Naših petnajst let

Policija je zaprla zakonski par, ki je imel v podzemeljski jami zaprta štiri dekleta in jih prostituiral. Devetnajstletno mati dveh otrok, ki se je najbolj upirala, so kaznovali tako, da so jo mučili z elektriko, ji poskušali izpuliti nohte, v ranah na glavi je imela črve in po telesu modrice. In kot da to ne bi bilo dovolj ponižujoče, so jo kaznovali še tako, da je morala jesti iztrebke svojih kolegic. Argentinski bralci so vajeni podobnih novic, čeprav pri nas za sedaj šokira še več ljudi kot bo to verjetno čez nekaj let.

          Če ne komentiram ogorčeno prijateljico, ki je v Jelinčičevem stilu dejala, da taki mučitelji nimajo pravice živeti, pa ni potrebno preveč razmišljanja, da najdemo razloge zakaj do tega prihaja: zaradi značilnosti moderne družbene ureditve, ki predvsem temelji na izključevanju. Smo v obdobju množične nezaposlenosti z vsemi njenimi posledicami. Prva je povečanje socialne in fizične distance do dela, kot pravi francoski ekonomist Jean Paul Fitoussi. To pomeni zapiranje v predmestja, v gete, kjer je zaposlenost velika vrednost. Poglablja se socialno razslojevanje in neprehodnost med sloji. V Sloveniji je drastičen primer Fužin, kjer so cene nepremičnin podrejene tem gibanjem. Prihaja do izseljevanja, ker se Fužine socialno diferencirajo. Nastajajo »bogate« in »revne« četrti.        Druga skrajna posledica je kriminalno obnašanje.Množična nezaposlenosti pa pripelje do izključenost in nastajanja vedno novih oblik segregacije.

Tudi procesi selekcije delavcev postajajo vse bolj nehumani, izločitveni. Pogosto je za zaposlitvenimi oglasi in metodami selekcioniranja delovne sile prisoten pohlep. Ta dodatno zamegljuje vid, posebej pa napenja odnose v globalizirani družbi, ki se še nadalje vidno razslojuje. Zakoni, tudi če niso mili, so  neučinkoviti ob dejstvu, da ima tudi druga stran možnost obsežnega instrumentarija izogibanja pravici. Umetnost izogibanja in zavlačevanja je postala uspešen poklic, verjetno tudi eden od najbolj donosnih. Bogatenje odvetnikov in veliki sodni zaostanki so le vidna manifestacija te deviacije. Podobna pot čaka tudi Slovenijo v novem družbenem sistemu, ki je sicer poln širokih ust človeških pravic, v praksi pa to ponavadi postane manipulacija prilagojena materialni, politični ali ekonomski moči, denimo naša nova parlamentarna protikorupcijska komisija s katero vlada nadzira samo sebe.

          V modernem parlamentarnem sistemu je dovoljeno vse, moralnih zavor ni. Če se kriminal na sodišču ne more dokazati, ga torej ni, zveni po tej logiki. Pravica je postala predmet trgovanja. Pogosto v pogovorih s tožilci ali sodniki opazim njihovo nemoč, tudi zagrenjenost. Po vsej verjetnosti je to posledica velikih sprememb v pravni praksi, ki jo je prinesel nov čas. Sodniki improvizirajo in kar je še najbolj nevarno, težko se lahko na kogarkoli naslonijo, celo na policijo vedno ne. Sodni sistem postaja nemočen pred obilico kriminalcev in prestopnikov, ki se dobro zavedajo te pomanjkljivosti.

Zato sta kriminal in neetično obnašanje pogosto korak pred pravico. Če se v organe pregona in v sodne vrste vmeša še skorumpiranost in politični pritisk, pa je boj za bolj pravično družbo pravi Sizifov posel. Če pogledamo statistične podatke, se ponavadi »zločin splača«. V Rio de Janeiru, ki je drastičen primer, letno odkrijejo le sedem odstotkov ubojev. Kar zadeva utaje davkov pa je to, poleg nogometa, najbolj razširjen in globaliziran šport modernih časov, ne glede na stopnjo razvoja.

          V eni od slovenskih občin je naš izseljenec vložil milijon evrov, pridobil tuje investitorje in strokovnjake, ki bi začrtali velik medicinski center, nato pa tudi strokovnjake iz tujine, ki bi center vodili. Račun brez krčmarja. Lokalni župan je načrt prisvojil, dosegel prenamembnost že kupljenega zemljišča, nato pa sam kupil od lokalnih kmetov najbolj primerno zemljišče, dosegel njegovo prekategorizacijo iz kmetijskega v zazidalno ter bo sedaj sam gradil zdravstveni center.

          Mogoče ideje ne bo mogel realizirati, ker pogosto ključ ni ideja, temveč znanje, strokovno vodenje, dobre povezave s svetom znanosti, kar privablja strokovnjake, vse to pa v povezavi z dobrimi kontakti in marketinškimi prijemi zagotavlja uspeh projekta ter številne, posebej tuje goste.

