraviti s tistimi, ki so na račun osamosvojitve postali milijonarji in lastniki Slovenije, s tistimi, ki že trideset let zasedajo visoka delovna mesta v javni upravi, a nikdar niso pokazali nekih nadpovprečnih sposobnosti, razen da se obdržijo na političnem parketu ali da služijo milijone na račun nepotizma, korupcije (predvsem v zdravstvu), (nepremičninskih) malverzacij in še in še.
Leto 2022 je pokazalo tudi velik talent slovenskega nacionalnega karakterja za "ubijanje" talentov. Slovenija je na 33. mestu med 50 najbolj inovativnimi državami sveta. Ali smo storili dovolj, da podpremo talente? Naša podpora talentom se konča na komičen način, namreč z ustvarjanjem milijonarjev, od katerih pa država ali pa dodana vrednost, zaposljivost ... nima mnogo koristi.
Medtem ko delavec gara za 700 do 1000 evrov na mesec, si tako vsoto v eni uri podeli elita, ki sedi v raznih upravnih odborih javnih podjetij, ki bi prav tako dobro poslovala če vodstva sploh ne bi imela. Namreč dobra podjetja temeljijo na srednjem vodstvenem kadru in kvaliteti zaposlenih.
In kaj je končni rezultat! Rezultat je ta, da največji talenti iščejo priložnosti v tujini, tisti, ki pa se na to ne odločijo, pa ne želijo pesimistično lulati proti vetru in potonejo v anonimnost.
Kaj se dogaja z našimi visoko izobraženimi, inovatorji, raziskovalci itn. V dolgoročnem kolektivnem spominu Slovenije je ohranjena ena sama zgodovinska osebnost, spremenjena v mit, kralj Matjaž, alias madžarski kralj Matija Korvin. Ker pač izviramo iz razreda hlapcev. In verjetno bo čez sto let edina oseba, ki si jo bodo zanamci zapomnili iz naših krajev, Josip Broz.
Ali je presenetljivo, da ne znamo pravilno uporabiti niti prednosti demokracije? Saj nismo znali ohraniti niti prednosti socializma. S skorajda komičnim predvolilnim bojem v katerem ne manjka kandidatov, ki nimajo veliko kvalitet, in ki z lahkoto premagujejo kvalitetne kadre, v hram demokracije pošiljamo številne nesposobne in nevešče. Demokracijo mnogi dojemajo kot anarhijo in pravico, da delamo kar hočemo. Volimo "svetovne rekorderje" v pridelku lubenic pod Pohorjem. Volimo kršitelje prometnih predpisov, takšne, ki se na ulici ne znajo obnašati, ki radi odnesejo iz trgovine nekaj, brez da bi plačali, ki radi pogledajo globlje v kozarec.
Pritožujemo se nad korupcijo, a jo sami hranimo. V nekaterih državah korupcija ne more uspevati že zato, ker je državljan tako visoko ozaveščen, da mu na misel ne pride, da bi komu kaj ponudil.
Na področju prava pa nimamo veliko pomoči, saj velik del sodnih procesov konča neuspešno, čeprav že vrabci čivkajo o dokazih. A imamo neko čudno dojemanje zakonov, češ da je oproščen suma kaznivega dejanja tudi dejansko nedolžen. Glede na to koliko neuspešnih sodnih postopkov smo imeli, je to signal, da se kršenje zakonov splača.
Če se dotaknem še moje stranke, Socialnih demokratov, ob takšnem stanju družbe zato ne preseneča, da še naprej životarimo ob nekarizmatičnem vodstvu. Ker je pač taka vsa Slovenija že stoletja. Na kongresu na Ptuju smo dokazali, da se ne znamo izvleči iz sivine in da ne vidimo temnih oblakov, ki se zgrinjajo nad stranko. Stranka tradicionalno tone vse globlje. Že samo dejstvo, da so na velik del političnih funkcij v stranki izvoljeni člani tehničnega osebja iz sedeža stranke, dokazuje do sedaj povedano.
Ni torej slučajno, da Slovenija ni proizvedla nekoga veličine Nikole Tesle, Mihajla Pupina, Ive Andrića, Meše Selimovića ... Še Primož Trubar je bil bolj rezultat okolja in osebnega navdiha kot kaj drugega.
Ne smemo se tolažiti s tem, da v naši balkanski okolici slabše, da je črna Gora na robu propadle države, ki jo nad vodo drži le še evropska unija ali da je BiH nepopravljivo skregana. In da je skoraj ves Balkan, vključno z Bolgarijo, razen Hrvaške, gospodarski razvoj zaobšel.
Ni vse začelo v Srebrenici, da ne gremo predaleč nazaj vse do rimskih provinc (Čeprav bi lahko upravičeno iskali vire težav že v tem obdobju), niti ne do padca Bizanca in Kosovnega polja. Se pa moramo zaustaviti ob Krimskih vojnah pred točno sto sedemdesetimi leti, ko se je na Balkanu začel nov val genocidne politike s pokoli, ki so jih izvajale ruska in bolgarska vojska nad turškim prebivalstvom. Nato preko vstaj in nemirov v drugi polovici 19. stoletja, prve in druge balkanske vojne, razdoru z Bolgarijo je sledil še poskus srbskega genocida po koncu prve svetovne vojne nad Črnogorci in Makedonci, pa do druge svetovne vojne, in na koncu smo se ustavili pri genocidu v Srebrenici. Srebrenica torej ni enkratno dejanje, je le poslednje tako dejanje v zadnjih dveh stoletjih balkanske zgodovine. A tudi po tem se nismo znebili balkanskih šerifov, čigar dejanja poskušajo zavreti napore, da bi na Balkanu končno zavladal mir.
Slovenija ima interes, da se Balkan pomiri in uredi. Toda danes je to tako različen svet od tega v katerem sedaj mi živimo, da se pojavlja vprašanje ali v naši zunanji politiki resnično razumemo vse skrite nianse Balkana. Ali sploh poznamo sebe v prvi vrsti?
Tako pridemo do zaključka, da ima Slovenija en sam velik problem: kadrovska politika. V pomanjkanju vizionarskih politikov ali v načrtnem uničevanju vseh, ki bi malo preveč izstopali iz povprečja, se zatekamo k avtomatskemu pilotu vodenja politike. S tako pasivnim pristopom pa se bomo težko hitreje razvijali ali lovili bolj razvite članice Evropske unije.
Če morebiti nisem navedel dovolj argumentov, pa priporočam branje knjige Čez morje v pozabo, kjer podrobneje opisujem kako so vsi režimi v preteklost v naših krajih načrtno izganjali svoje prebivalstvo čez morje. Šel tam so naši izseljenci postajali, denimo inovatorji na področju vesoljske tehnologije, zasnovali najuspešnejše letalo na svetu, postali priznani zdravniki ali biologi in še marsikaj. Predvsem pa so šele izven Slovenije imeli možnost, da se povzdignejo nad povprečje. Kajti v Sloveniji je edino kar je zagotovljeno - ostati povprečen.
Kaj lahko po vsem tem lahko pričakujemo v letu 2023?
Marko Sjekloča, Januar 2023.