          S takim nemoralnim in kriminalnim obnašanjem odbijamo tuje investitorje, sami pa neracionalno trošimo kapital. Na srednji rok se investicije pokažejo kot zgrešene. Tako neracionalno se Evropa obnaša marsikje in zato imamo na eni strani Irsko, na drugi pa precej revščine in počasnejšega razvoja. Denimo Grčija, ki se skorajda ni premaknila, kljub obilici vloženega kapitala. Slovenija je, ne glede na številne optimistične napovedi, za sedaj še bližje Grčiji. Pogosto se primerjamo z državami, ki so še bolj zabredle v kriminal in grabež družbene lastnine ter razmetavanje javnega denarja. V teh dneh, ko praznujemo še eno obletnico, večkrat slišimo podatke po katerih se naj bi zelo hitro razvijali. Toda zakaj večina tega ne občuti, nasprotno, vse težje je?

          S kriminalnim obnašanjem, ki ostane nekaznovano ali se celo sčasoma institucionalizira, kot se dogaja v nekaterih občinah v Sloveniji, kjer že lahko govorimo o znakih pojavljanja lokalne mafije, ki prevzema oblast in ki se z raznimi prijemi poskuša ovekovečiti, je spopad možen le s centra. To pomeni, da mora postati centralna točka vladne politike. Potrebno je več kompetenc ter sposobnost hitrejšega reagiranja. Nekatera dejanja je potrebno odkrivati in kaznovati z večjo vnemo. Za to tudi ni potrebno novih zakonov in izrednih kompetenc. Le večja vnema in več sredstev za odkrivanje dejanj, ki »minirajo osnove družbene ureditve«, kot se je nekoč reklo. Potrebujemo več transparentnosti in boljše kadre. In še eno, kot je pokazal primer Petek: dati možnost državljanom, posebej pa novinarjem, da kriminalna dejanja odkrivajo in razgaljajo, brez da bi postalo njihovo delo življenjsko nevarno. Pri nas smo tukaj storili korak nazaj.

          Verjetno bi preizkusni kamen bil naš proces privatizacije. Na eni strani imamo veliko pomanjkanje družbenega ali državnega premoženja, zaradi katerega so naši certifikati vredni le petino nominalne vrednosti, na drugi strani pa imamo tisoče primerov »insiderskega« - notranjega lastninjenja s pozicije privilegiranih. Z davčno politiko, kot je poskušala Ropova vlada, take krivice ne bomo popravili. Potrebna je veliko večja politična volja, da se zadeve pričnejo razreševati. In kot so za povojne nacionalizacije v parlamentu morali sprejeti nov zakon, ki bo krivice popravil, tako bo nujno potreben tudi zakon, ki bi popravil tudi krivice iz devetdesetih let. Če popravljamo krivice izpred petdesetih let, jih moramo tudi izpred desetih. Posebej pa je potrebno preučiti na kakšen način so nekateri postali lastniki. Anulirati bi morali privatizacije, kjer je šlo za načrtno razvrednotenje socialističnih podjetij. Na ta način bi lahko povečali vrednost certifikatov.

          Če vlada ne poskuša tega storiti, se bo povečala konfliktnost v družbi. Prihajalo bo do monopoliziranja politične oblasti s strani ekonomskih elit, ki se že pojavljajo v obliki raznih zaprtih forumov in podobno. To lahko pripelje tudi do političnega nasilja, niso pa izključena tudi osebna obračunavanja. Za sedaj še izključujem nastanek rdečih brigad, vendar ne mislimo si, da v Sloveniji vznik terorizma ni mogoč.

          Druga posledica je nezanimanje tujega kapitala, če pa se zanima, je to predvsem iz špekulantskih in monopolnih namenov. K temu lahko država še kako prilije olja na ogenj. Denimo privatiziranje javnih monopolov je ena takih nesmotrnih potez, ki konfliktnost v družbi le še poveča, ne prinaša pa koristi, čeprav kratkoročno razreši vprašanje javnega proračuna in večje učinkovitosti. Toda, kot že leta poudarjam, ko zmanjka »babičinih biserov«, je cesar gol in ni veliko inštrumentov, ki lahko zavrejo poslabšanje, posebej ekonomskega položaja.

          Če se vrnemo k tujemu kapitalu, njegova odsotnost pomeni tudi, da naši izseljenci in zamejci, ki imajo kapital, ne bodo vlagali v Slovenijo. Naši napori bodo jalovi, edini učinek bo v tem, da bomo na koncu leta ugotavljali, da smo glede na porabljeni denar dosegli borne rezultate. Zato je naša naloga odkrivanje nepravilnosti in nakazovanje rešitev, posebej pa pri tem vztrajati. Verjetno hitrih rezultatov ne bo, mogoče tudi ne v petih letih. Eden od evropskih politikov je dejal, da so se pri njih rezultati pojavili po desetih letih.

          Pri nas je v petnajstih letih opravljenega tudi veliko dobrega. Zaupati moramo v našo sposobnost in vedeti, da rezultatov dobrega dela ne bo zmogla z lahkoto izbrisati tudi še tako slaba vlada. Vlada traja štiri leta, včasih še manj, naše delo in rezultati pa veliko dlje, le vgraditi jih moramo globoko v sistem. To je naloga vseh, ki se zavedajo potrebe po enotnosti in akumulaciji moči. Tega pa na pretek ravno nimamo, kajti čez noč nas lahko kupijo.